Jedro

Prosilec mora ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prvo prošnjo vložil 24. 6. 2017, vendar je bil postopek s sklepom ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Dne 11. 10. 2017 je bil tožnik iz Danske vrnjen v RS in je 12. 10. 2017 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podajah prve in druge prošnje in na osebnem razgovoru dne 15. 11. 2017 je tožnik glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, med drugim navedel, da je leta 2015 umrla njegova mama, za katero domneva, da so jo ubili sorodniki, pri prvi prošnji je navedel, da naj bi jo zastrupili zaradi dedovanja, na osebnem razgovoru pa je navedel, da naj bi jo psihično uničili in naj bi umrla zaradi stresa. Nadalje je navedel, naj bi isti sorodniki hoteli ubiti tudi njega tako, da so za to dali denar nekemu neznancu, ki pa ga je tožnik hudo pretepel, zaradi česa je bil zaprt dve leti. Leta 2008 so ga na parkirišču napadli štirje kriminalci in ga pretepli. Branil se je in dva udaril z železno palico, enega v glavo, drugega v ramo, nakar so vse zaprli. Večkrat so mu podtaknili tudi kaj v kamion, z namenom, da bi ga ponovno zaprli, nazadnje, ko je prišel iz zapora, ko so je v rezervni gumi našel mamila. Po tem je šel do sorodnikov in jih pretepel, pri tem s palico udaril bratranca in jim s kamionom poškodoval avto. Zaradi navedenega ga v Alžiriji išče policija. Napadi sorodnikov so se začeli leta 2006, ko je oče imel srčni infarkt, sorodniki pa so povzročili, da se je očetu zmešalo, verjetno z namenom, da bi si prilastili njegov denar. Tožnik jim tega ni dovolil in je sam pobral ves denar. Zaradi navedenih dogodkov je odšel živet v mesto Wahran. Tudi tam so ga sorodniki našli in nanj poslali šest mafijcev, da bi mu grozili. Če bi ostal v državi, bi sorodniki najeli ljudi, da bi ga ubili. Dogodke je naznanil policiji, ki pa mu ni pomagala, prav tako tudi državnemu tožilcu, ki je rekel, da ne bo ukrepal, ker za svoje navedbe nima dokazov in prič.

3. Toženka navaja, da je iz tožnikovih navedb in iz dokazov, ki jih je tožnikov pooblaščenec sicer v spis vložil prepozno, pa jih je toženka vseeno prevedla, jasno razvidno, da gre pri tožniku izključno za spor med sorodniki, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, zato niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb je očitno, da je imel tožnik težave s sorodniki in sicer ne zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak izključno zaradi zasebnih družinskih razlogov, ki ne pomenijo preganjanja in resne škodo v smislu ZMZ-1 in nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Glede predloženih dokazil toženka navaja, da iz dveh dokazil izhaja, da gre za poziv tožniku in njegovemu bratu na sodišče v zvezi s prekrškom (fizični napad in povzročanje ran z nožem). Razvidno je, da naj bi bil narok razpisan za 22. 10. 2017, torej na dan, ko se prosilec nahaja v RS. Glede na navedeno se toženki pojavlja vprašanje, ali ni tožnik odšel iz države tudi zato, da bi se izognil kazenskemu pregonu. Med predloženimi dokazili sta še dve fotografiji turške vize in vozniškega dovoljenja, s čimer svoje istovetnosti ni uspel dokazati, ter dokazi, za katere toženka meni, da niso neposredno vezani na prosilčeve navedbe oz. na razloge, zaradi katerih prosilec prosi za mednarodno zaščito in so nepomembni. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Pri tem toženka pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik prav tako ni dokazal. Poleg tega tožnikove navedbe, da so sorodniki ubili mamo in da ga želijo ubiti ali spraviti v zapor ocenjuje tudi za malo verjetno, saj temeljijo le na njegovem osebnem mnenju in predvidevanju, pri čemer pa zanj ne predloži nobenih dokazov npr. mrliškega lista njegove mame ali česar koli podobnega, iz česar bi izhajali razlogi za njeno smrt, niti očetovih zdravstvenih izvidov, iz katerih bi bilo razvidno očetovo zdravstveno stanje, in tudi ne sodnih spisov, ki bi kazali, da je bil tožnik kadarkoli zaradi česarkoli sploh oškodovan. Poleg tega se zdi toženki malo verjetno, da bi prosilec, če bi bil zares preganjan, državo zapustil šele spomladi leta 2017, kljub temu, da po njegovih navedbah preganjanje traja od leta 2006. Glede na navedeno toženka ocenjuje, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavo upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Poleg navedenega tožnik prihaja iz Alžirije, torej iz države, ki jo je Vlada RS dne 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Iz prosilčevih navedb ne izhajajo nobeni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Kot rečeno, tožnikove navedbe kažejo, da je zapustil izvorno državo zaradi zasebnega spora, torej da razlogi za zapustitev izvorne države niso takšne narave, da bi predstavljali razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določenim družbenim skupinam. Poleg tega iz predloženih dokazil izhaja, da državni organi v Alžiriji delujejo, saj je državni tožilec odgovoril na tožnikovo zahtevo glede preiskave smrti njegove mame, sodišče pa mu je pošiljalo tudi vabila na naroke. Glede na navedeno je očitno, da mu država ne odreka pomoči. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 5. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik je izjavil, da mu policija in državni tožilec v zvezi z napadi sorodnikov nista mogla pomagati, ker ni imel dovolj dokazov, iz česar toženka utemeljeno sklepa, da je alžirski pristojni državni organ ocenil, da ni podlage za uvedbo preiskave oz. uvedbo postopka.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se strinja, da laži in zavajanja sorodnikov, s katerimi so se v letu 2006 začele težave, niso dejstva, ki bi kazala na upravičenost do kakršne koli oblike mednarodne zaščite. Prav tako dogodki v bolnišnici, kjer se je po opravljenih raziskavah naslednje jutro oče zbudil povsem nerazpoznaven in odtujen, izraža le tožnikovo sklepanje in nestrokovno mnenje. Tožnik je kot prava neuka stranka sledil navodilom uradne osebe in poskušal na vsa vprašanja odgovoriti čimbolj natančno in po resnici. Ponavlja, da je bil celo desetletje podvržen nenehnemu nadlegovanju in poskusom podtikanja kaznivih dejanj s strani sorodnikov. Ponavlja tudi dogodek, ko naj bi ga na parkirišču napadli štirje zločinci in pretepli, pri čemer je v samoobrambi poškodoval dva izmed njih in končal v zaporu, ter dogodek, ko ga je v oddaljenem kraju Wahranu, kamor se je umaknil, skušala napasti skupina šestih oseb, za katere je sklepal, da so bile poslane s strani sorodnikov. Ponavlja, da se je pri vseh teh dogodkih obrnil na policijo v upanju, da mu bo pomagala in ga zaščitila, prav tako tudi na državnega tožilca, vendar je vedno naletel na zavrnitev. Policija mu je odvrnila, da postopka ne bodo začeli, ker nimajo nikakršnih dokazov oz. prič. Državnega tožilca je obiskal trikrat in mu večkrat pisal. Ko je ob izpovedovanju težav omenil ljudi, ki so vpleteni v preprodajo orožja in za katere meni, da se ukvarjajo s teroristično dejavnostjo, ga je tožilec zmerjal z narkomanom in ga označil na norega. Zato se ne strinja se z navedbo toženke, da je bil s strani pristojnih organov v državi deležen zaščite in pomoči. Na podlagi izkušenj ugotavlja, da se na države organe ne more zanesti. Glede navedbe toženke, da je glede na to, da se je preganjanje tožnika po njegovih navedbah začelo leta 2006, malo verjetno, da se je čutil zares preganjanega glede na dejstvo, da je državo zapustil šele spomladi 2017, navaja, da je večkrat poudarjal, da je oče hudo zbolel, zato je skrbel zanj in za mlajše brate in sestre. Meni, da bi bila potrebna veliko bolj celovita dokazna ocena predloženih dokazov. Ne strinja se tudi z zaključkom toženke, da je obstoj dogodkov, kakor jih je navedel prosilec, malo verjeten. Za takšno oceno bi toženka potrebovala veliko bolj poglobljeno utemeljitev. Glede ocene verodostojnosti dokazov obstajajo pravila, ki jih toženka ni niti omenila, kaj šele uporabila. Ustvarja se vtis, da je o zadevi odločeno v rednem in ne v pospešenem postopku, pri čemer je bil tožnik prikrajšan za možnost obrazložitve morebitnih neskladij v izjavah ali drugih razlogov, na podlagi katerih je toženka prišla do zaključka, da je neverodostojen. Tudi navedba toženke, da je tožnik zapustil izvorno državo, da bi se izognil kazenskemu pregonu, je brez razumljive utemeljitve. S predložitvijo dokazov, ki tožniku niso v korist, tožnik dokazuje svojo verodostojnost. Ugotavlja, da dokazi, ki jih je predložil, morda res niso neposredno povezani z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, vendar pa to ne velja za vse dokaze. Neaktivnost organov pa je dejstvo, ki ga ni mogoče dokazati. Zato bi morala biti tožniku dana možnost, da se do njih izreče. Zavrača tudi ugotovitev toženke, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z možnostjo resne škode. Meni, da je skozi svoje izjave izkazal, da bi bil v svoji državi resno ogrožen in da ne bi bil deležen zaščite, ob kateri bi se tej grožnji lahko izognil. Strinja se sicer z navedbo toženke, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov. Dodaja pa, da se toženka gotovo strinja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju sporov, ki temeljijo na političnem prepričanju, narodnosti ali veri, pač pa zaščiti tistih, ki so žrtve takšnih sporov in jim država, ki bi jim morala nuditi zaščito, te ne nudi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

7. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, odločba pa pravilna in zakonita. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je toženka na podlagi določil prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

10. ZMZ-1 na podlagi prve in druge alineje 52. člena določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije in da je tožnikova izvorna država Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom. Po 61. členu ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v tem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, porabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po prvem odstavku navedene določbe se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Če so izpolnjeni navedeni pogoji, pristojni organ v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

12. Sporno v obravnavni zadevi je vprašanje, ali je pravilna ugotovitev toženke, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.(1) Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.(2)

15. V zadevi ni sporno, saj tožnik tega ne zatrjuje, da v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

16. Sporno ostaja še vprašanje, ali tožnik v prošnji navaja dejstva, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za status subsidiarne zaščite (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

17. Kot rečeno, mora prosilec za priznanje statusa subsidiarne zaščite izkazati utemeljeno tveganje, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

18. Določba 28. člena ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

19. Kdo so lahko subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, je določeno v 24. členu ZMZ-1, in sicer država (državni organi izvorne države), politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navedeno pomeni, da so praviloma državni organi izvorne države tisti, ki lahko izvajajo preganjanje ali resno škodo. Če državo nadzorujejo stranke ali organizacije, kjer državne oblasti sploh ni ali je tako šibka, da ne more nadzorovati države, lahko tudi stranke ali organizacije izvajajo preganjanje ali resno škodo. Izjemoma so lahko subjekti preganjanja tudi nedržavni subjekti (npr. pripadniki večinske narodnosti, pripadniki večinske veroizpovedi, kriminalne združbe ...), vendar le pod pogojem, da subjekti zaščite ne morejo ali nočejo nuditi zaščite prosilcu. To pomeni, da mora prosilec ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.

20. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik navedenih pogojev za izkazovanje statusa subsidiarne zaščite niti ni zatrjeval. 21. Toženka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri pojasnila, da je na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je natančno povzela, sklepati, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi zasebnega spora s svojimi sorodniki, ki pa glede na citirano določbo 24. člena ZMZ-1 in njen namen tudi po presoji sodišče praviloma ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode. Poleg tega je tožnik navedel, da mu policija in tožilstvo v zvezi z zatrjevanimi napadi sorodnikov ni pomagala, ker zanje ni predložil dovolj dokazov. Navedene tožnikove izjave in dokazi (odgovor tožilca na dopis z dne 2. 3. 2017, s katerim tožilec odgovarja tožniku, da v njegovi zadevi ni potrebno sodelovanje tožilca) tudi po presoji sodišča dokazujejo, da mu je bila zaščita v izvorni državi zagotovljena, da pa zanjo ni izkazal pogojev, kar drugače povedano pomeni, da tožnik ni izkazal, da subjekti zaščite v tožnikovi izvorni državi tožniku niso mogli ali niso hoteli nuditi ustrezne zaščite, pač pa, da so presodili, da tožnik zanjo ni izkazal pogojev.

22. Tudi, če bi tožnik izkazal, da gre v njegovem primeru za situacijo iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, pa ob splošno znanem in neprerekanem dejstvu, da v njegovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, s svojimi navedbami ni navedel dejstev, s katerimi bi zatrjeval resno škodo, kot jo opredeljuje citirani 28. člen ZMZ-1. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

23. Pri tem se sodišče strinja z oceno toženke, da če bi se tožnik zares počutil ogroženega, bi državo zapustil že pred letom 2017, glede na njegove navedbe, da preganjanje traja od leta 2006 dalje, in meni, da njegove tožbene navedbe, da države ni zapustil prej, ker je skrbel za bolnega očeta ter sestre in brate niso prepričljive. Sploh pa glede na njegove izpovedbe, da je bil zaprt, kar pomeni, da takrat ni mogel skrbeti za očeta, in da ga je leta 2011, ko se je poročil, vzel v k sebi, ker je bil osamljen. Poleg tega toženka pravilno ugotavlja, da večina tožnikovih navedb o preganjanju s strani sorodnikov (da so mu sorodniki ubili mamo, da so povzročili norost pri očetu, da so mu podtaknili mamila v kamion, da so ga hoteli ubiti), temelji predvsem na tožnikovih predvidevanjih, in niso podprte z nobenim dokazom, pri čemer ni mogoče prezreti, da tožnik navaja dejstva, iz katerih izhaja, da je sam poškodoval sorodnike in njihovo imovino, zaradi česar ga išče tudi policija.

24. Glede tožnikove pavšalne tožbene navedbe, da je tožnik prava neuka oseba, zaradi česar je treba tožnikove posamezne odgovore razumeti v kontekstu celote vseh odgovorov, in da še nikoli ni bil udeležen v postopku pridobitve mednarodne zaščite, sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku ves čas imel ob sebi pooblaščenca, ki je skrbel za njegove pravice ali pravne koristi, poleg tega je bil tožnik dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, toženka pa se je v izpodbijani odločbi do vseh navedb oziroma razlogov opredelila, temu pa je sledila ocena, ali predstavljalo podlago, na podlagi katere je tožniku mogoče nuditi mednarodno zaščito. Poleg tega tožnik tudi v tožbi, ki jo je vložil ob sodelovanju pooblaščenke, ki je pravna strokovnjakinja, ne navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da je toženka napačno uporabila 52. člen ZMZ-1. Prav tako je povsem pavšalna in neizkazana tožbena navedba, da bo ob vrnitvi v tujino ubit ali nadlegovan s strani sorodnikov.

25. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

26. Glede tožnikove navedbe, da bi mu toženka morala omogočiti, da se izreče o svojih zaključkih, pa sodišče navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je imel tožnik večkrat možnost izpovedati vse, kar je želel, in sicer ob podajah obeh prošenj in še kasneje, na osebnem razgovoru. Kljub temu, da je dokaze predložil prepozno, pa jih je toženka prevedla in se do njih opredelila.

27. Ugotovitev toženke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1), na kateri izpodbijana odločba temelji, je zato pravilna in na zakonu utemeljena.