Jedro

Delodajalec (tožena stranka) se je s pogodbo o štipendiranju zavezal, da bo po zaključku izobraževanja štipendista sklenil pogodbo o zaposlitvi s štipendistom (tožnico) s polnim delovnim časom, vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. V sporazumu o odlogu pogodbenih obveznosti sta se stranki dogovorili, da se štipendistka po zaključku porodniške zaposli pri delodajalcu najkasneje do določenega datuma, na delovnem mestu, ki ustreza formalni izobrazbi fizioterapevtke, pridobljeni v času štipendiranja, najmanj za dobo, kolikor je trajalo celotno štipendijsko razmerje po pogodbi. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklep tožene stranke, s katerim je bila tožnici prekinjena pogodba o štipendiranju in vzpostavljeno vračilo prejetih štipendij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo kot nezakonit sklep tožene stranke z dne 19. 11. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 505,22 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in da sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je bil delodajalec tisti, ki je kršil tripartitno pogodbo o štipendiranju, ker tožeče stranke ni zaposlil do 17. 10. 2012 in ker ji ni ponudil zaposlitve najmanj za dobo, kolikor je trajalo celotno štipendijsko razmerje po pogodbi, to je za dobo dveh let, pač pa le za dobo 15-ih mesecev. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Dejstvo je, da je delodajalec, to je družba A. d.o.o., kot ena izmed pogodbenih strank imela resen namen skleniti pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko, zato se je dne 10. 10. 2012 prijavila na izvedbo projekta „ ...“ pri Zavodu RS za zaposlovanje, nadalje pa je podala tudi razpis prostega delovnega mesta diplomiran fizioterapevt na Zavodu RS za zaposlovanje, prav z namenom zaposlitve tožeče stranke. Ta se je na razpis tudi prijavila in delodajalec je izdal sklep o izbiri in o sprejemu v delovno razmerje za določen čas 15-ih mesecev. Tožeča stranka je bila 22. 10. 2012 tudi obveščena, naj se takoj po prejemu obvestila naroči na zdravniški pregled, kot tudi, da bo skladno z dogovorom zaposlitev za dobo dveh let sklenjena s 1. 11. 2012. Tožeča stranka do tedaj, dokler ni bila s strani drugega delodajalca obveščena, da bo tudi tam sprejeta na delo, ni z ničemer dala slutiti, da ji dogovor pri toženi stranki, da prične z delom s 1. 11. 2012, ne ustreza ali da bi takemu nasprotovala. Skladno z določbo 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, vendar pa skladno z določbo drugega odstavka 56. člena OZ veljajo tudi sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, v katerih v oblični pogodbi ni bilo nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Prav tako skladno z določbo tretjega odstavka 56. člena OZ veljajo tudi ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Dejstvo je, da je bil interes tožene stranke in delodajalca, da se tožeča stranka zaposli v A. d.o.o.. Tak interes je pokazala tudi tožeča stranka, ko se je dne 23. 8. 2012 zaradi zaposlitve oglasila pri B.B. in ko je v nadaljevanju pristala na vse predloge in napotke, ki so ji bili dani. Prav tako sta C.C. kot D.D., obe delavki tožene stranke pojasnili, da je bistvo in smisel podelitve štipendije, zaposlitev po končanem šolanju. Da je imel delodajalec resen namen, da tožečo stranko zaposli, je razvidno iz vseh ravnanj, ki jih je izvedel. Sam postopek zaposlitve tožeče stranke je res trajal nekoliko dlje, vendar je B.B. pojasnila, da so zaposlitev urejali za tožečo stranko in drugega štipendista v kompletu in da se je stvar malo zavlekla, kljub temu pa je direktor delodajalca potrdil sklep o izbiri tožeče stranke, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo obveznost in tožeči stranki znotraj 60-dnevnega roka zagotovila zaposlitev. Kdaj bi bila nato sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi in kdaj bi tožeča stranka dejansko nastopila delo, pa kljub temu, da je bilo med tožečo stranko in delodajalcem tudi v zvezi s tem doseženo soglasje, ne vpliva na zgoraj naveden rok. Sam rok na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, po končanem šolanju, po pogodbi o štipendiranju namreč ni določen. Pogodbene stranke so v uvodnih določbah citirane pogodbe zapisale, da je štipendija regijske štipendijske sheme E. dodeljena na podlagi Zakona o štipendiranju in v skladu s Pravilnikom o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem in na podlagi javnega poziva k oddaji vlog za izbor delodajalca v enotno regijsko štipendijsko shemo za šolsko - študijsko leto 2008/2009, vendar pa to ne pomeni, da je rok 60 dni določen kot bistven element pogodbe in da se ga ob soglasju vseh treh strank ne bi dalo podaljšati. Dejstvo je, da je delodajalec tožeči stranki v roku 60 dni zagotovil zaposlitev, čeprav z njo še ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da je bil delodajalec tisti, ki ni izpolnil pogodbe o štipendiranju. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da delodajalec tožeče stranke ni nameraval zaposliti za čas štipendiranja. Iz pogodb o štipendiranju izhaja, da mora delodajalec zagotoviti štipendistu zaposlitev s polnim delovnim časom, za vsaj toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje, vendar ob tem ni nikjer določeno, da bi morala biti sklenjena le ena sama pogodba o zaposlitvi kot to zmotno tolmači sodišče. Sicer pa je svojo obveznost delodajalec tudi izpolnil, saj je že iz samega obvestila delodajalca tožeči stranki, s katerim jo je med drugim obvestil tudi o izbiri ter o začetku dela, obvestil tudi, da bo zaposlena za dobo dveh let. To obvestilo je bilo za delovno razmerje do tožeče stranke zavezujoče in ne gre delodajalcu očitati, da svoje obveznosti ne bi izpolnil. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del izreka sodbe v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, ker je sodišče s svojo odločitvijo odvzelo pritožbi zoper sodbo suspenzivni učinek. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa tožene stranke z dne 19. 11. 2012, s katerim se je tožeči stranki prekinila pogodba o štipendiranju iz štipendijskega razmerja z delodajalcem A. d.o.o. in vzpostavilo vračilo prejetih štipendij iz naslova regijske štipendijske sheme za E. v višini 7.583,76 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je tožeča stranka prejemala štipendijo na podlagi sklenjene tripartitne pogodbe o štipendiranju z dne 21. 11. 2008 (A1); - da je dne 13. 6. 2011 diplomirala, delodajalec pa bi moral po 14. členu pogodbe o štipendiranju z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje; - da je delodajalec iz razloga, ker je tožeča stranka z dne 18. 8. 2011 nastopila porodniški dopust, predlagal sklenitev sporazuma o odlogu pogodbenih obveznosti; - da je bilo s sporazumom o odlogu pogodbenih obveznosti z dne 4. 7. 2011 dogovorjeno, da se bo tožeča stranka zaposlila pri delodajalcu najkasneje do 17. 10. 2012 (A4); - da je tožeča stranka dne 23. 8. 2012 delodajalcu dostavila potrdilo o izobrazbi in potrdilo o rojstvu otroka, delodajalec pa jo je napotil na Zavod RS za zaposlovanje, da se prijavi v evidenco brezposelnih oseb; - da je delodajalec dne 10. 10. 2012 na zavod oddal ponudbo za izvedbo projekta „ … “, s podatki o načrtovani zaposlitvi tožeče stranke in prijavil prosto delovno mesto fizioterapevta za določen čas 15-ih mesecev; - da je direktor delodajalca dne 16. 10. 2012 sprejel sklep o izbiri tožeče stranke na delovno mesto pripravnik VII za določen čas 15 mesecev; - da je tožeča stranka dne 22. 10. 2012 toženo stranko obvestila, da se bo zaposlila pri drugem delodajalcu, kar je tudi storila; - da je direktor delodajalca tožečo stranko obvestil z dopisom z dne 22. 10. 2012, da jo bodo zaposlili od 1. 11. 2012, da bo zaposlena za določen čas dveh let z možnostjo kasnejše zaposlitve za nedoločen čas in jo napotil na zdravniški pregled.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec svojih obveznosti ni izpolnil, razlogi za izpolnitev obveznosti pa so na njegovi strani in jih ni moč pripisati tožeči stranki.

Delodajalec se je namreč s pogodbo o štipendiranju zavezal, da bo po zaključku izobraževanja štipendista sklenil pogodbo o zaposlitvi s štipendistom s polnim delovnim časom, vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Pogodbene stranke so se tudi dogovorile, da morajo pri izvajanju pravic in obveznosti smiselno upoštevati tudi Pravilnik o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem, ki v 37. členu določa rok 60 dni po zaključenem izobraževanju za zagotovitev ustrezne zaposlitve. Bistveno je, da so se v sporazumu o odlogu pogodbenih obveznosti z dne 4. 7. 2011 stranke dogovorile, da se bo tožeča stranka zaposlila pri delodajalcu najkasneje do 17. 10. 2012 in sicer najmanj za dobo kolikor je trajalo celotno štipendijsko razmerje po pogodbi, ter da v kolikor delodajalec do navedenega roka tožeči stranki ne zagotovi ustreznega delovnega mesta, bo delodajalec dolžan vrniti revalorizirano vrednost celotne prejete vrednosti štipendije.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delodajalec do 17. 10. 2012 s tožečo stranko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je po poteku tega roka sporočil, da jo bo zaposlil s 1. 11. 2012. Pri tem je delodajalec prosto delovno mesto objavil pri zavodu za zaposlovanje, zaradi prijave na projekt zavoda „ … “, da bi s tem pridobil možnost sofinanciranja zaposlitve tožeče stranke, kar pa gotovo ne more biti v breme tožeče stranke. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pravno relevantni ustni dogovor z B.B., da bo prišlo do zaposlitve konec meseca oktobra 2012, saj navedena ni bila pooblaščena za sklepanje in spreminjanje tripartitne pogodbe in sporazuma. Delodajalec bi moral toženo stranko obvestiti, da bo zaposlitev izvedena šele s 1. 11. 2012, s tem bi se morala strinjati tudi tožena stranka, le ta pa o tem sploh ni bila obveščena vse do 22. 10. 2012, ko jo je tožeča stranka obvestila, da se bo zaposlila drugje. Ker delodajalec ni zaposlil tožeče stranke do 17. 10. 2012, kakor je bil sklenjen tripartitni sporazum o odlogu pogodbenih obveznosti, je bila tožeča stranka iz tega razloga prosta obveznosti zaposlitve pri tem delodajalcu, s tem pa tudi vračila štipendije.

Vsaka stranka pogodbe namreč mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določeno s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Določba 103. člena OZ omenja le tri najpomembnejše in najbolj splošne posledice dolžnikove nepravočasne izpolnitve. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oz. zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice kot jih določa OZ.

Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno tripartitno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti, kot tudi posledice v primeru neizpolnitve. Volja strank je bila v sporazumu o odlogu pogodbenih obveznosti v 3. alineji 2. točke 2. člena jasno določena in sicer da se štipendistka po zaključku porodniške zaposli pri delodajalcu najkasneje do 17. 10. 2012, na delovnem mestu, ki ustreza formalni izobrazbi, pridobljeni v času štipendiranja, to je fizioterapevtka, najmanj za dobo kolikor je trajalo celotno štipendijsko razmerje po pogodbi. Drugi odstavek 3. člena sporazuma pa določa, da kolikor delodajalec do navedenega roka štipendistki ne zagotovi ustreznega delovnega mesta, bo delodajalec dolžan vrniti revalorizirano vrednost celotno prejete vrednosti štipendije štipendistke. Dogovore je namreč treba spoštovati in le ti zavezujejo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel Obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke po tem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje obveznosti izpolniti in sicer tako kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 19. 11. 2012. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki v stroškovnem delu odvzelo pritožbi zoper sodbo suspenzivni učinek. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka pravilno zapisalo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe. Ker je tožena stranka zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje na podlagi 313. člena ZPP in predstavlja paricijski rok (to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti), v primeru vložene pritožbe začne teči z vročitvijo pravnomočne odločbe, s tem pa tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).