Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III

1

, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 31. 1. 2025 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v evidenco vnesen 14. 10. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji (v nadaljevanju: Švica) in 16. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju: Hrvaška). Toženka je 18. 2. 2025 prejela odgovor, da Hrvaška sprejema pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

3.Tožnik je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal: (i) da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je bilo tam ravnanje z njim nesprejemljivo in si želi, da hrvaške oblasti izbrišejo njegove prstne odtise, ker želi ostati v Sloveniji. Želi si tudi, da Slovenija obravnava njegovo Prošnjo; (ii) ob prvem prihodu na Hrvaško so ga pretepli ter odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga spraševali, od kod je in kam je namenjen; (iii) prejel je dokument, iz katerega je izhajalo, da bi moral državo zapustiti v sedmih dneh. Ker ga je pregnala policija, je šel v Švico; (iv) v Švici je bil postopek enak; (v) švicarski organi so ga 16. 8. 2023 predali hrvaškim pristojnim organom, ki so ga nastanili v azilni dom; (vi) od 16. 8. 2023 do 24. 1. 2025 je na Hrvaškem ves čas bival v azilnem domu, kjer je imel zagotovljeno prehrano, ki ni bila takšna, kot je v Sloveniji. Imel je osnovno zdravstveno oskrbo; (vii) V obdobju od 24. 1. 2024 do 24. 1. 2025 je delal za mednarodno podjetje. Ker je imel težave z očmi, je prosil za pregled pri zdravniku, vendar ga ni imel. Večkrat je imel preglede v ambulanti azilnega doma, zaradi nočnih mor. V Sloveniji je bil pri zdravniku zaradi enakih težav. (viii) Hrvaško je zapustil, ker njegova pričakovanja niso bila izpolnjena; (ix) v Republiki Hrvaški je imel več razgovorov, v katerih so ga spraševali o razlogih zakaj je zapustil Hrvaško, kljub njegovim pričakovanjem, da ga bodo spraševali o razlogih, zakaj je zapustil Burundi; (x) Po dveh razgovorih je prejel zavrnilno odločbo, na katero se je pritožil. Na Hrvaškem je imel na voljo odvetnika, ki mu je dejal, da tam izgublja čas, ter naj odide v Slovenijo. Po zavrnilni odločitvi se je odločil zapustiti državo, ker mu odvetnik ni pomagal. Odločba, ki jo je prejel, prav tako ni bila prevedena. Kasneje je povedal drugače in sicer, da se na odločitev ni pritožil, ker se je odločil zapustiti državo; (xi) da je Hrvaško zapustil, ker je bil bolan in ni prejel nobene pomoči in zaradi težav z varnostniki, ki so mu govorili kletvice. O težavah z varnostniki ni govoril z nikomer. Večkrat je bil na pregledu v ambulanti azilnega doma, ni pa prejel napotnice za specialistični pregled oči.

4.Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito, je zavrnila tožnikove navedbe glede ravnanja hrvaških policistov po prihodu v Republiko Hrvaško, ko se je prosilec tam nahajal ilegalno. Pojasnila je, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, da bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje izrazil, tako kot je bil tja že nastanjen po tem, ko je bil v Republiko Hrvaško vrnjen iz švicarske konfederacije. S povzemanjem stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 je pojasnila, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosile: ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

5.Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Toženka je izpostavila, da je bil tožnik po dublinskem postopku enkrat že predan Republiki Hrvaški in sicer s strani švicarskih pristojnih organov. Iz tožnikove izjave ne izhaja, da bi imel tožnik po vrnitvi kakršnekoli težave. Nastanjen je bil v nastanitvenih prostorih Republike Hrvaške, kjer ni imel nobenih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Med bivanjem v Republiki Hrvaški je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Zavrnila je tožnikovo izjavo, da prehrana ni takšna, kot je v Republiki Sloveniji, s pojasnilom, da so obroki, ki jih prejemajo prosilci v nastanitvenih centrih v Republiki Hrvaški ustrezno kontrolirani in prilagojeni prosilcem, da pa je razumljivo, da v azilnem domu ne morejo zagotoviti prehrane, ki bi ustrezala preferencam vseh nastanjenih. Toženka je zavrnila tožnikova pričakovanja glede vsebine vprašanj s pojasnilom, da uradne osebe Republike Hrvaške vodijo postopke mednarodne zaščite v skladu z veljavnimi predpisi in navedbe tožnika same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Toženka je ugotovila izrazito kontradiktornost tožnika glede izjave ali je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (enkrat trdi, da je prejel zavrnilno odločitev, na katero se je pritožil, kasneje pa je navedel, da prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni podal oziroma je prošnjo podal, na prejeto odločitev pa se ni pritožil, ker se je odločil nadaljevati pot v Republiko Slovenijo).

6.Toženka je na podlagi uradne evidence EURODAC štela za dokazano, da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, kot to izhaja tudi iz odgovora, s katerim je Republika Hrvaška potrdila odgovornost za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, iz katerega je razvidno, da Republika Hrvaška še vedno obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila: (i) da je bil tožniku postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški omogočen, saj je tam podal prošnjo za mednarodno zaščito in je bil po predaji iz Švicarske konfederacije nastanjen v azilni dom; (ii) da je imel tekom bivanja v Republiki Hrvaški zagotovljeno pravno pomoč in bil seznanjen s pravico vložitve pritožbe zoper odločitev hrvaških organov; (iii) da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo; (iv) da je bil v času bivanja v azilnem domu obravnavan s strani zdravnika, ki je očitno presodil, da nadaljnje obravnave oziroma hospitalizacije ne potrebuje, da je imel v Republiki Hrvaški zagotovljeno zdravstveno oskrbo; (v) da tožnikove zdravstvene težave niso bile tako hude oziroma ni šlo za urgentno stanje, ker je tožnik kljub domnevnim zdravstvenim težavam sam nadaljeval pot v Republiko Slovenijo; (vi) da ni mogoče zaključiti, da obstajajo na tožnikovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, pristojni za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito

7.S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 20/2024 z dne 13. 2. 2024, sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75 točka) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) ter 4. člena Listine EU, je toženka poudarila, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Upoštevaje navedeno, da gre za izjemne primere in, da je na pritožniku breme predložitve objektivnih elementov ustrezne vsebine, ki v tem primeru niso zadostni za utemeljitev in izkazanost zdravstvenega stanja, ki bi ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude bolezni, posledično pa tudi ne tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4. člena Listine EU. Toženka je ugotovila, da tožnikovo zdravstveno stanje ne predstavlja okoliščine, zaradi katere ta ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj bo tožnikovo zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano. Toženka je zavrnila tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev varnostne službe v nastanitvenih prostorih Republike Hrvaške, ker so bili odzivi, ki jih je tožnik doživel, zgolj posamezni in ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema, zaradi česar ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil po predaji Republiki Hrvaški kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Toženka je še pojasnila, da zaposleni v varnostni službi niso uradne osebe, ki so pristojne za postopek mednarodne zaščite. Prav tako zatrjevano dejanje za tožnika očitno ni imelo velikega pomena saj, kot izhaja iz njegove izjave na osebnem razgovoru, tega ni prijavil ostalim uslužbencem azilnega doma in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 640/2023-9a s 3. 5. 2023.

8.Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Tožnikove izjave v nobenem smislu ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema, poleg tega tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil po predaji Republiki Hrvaški kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 je toženka ugotovila, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako niso znani Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Toženka je na podlagi statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ugotovila, da je Republika Hrvaška v letu 2024 v dublinskem postopku sprejela 1698 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo (največ osebje bilo predanih iz Zvezne republike Nemčije (514), Švicarske konfederacije (348) in Republike Avstrije (249)). Toženka je v konkretnem primeru od Republike Hrvaške v odgovoru na prošnjo za sprejem prosilca prejela tudi individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem roku in, da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi, kar vsekakor potrjuje pravilnost odločitve. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Na podlagi vsega navedenega je toženka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, ker je za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

9.Toženka se bo na podlagi prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Hrvaška sprejema prosilca, t. j. od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Tožnikove navedbe

10.Tožnik zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11.Tožnik po povzetku upravnega postopka v bistvenem navaja, da nasprotuje dokaznemu sklepu toženke in presoji. Izpodbija stališče toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Tožnik se v določeni meri strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III. Opozarja, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. SEU je v zadevi M.M., C-277/11 z dne 22. 11. 2012 že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno naloženo prosilcu predložitev vseh dokazov, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje ima tudi lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS z stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti, ampak ob tem mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Tožnik meni, da toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala, saj v obrazložitvi navaja nekaj sodne prakse ter oceni tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki jo presodi kot nerelevantno, v bistvenem s pojasnilom, da se tožnik ne more sam odločiti, katera država je za njegovo Prošnjo odgovorna. Tožnik pojasnjuje, da se je sam odločil, da ne bo vložil pravnega sredstva. Ponavlja, da je imel v Republiki Hrvaški izjemno hude izkušnje. Sprva s strani hrvašklih varnostnih organov (v nadaljevanju HVO), ko je bil kar štirikrat neupravičeno in nadvse nasilno žrtev t.i. push backov na hrvaško bosanski meji. Ravnanje je bilo ob zadnjem vstopu kategorično nehumano. Deležen je bil izjemne nestrpnosti, kletvic, brutalnega fizičnega nasilja, zaradi katerega ima še vedno psihične težave (poleg travm, ki jih je doživel v svoji izvorni državi) in se je ob tem počutil ponižanega. Ob vsem odklonskem odnosu so mu HVO izdali dokument, kjer je bilo po njegovem razumevanju jasno napisana odločitev, da mora zapustiti območje Hrvaška v enem tednu. Iz neznosnega strahu je to tudi storil. Trdi, da so se dogodki odvijali v letu 2022, kar pa ni razvidno iz EURODAC izpisa, zato meni, da to sproža resen dvom tudi v verodostojnost le tega, saj je v njem le navedeno, da je tožnik prvič prosil za mednarodno zaščito v Švici (odvzem prstnih odtisov 17. 10. 2022 ter datum prijetja 14. 10. 2022). Ni sporno, da je bil tožnik vrnjen iz Švice v Hrvaško. Trdi, da so mu švicarski migracijski organi ponudili možnost prostovoljne vrnitve na Hrvaško. Tožnik navaja, da se je počutil izredno slabo ob nastanitvi na Hrvaškem. Sprva zaradi psihičnih težav, ki ga pestijo še iz izvorne države, ki kažejo na posttravmatsko stresno motnjo - ponavljajoči spomini na stresne dogodke, nočne more, težave s spanjem, napadi panike ipd. Navaja, da je prosil za zdravstveno oskrbo v nastanitvenem centru, vendar meni, da mu ni bila primerno nudena, tako z vidika psihosocialne oskrbe kot zdravstvene, saj je imel (ima) ob tem še resne težave z vidom. Trdi, da je vsakodnevno doživljal odklonski odnos s strani ne le varnostne službe v nastanitvenem centru (ne glede na to, da je bil tudi v delovnem razmerju in se je ponoči vračal v nastanitev, za kar je dobil dovoljenje), mnogokrat so mu onemogočili dostop do kapacitete in bil je deležen mnogih žaljivk s strani osebja. Nasilnega in nespoštljivega odnosa ni prijavil, ker je bil v izredno podrejenem položaju. Pozna veliko hrvaških besed zato ve, da so ga uslužbenci azilnega doma vsak dan izjemno nadlegovali, žalili. Tožnik se zaveda, da žaljivke niso bile vedno izrecno njemu namenjene (splošen odklonski odnos glede na barvo kože), vendar je dojemal okolje kot diskriminatorno. Vsakdanje žalitve so vplivale na njegovo delovno aktivnost in psihofizično stanje, ker se je trudil spoštovati hrvaški pravni red v celoti in je izpolnjeval obveznosti prosilca za mednarodno zaščito, ampak je bil žrtev nenehnih mahinacij, torej preračunljivega odklonskega ravnanja, ki kljub njegovemu strpnemu odnosu ni bilo več primerno, zato je šel. Trdi, da to niso bile zgolj neprijetnosti, kot trdi toženka, ampak so potekala dlje trajajoče obdobje in zanj niso bile nikakor "običajne" ali "subjektivne", ampak zelo ponižujoče. Ko so tožnika 16. 8. 2023 vrnili iz Švice, je moral vložiti prošnjo v Hrvaški. Kljub osebni stiski v predhodnih postopkih z HVO, je tožnik sodeloval s hrvaškimi migracijskimi organi, vendar je spet naletel na odklonsko ravnanje. Trdi, da mu niso dali niti priložnosti, da se realno izjasni o odločilnih dejstvih, zato vztraja, da ni bil deležen t.i. poštenega postopka obravnave glede njegove prošnje za mednarodno zaščito. Meni, da je toženka nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško.

12.Tožnik meni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in sicer glede ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem, oz. vrnjenimi po dublinski uredbi. To izhaja po mnenju tožnika iz dokumentacije PIC, posredovani neštetokrat že toženki kot tudi naslovnemu sodišču in so že javno znane. Meni, da mu ne more nihče zagotoviti, da bo zopet obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in da mu osnovni pogoji za sprejem ne bodo zagotovljeni. Trdi, da je v njegovem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen domnevo v spoštovanje človekovih pravic prosilcev na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja. Meni, da gre za povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temeljnih pravic, če se migranti izogibajo temu, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v državah, ki sploh ne priznavajo mednarodne zaščite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje za sprejem prosilcev, kljub temu se v protimigrantskem diskurzu prosilce za mednarodno zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta pa označuje tistega tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zaščite, temveč postopek za priznanje mednarodne zaščite zgolj zlorablja. Tako si je tudi tožnik izbral Republiko Slovenijo. Glede na statistične podatke, ki so razvidni iz zadnjega AIDA poročila za Hrvaško, tožnik priznava, da je izjemoma in v manjšem številu ugodeno prošnji za mednarodno zaščito vsem prosilcem (AIDA Croatia -julij 2024).

Tožnika skrbi za njegov pravni položaj ob morebitnem transferju v Republiko Hrvaško. S povzemanjem sodbe v zadevi Mirza (SEU C695/15 PPU z dne 17. 3. 2016), meni, da hrvaška ureditev, kot jo določa Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/15, 127/17, 33/23 - člen 39), pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem pogledu ni skladna z dublinsko uredbo. Tožnik meni, da bi bil ob predaji obravnavan dejansko kot tujec in bi moral po dublinskem transferju na Hrvaškem vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na prosilcu. Tožnik bo zagotovo do predaje Hrvaški obravnavan kot prosilec, po njej, ko se bo nahajal na ozemlju Hrvaške, pa toženka ne poda jasnega zagotovila, kako bo obravnavan s strani tako hrvaških migracijskih kot varnostnih organov. Dvomi, da mu bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo deležen poštenega postopka ter da mu ne preti nevarnost odstranitve iz države v njegovo izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom "non refoulement". Navaja, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica in zato same sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj zato, da bi še slednje v tolikšni meri tožnik sam moral dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj na Hrvaško. To iz dublinske uredbe ne izhaja (člen 5), saj je namen dublinskega osebnega razgovora popolna ugotovitev dejanskega stanja glede same ogroženosti tožnika na Hrvaškem in to ni vsebinska presoja same njegove prošnje za mednarodno zaščito, kjer je pa res prosilec tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, torej je trditveno in dokazno breme na njem. Toženka bi morala po mnenju tožnika njegovo izjavo preveriti tako, da bi v presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu vključila ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, sploh glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile vrnjene v skladu z dublinsko uredbo iz Slovenije na Hrvaško. Navedeno dolžnost glede proučitve objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah (sklicuje se na ESČP v primeru M.S.S.) je opustila in s tem je bilo dejansko stanje glede samih sistemskih pomanjkljivosti zaradi napačne uporabe materialnega prava (pravil o materialnem dokaznem bremenu) nepopolno ugotovljeno. Tožnik še navaja, da zadnje poročilo AIDA za Hrvaško (julij 2024) ne potrjuje navedb toženke. Kraljevina Belgija namreč izrecno zahteva za vsakega posameznika individualna zagotovila ob predaji, Slovenija in Kraljevina Danska pa posamična. Republika Italija noče niti več izvajati predaj po dublinskem postopku, sploh ne na Hrvaško. Meni, da je očitno, da na Hrvaškem kljub vsem opozorilom in pritisku mednarodne skupnosti sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema še vedno obstajajo in jih v vsem tem času država ni odpravila, tako, da tudi splošnega zagotovila, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU, ni šteti kot verodostojnega.

Tožnikove navedbe

13.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

14.Ponavlja, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, saj je bil tam obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in je bila nastanjen v nastanitvene prostore. Poudarja, da je 18. 2. 2025 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z b točko 18. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odgovor pristojnega organa vsebuje tudi zagotovilo, da bo njegova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem roku ter da bo nastanjen v sprejemni center, ki izpolnjuje pogoje v skladu s standardi EU. V zvezi s tem toženka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil.

15.Vztraja pri ugotovitvi, da tožnikove izjave nikakor ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Ponavlja, da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, zato v konkretni zadevi ni bilo treba dodatno preverjati stanja v zvezi z azilnim postopkom in postopki sprejema pri pristojnih organih Republike Hrvaške. Toženka ponavlja, da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tožbenimi navedbami: da so ga v nastanitvenih prostorih dnevno žalili uslužbenci azilnega doma, ugovarja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Glede očitkov, ki se nanašajo na vidik tožnika, da so mu bili prstni odtisi zajeti pod prisilo, toženka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosila za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bila tožnica v evidenco EURODAC vnesena kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev toženke, da je bil obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Če tožnik v Republiki Hrvaški ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi bil obravnavan kot tujec in bi se nadaljeval postopek vrnitve v izvorno ali drugo državo.

16.Toženka ugovarja statističnim podatkom iz zadnjega AIDA poročila za Republiko Hrvaško, ki ga ni prejela, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Hkrati toženka pojasnjuje, da nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite niti ne more pomeniti kakršnihkoli pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite, saj se prav s takšnimi podatki soočamo tudi v Republiki Sloveniji. Gre namreč za to, da nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite ne pomeni dejstva, da statusov ne bi priznavali, temveč gre za to, da je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve prosilcev ali pa zavrženih in se jih vsebinsko sploh ne obravnava, saj prosilci nimajo interesa ostati v tej državi, ki jim predstavlja zgolj vmesni postanek do cilja. Zato kriterij priznanja statusov mednarodne zaščite, tudi glede na izkušnje v Republiki Sloveniji, ne more biti utemeljen indikator sistemskih pomanjkljivosti na področju postopka mednarodne zaščite.

17.Toženka ugovarja tudi očitkom o kršitvi pravila o nevračanju. Navaja, da stranka v zvezi z vrnitvijo v izvorno državo pojasnjuje, da prosilca v Republiki Hrvaški, kot tudi v vseh ostalih državah članicah Evropske unije, postopek mednarodne zaščite varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le ta ni pravnomočno končan. Tožeča stranka bo torej lahko v izvorno državo vrnjena šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v kolikor bo njena prošnja zavrnjena. Izpostavlja, da se postopek deportacije v izvorno državo vodi po predpisanih pravilih in je tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo, v primeru da bi bila deportacija v nasprotju z načelom nevračanja. Kot je že pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je očitno, da je Republika Hrvaška pripravljena spoštovati načelo nevračanja, kar je razvidno iz izjav tožnika stranke, da mu je bilo v Republiki Hrvaški kar dvakrat omogočeno, da je zaprosil za mednarodno zaščito.

O sodni presoji

18.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5042/2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

19.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

20.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

21.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik 16. 8. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (pod "1"), torej so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20131), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Ni sporno, da je bil tožnik nastanjen v hrvaškem azilnem domu. Na podlagi navedenega tožnik ni izpodbil dokazne ocene toženke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito.

22.Sodišče ne glede na navedeno, pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če tožnik prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne bi vložil, bi bil vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Zato tožnikove navedbe v zvezi s tem ne dokazujejo utemeljenosti tožbe.

23.Ni sporno, da je Republika Hrvaška 18. 2. 2025 toženko obvestila, da sprejema odgovornost na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Tožnik niti ne zatrjuje, da Republika Hrvaška ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je namreč zavezana, da: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (vse 18. člen Uredbe Dublin III).

24.Glede na to, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki jo zavezuje, da obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal tožnik, niso utemeljeni tožbeni očitki vezani na zatrjevan status tožnika ob vrnitvi. Tožnik ima namreč status prosilca, Republika Hrvaška pa je na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

25.Na podlagi navedenega je toženka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III, upoštevajoč povzeto, za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

26.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško tožnik ni izkazal.

27.Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Povzete navedbe, ki jih je tožnik navedel v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ponovil v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Tožnik večinoma navedbe iz upravnega postopka le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Sodišče pojasnjuje, da drugačna dokazna ocena od pričakovane s strani tožnika (da tožnik ni dokazal razlogov za drugačno določitev), ne pomeni, da se toženka ne bi opredelila do navedb in dokazov, kot je mogoče povzeti tožnika. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje.

28.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine tožnik utemeljuje, v bistvenem in povzeto z naslednjimi navedbami: (i) z ravnanjem hrvaške policije ob (večkratnem) ilegalnem prehodu bosansko hrvaške meje; (ii) ker je bil bolan in ni dobil zdravnika za oči v azilnem domu v Republiki Hrvaški; in (iii) zaradi zmerjanja varnostnikov v azilnem domu. Na glavni obravnavi je tožnik sicer izpovedal drugače in sicer, da ne želi, da prošnjo obravnava Republika Hrvaška zato, ker se boji, da ga bodo v Republiki Hrvaški poslali nazaj v Burundi. Toženka je pravilno ocenila, da tožnikove navedbe razlogov za oviro pri predajo tožnika po Uredbi Dublin III, ne dokazujejo. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da bi zatrjevana ravnanja hrvaških policije na bosansko - hrvaški meji zaradi ilegalnega prehoda meje tožnika, če so resnična, lahko predstavljala ravnanja v smislu 4. člena Listine, vendar tudi po presoji sodišča ne dokazujejo razlogov, za drugačno odločitev toženke. Glede na to, da takih ravnanj tožnik ni bil deležen v postopku mednarodne zaščite in da se v postopku, v katerem jih je bil deležen (ilegalni prehod), ne bo več nahajal, saj ni sporno, da je tožnik v postopku mednarodne zaščite, te navedbe tožnika, tudi po presoji sodišča, sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno odločila, da se tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ki tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja hrvaške policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

Pravilno in polno obrazloženo je toženka zavrnila tudi tožnikovo zatrjevanje, da sistemske pomanjkljivosti dokazujejo navedbe, da je bil tožnik bolan, da ni dobil zdravnika za oči niti zmerjanja varnostnikov v azilnem domu. V izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče se strinja z oceno neprepričljivosti tožnikove izpovedi, ki je tožnik v tožbi niti ne izpodbija, ker je svoje izjave tekom postopka v bistvenem spreminjal (glede primernosti hrane, primernosti zdravstvene oskrbe, vložitve prošnje, diskriminacije). Razen tožnikove izjave, ki ni prepričljiva, ker se tožnik izjavo spreminjal, v dokaz razlogov, zaradi katerih ne želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Hrvaška, drugih dokazov tožnik ni predložil. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi dokazna ocena toženke, da tožnik zatrjevanih razlogov, ni dokazal in niso utemeljeni. Pravilna je namreč tudi odločitev toženke, da tožnikovi razlogi (ne glede na to, da jih sodišče ne šteje za dokazane), ne prestavljajo ovir za predajo tožnika na podlagi Uredbe Dublin III. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je tožnik na glavni obravnavi povedal, da je razlog, da ne želi, da prošnjo obravnava Republika Hrvaška drug od do sedaj zatrjevanega in sicer, da se boji, da ga bodo v Republiki Hrvaški poslali nazaj v Burundi. Tudi ta razlog pa ne zadostuje za to, da tožnik ne bi bil predan po dublinskem postopku v Republiko Hrvaško. Za konkretni postopek je namreč bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje niti ne izhaja iz relevantnih odločitev različnih organov. Kot že poudarjeno je bistveno, da ima tožnik na voljo pravne postopke, kjer lahko uveljavlja svoje pravice, strah pred "neželeno" odločitvijo (zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito in morebitna deportacija), pa po presoji sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti ali ravnanja v nasprotju s 4. členom Listine. Pravilno je toženka zavrnila tudi zatrjevane žaljive besede zaradi individualnosti in nezadostnosti zdravstvene oskrbe, ki tudi po presoji sodišča ne dosegajo intenzitete nečlovečnosti oziroma ponižujočega ravnanja, ki se zahteva v smislu 4. člena Listine. Zato je pravilna tudi presoja toženke, da s strani tožnika zatrjevane (a nedokazane) žaljivke in neutemeljeno tožnikovo pričakovanje za pregled pri specialistu, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje. Sodišče še poudarja, da tožnik ne želi, kot je izpovedal, da se ga vrne v Republiko Hrvaško, ne zaradi diskriminacije ali nezadostnosti zdravstvene oskrbe (kot je trdil), ampak zaradi bojazni, da bo deportiran v izvorno državo, kot to sam pove, zaslišan v tem upravnem sporu.

29.Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh relevantnih navedb in dokazov tožnika ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bi odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela.

30.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Glede na že obrazloženo, tožnikove navedbe, do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024). Tožnikova izkušnja bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji sodišča očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

31.Pravilno je že toženka pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica Republika Hrvaška. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da svoje obveznosti iz prvega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.

32.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da Hrvaška le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Glede na navedeno lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

33.Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna odločitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

34.Sodišče še pojasnjuje, da sprejema in upošteva vsa stališča sodišč, ki jih je izpostavil tožnik v tožbi. Po ugotovitvi, da tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, na katera bi bila povzeta stališča Vrhovnega sodišča RS in ESČP uporabljiva, navedena sodna praksa ne vpliva na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

35.Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

36.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Tožnik navaja, da se statistični podatki glede obravnavanih prošenj ne skladajo s podatki samega MNZ Hrvaška, glede starostnih skupin (kot je tožnik), števila prosilcev vrnjenih v skladu z dublinsko uredbo, ipd., ki kažejo na to, da v okviru njegove starostne skupine ni niti status tolikim osebam priznan, ob tem, da ni niti razvidno, katera je bila njihova izvorna država. Prav tako tudi ni razvidno, ali so bile osebe t.i. dublinski povratniki.

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

7C-411/10 (88. točka).

8Prav tam, 94. točka.

9Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

10Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

11Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

12ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

13Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).