Jedro

V obravnavanem primeru je odločilno, da tožnik vse do leta 2004 ni poskrbel za vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na svoje ime, neizpolnitev tega pogoja za pridobitev lastninske pravice je imela za posledico, da lastninske pravice na podlagi pravnega posla ni pridobil do leta 2004, ko je v zemljiški knjigi že bila vpisana zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižena zastavna pravica v korist toženca z že obrazloženimi učinki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, ki jo je dovolilo Okrajno sodišče v P. s sklepom št. In z dne 13.12.2004, nedopustna ter tožniku naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 378.432,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh (izrek sodbe) ter zaradi umika tožbe pravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lastnik enosobnega stanovanja, vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku (B-V list) št. E-94 k.o. P., ustavilo(izrek sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so izvajanja sodišča o tem, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba, kdaj je bila opravljena primopredaja stanovanja in kdaj je bila plačana kupnina, pomembna za ugotovitev trenutka pridobitve lastninske pravice, česar sodišče ni upoštevalo. Zapisalo je, da je bila pogodba v celoti realizirana, vendar pa naj tožnik s tem ne bi pridobil lastninske pravice, temveč zgolj obligacijski zahtevek do prodajalcev, da uredita vse potrebno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Takšno stališče je zmotno, kar izhaja iz teorije realizacije. Ta teorija je namenjena prav primerom, ko eden od formalnih elementov manjka, saj sicer sploh ne bi bila potrebna. Namenjena je primerom, ko je prodajalec sprejel kupnino, kupec pa mirno in nemoteno posest nad kupljeno stvarjo, kot je bilo to v tem primeru. Absurdno bi bilo, da kupec, ne glede na realizacijo pogodbe, ne bi pridobil lastninske pravice, ki učinkuje erga omnes, temveč zgolj obligacijski zahtevek, ki učinkuje le zoper prodajalca. Tožnik je kupil predmetno stanovanje le nekaj let po spremembi političnega sistema in ukinitvi družbene lastnine, zato bi bilo neživljenjsko od njega zahtevati, da s trenutkom spremembe povsem spremeni svoje standarde skrbnosti in začne ravnati povsem v nasprotju z več desetletij trajajočo uveljavljeno prakso. Glede na svojo mirno posest stanovanja pa tudi ni mogel in moral pričakovati, da je nek neznan upnik posegel na njegovo nepremičnino. Da je bilo stanje nepremičninskih evidenc res tako, se zaveda tudi sodišče, ko zapiše, da v letu 1998 še ni bilo nepremičninskih afer, spregleda pa, da so prav te v kasnejšem obdobju spremenile odnos posameznikov do zemljiškoknjižnega stanja in vsebino standarda skrbnosti povprečnega udeleženca v pravnem prometu. Dejstvo je, da je kupec prava neuka stranka in se kot tak ni mogel zavedati vseh morebitnih daljnosežnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Vedel je, da mora poskrbeti za to, da se izbrišejo hipoteke, ni pa vedel, da se lahko pojavijo nove, brez njegove volje. Zaradi tega in na podlagi načela pravičnosti je nepravilno, da je sodišče štelo, da je tožnik lastninsko pravico pridobil šele z vpisom v zemljiško knjigo. Sodišče je ugotavljalo dobro vero tožnika oz. njegovega pravnega prednika. Zapisalo je, da se dobra vera domneva, da dobre vere ni bilo, pa mora dokazati tisti, ki to zatrjuje, torej tožnik. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo stranki ter priči L.J.K. in S.K.. Pomembno je, da sta stranki zainteresirani za izid spora, medtem ko priči nista v razmerju z nobeno od strank in sta torej bolj kredibilni kot sami stranki. Iz pričanj izhaja, da je bila gonilna sila izvršilnega postopka (ko sem g. Z. vprašala, zakaj je to storil, je povedal, da imata to stvar v rokah odv. K. in sin g. Z.. Na koncu se je vmešal njegov sin A. in začel preprečevati vse dogovore), katerega nedopustnost se uveljavlja v tej pravdi, prav sedaj toženi A.Z., ne pa njegov oče N.Z. kot upnik, od katerega sta si priči izposodili denar. Potrebno je upoštevati, da toženec o razmerjih med očetom in pričama ni vedel prav dosti, žal je upnik N.Z. pokojni in tako sam ni mogel pojasniti okoliščin v zvezi z denarnim posojilom, vračilom zneska in tem, da je bil že vrsto let seznanjen s tem, da je tožnik kupil stanovanje, v zvezi s katerim teče ta spor. To pomeni, da je toženec lahko v predmetnem postopku svoje izjave prilagodil v sojo korist. Obe priči sta skladno izpovedali, da je bil N.Z. seznanjen s tem, da je bilo predmetno stanovanje prodano že v letu 1997 (žena mu je takrat rekla, da je stanovanje prodala, da ga nima več ter da ni lastnica ničesar; ves čas smo bili dobri družinski prijatelji in je o nas vedel vse... Je g. Z. vedel vse, tudi o mojem finančnem stanju). Glede na vse okoliščine tega primera in izvršilnega postopka pa je logično, da toženec, ali ni hotel povedati, da mu je znano, da je priča imela stanovanje, ki ga je že pred leti prodala oz., da tega sploh ni vedel. Kot je izpovedal toženec, je bil prisoten pri dogovorih v zvezi s poplačilom dolga prič njegovemu očetu šele v letu 2001 in 2005, ne pa tudi ob vseh priložnostih, ko so se njegov pokojni oče in priči sestajali kot prijatelji in se tedaj pogovarjali o vsem. Ker je bilo njegovemu očetu znano, da je stanovanje, ki je predmet spora v lasti tretjega, je logično, da se o tem stanovanju v zvezi s poplačilom dolga niso pogovarjali. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da izpoved S.K. dokazuje, da v času sklepanja posojilne pogodbe res niso bili posebej tesni prijatelji, saj so se po tistem, ko posojila niso vrnili, večkrat dobivali pri N.Z., ali pri njih v stanovanju, in se pogovarjali o možnih rešitvah problema. Ne gre verjeti, da bi N.Z. posodil denar nekomu, ki mu ni tesen prijatelj. Razumljivo je, da so se prijateljski odnosi ohladili, ko do vračila posojila ni prišlo, vendar to ne vpliva in ne more vplivati na to, kar je N.Z. vedel že prej. Pozabiti ne gre, da je bilo stanovanje prodano leta 1998, posojilna pogodba pa sklenjena dve leti kasneje. Sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi načela proste presoje dokazov, pri čemer odloča na podlagi principa večje verjetnosti in ne na podlagi principa gotovosti. Določeno dejstvo šteje za dokazano, če je bolj verjetno, da je resnično, kot da ni. Glede na izpovedbe obeh prič in samega toženca pa je bolj verjetno, da je N.Z. vedel, da je bilo predmetno stanovanje že pred leti prodano. Sodišče tudi ni upoštevalo pisne izjave L.J.K. z dne 15.12.2005, niti ni obrazložilo, zakaj ne. Zato sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, napačno je uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi zapisniki oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Na pritožbo je toženec po pooblaščencu odgovoril in predlagal, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Zgrešeno je pritožbeno sklicevanje na teorijo o realizaciji. Le-ta se nanaša na vprašanje konvalidacije veljavnosti pogodbe v primerih manj pomembnih razlogov ničnosti. Čl. 90 Obligacijskega zakonika (OZ) oz. prej podobno 107. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) govorita o primeru, ko "je bila pogodba izpolnjena". O spolnitvi pogodbe, ko gre za nepremičnine, pa je mogoče govoriti šele, ko prodajalec izpolni obveznost prenosa lastninske pravice, to je z vknjižbo v zemljiško knjigi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na predmetnem stanovanju že na podlagi kupne pogodbe z dne 21.7.1998, ki je bila realizirana, razen vpisa v zemljiško knjigo, saj plačilo kupnine in izročitev stanovanja v posest ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Gre za pridobitev lastninske na podlagi pogodbe, po določbi tedaj veljavnega 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (sedaj 49. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ) se je pridobila lastninska pravica ne nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo. Tožnik je vložil predlog za vpis lastninske pravice šele v letu 2004 in je pridobil lastninsko pravico z vknjižbo, kar pa ne vpliva na zastavno pravico, ki jo je toženec pridobil že pred tem. Toženec je po določbi 2. odst. 170. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je veljal v času izdaje sklepa o izvršbi in zaznambe sklepa (2.7.2003) pridobil z zaznambo zastavno pravico na predmetnem stanovanju z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, v takem primeru lahko torej upnik iz zastavljene nepremičnine poplača svojo terjatev, tudi če je na njej po tem trenutku pridobil lastninsko pravico kdo tretji, kot je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi razlogi in z zaključkom, da se tožnik na nepoznavanje prava ne more sklicevati (3. odst. 3. strani sodbe), po izbrisu hipotek leta1998 namreč ni bilo več nobenih ovir za vknjižbo lastninske pravice na predmetnem stanovanju na tožnika, sorodnik, na katerega se je tožnik obrnil po pravno pomoč, mu je tudi pripravil predlog za vpis, katerega pa je po lastni izpovedi nekje založil in predlog nato dejansko vložil šele po šestih letih, v letu 2004. Zato tožnikove trditve, zakaj ni pravočasno predlagal vpisa v zemljiško knjigo, na odločitev ne morejo vplivati in tožnik ne more uspeti s trditvijo, da je lastnik predmetnega stanovanja. Sodišču prve stopnje se že ob vsem povedanem niti ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem dobre vere toženca v času izdaja sklepa o izvršbi in zaznambe sklepa v zemljiški knjigi, čeprav je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati slabe vere. Pritožba meni, da je glede na izpovedbe prič in toženca bolj verjetno, da je pok. N.Z. vedel, da je bilo predmetno stanovanje že pred leti prodano, pri čemer očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pisne izjave priče L.J.K. z dne 15.12.2005. Slednje sicer drži, vendar pritožba ne pove, v čem bi ta smiselno zatrjevana bistvena kršitev vplivala na odločitev, zgolj pavšalno sklicevanje na predmetno izjavo ne zadošča, sodišče prve stopnje pa je to pričo, kot tudi njenega moža, S.K., zaslišalo. Oba sta izpovedala, da naj bi N.Z., pokojni toženčev oče in tudi prvotni toženec, ves čas vedel, da je bilo predmetno stanovanje prodano, saj so bili družinski prijatelji in je poznal vse njihove zadeve. Toženec je izpovedal drugače, da so bili družinski prijatelji le do leta 1996, kasneje so se odnosi ohladili, šele v letu 2000, ko sta prišla na pogreb njegove matere, je očitno prišlo do dogovora med njegovim pok. očetom in omenjenima pričama o posojilu, da je bilo stanovanje prodano, pa so izvedeli šele, ko je poklical tožnik. Ob takih nasprotujočih si izpovedbah, je zato pomembna izpoved L.J.K., ko govori o dogovoru, da bodo denar vrnili, ko bodo mogli; ni bilo torej govora o nobenem zavarovanju posojila, zato tudi pritožbenega sodišča ne prepriča poudarjanje obeh prič in kar izpostavlja tudi pritožba, da je "žena takrat rekla N.Z., da je stanovanje prodala, da ni lastnica ničesar več...", saj ob nedogovorjenem zavarovanju posojila za take izjave ni bilo nobene potrebe in tudi, K., na izrecno vprašanje, ali je N.Z. izrecno povedala, da je predmetno stanovanje prodala, tega ni potrdila. Zato ni mogoče pritrditi v pritožbi ponujenemu zaključku, da je ob upoštevanju izpovedb obeh prič in toženca bolj verjetno, da je pok. N.Z. vedel, da je bilo predmetno stanovanje prodano že v letu 1998. Kot že navedeno, pa je v obravnavanem primeru odločilno, da tožnik vse do leta 2004 ni poskrbel za vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na svoje ime, neizpolnitev tega pogoja za pridobitev lastninske pravice je imela za posledico, da lastninske pravice na podlagi pravnega posla ni pridobil do leta 2004, ko je v zemljiški knjigi že bila vpisana zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižena zastavna pravica v korist toženca z že obrazloženimi učinki. Sodišče prve stopnje je zato na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in je izpodbijana odločitev pravilna. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje, ko tudi ob uradnem preizkusu kršitev ni zasledilo (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP), zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške, enako tudi toženec, katerega odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. čl. ZPP).