Jedro

Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se delno zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., IV. in V. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134105/2016 z dne 21.12.2016 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in o tožbenem zahtevku odločilo kot v rednem postopku po tožbi; (II.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo drugemu stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke 43.912,37 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2016 (vložitev tožbe) dalje do plačila; (III.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 250.000,00 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2015 dalje do plačila, 3.340,82 EUR pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2015 dalje do plačila, 404,54 EUR pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2016 dalje do plačila, 110,30 EUR pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2016 dalje do plačila, 54,90 EUR pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2016 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 30.500,00 EUR od 1.1.2016 dalje do 19.12.2016, zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.712,37 EUR od 19.2.2016 dalje do 19.12.2016 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.700,00 EUR od 4.8.2016 dalje do 19.12.2016; (IV.) zavrnilo ugovor pobotanja in (V.) odločilo o stroških pravdnega postopka po četrtem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe in se na tem mestu ne povzema.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper III. in V. točko izreka sodbe (izpodbijani del) je tožeča stranka (tožnica) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava (pri presoji fiktivnosti posojila v višini 250.000,00 EUR in presoji neupravičene obogatitve; pri presoji po 38. a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in 482. člena ZGD-1; v zvezi s presojo 38. a člena ZGD-1 izpostavlja, da je podana neustavna razlaga zakona (kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS)), obširno uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da posojilna pogodba za 250.000,00 EUR ni nična zaradi njene navideznosti in tudi ne na podlagi 38. a člena ZGD-1, na podlagi katerega niso nične tudi preostale posojilne pogodbe. Podredno je v zvezi s posojilom v višini 250.000,00 EUR podana obveznost toženke na podlagi neupravičene obogatitve. K pritožbi prilaga dokazila od A136 do A149 in predlaga vpogleda v spis I Pg 70/2017 Okrožnega sodišča na Ptuju in spis I Pg 363/2018. Predmetno pritožbo je tožnica pravočasno (v roku enega meseca po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje) popravila s pravilno navedbo pravdnih strank. In dopolnila z novimi navedbami ter sklicevanjem na odločbi Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 73/2017 z dne 13.9.2022 in Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 72/2023 z dne 21.9.2023 ter sklep o izvršbi I 799/2023 z dne 27.11.2023 (priloge A 150 do 152).

3. 25.3.2024 je tožnica vložila še pripravljalno vlogo v pritožbenem postopku (s prilogo A161), ki je pritožbeno sodišče kot prepozno ni upoštevalo. Tožnici je bila namreč izpodbijana sodba vročena 4.12.2023 in zadnji dan 30-dnevnega (zakonskega prekluzivnega) roka za pritožbo se je iztekel 3.1.2024, zato je njena vloga z dne 25.3.2024 prepozna in kot takšna neupoštevna.

4. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev pravdnih stroškov. V odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom in med drugim izpostavlja, da tožnica uveljavlja nedopustne pritožbene novote.

5. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper II. in IV. točko izreka sodbe (izpodbijani del) je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi pobotnemu ugovoru toženke, oziroma podredno, naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, toženka obširno izpostavlja svoje trditve v zvezi protipravnostjo ravnanja tožnice v postopku tako imenovane upniške prisilne poravnave, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo (predvsem izpostavlja vsebino sklepov St 835/2017 z dne 10.11.2020 in Cst 543/2020 z dne 13.1.2021) in sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi izpostavlja stališča sodne prakse glede zlorabe pravic, namene tožnice in dejstvo, da se zloraba predloga za začetek upniške prisilne poravnave vidi v tem, da tožnica (in družbe v njeni sferi) ob zavrnitvi (že samo) zahtevka iz naslova posojila v višini 250.000,00 EUR niso imele zahtevanih 20% terjatev do toženke za začetek postopka prisilne poravnave. Predlog so vložile na podlagi fiktivnih terjatev in z namenom škodovati toženki. Tožnica je ves čas postopka imela možnost predlog tudi umakniti. Toženka nikoli ni bila insolventna in to vprašanje za presojo niti ni relevantno. Toženka k pritožbi prilaga odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 72/2023 z dne 21.9.2023 (priloga B83).

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke vsebinsko odgovarja na pritožbene očitke, meni, da pritožba ni utemeljena, in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim izpostavlja, da je bil pobot iz iste pravne podlage že pravnomočno zavrnjen. K odgovoru prilaga dokazila od A153 do A154 in predlaga vpogled v spise St 835/2017, P 104/2020 in I 490/2022.

7. Na pritožbo toženke je pravočasno in vsebinsko odgovorila tudi druga stranska intervenientka na strani tožnice ter navedla okoliščine v zvezi s pričanjem C. C. v zadevi I Pg 123/2017 z dne 13.3.2024 (priloga A160).

8. Pritožba tožnice je delno utemeljena in delno neutemeljena, medtem ko je pritožba toženke utemeljena.

9. Ob obširnosti vlog se je pritožbeno sodišče zavoljo predmetne obrazložitve do vsake pritožbe opredelilo posebej in na način, da je sledilo vrstnemu redu pritožbenih očitkov. Prav tako ni povzemalo vseh dejanskih okoliščin primera, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe, medtem ko se je opredelilo do očitkov v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega.

O pritožbi tožnice

- o zavrnjenem tožbenem zahtevku za plačilo 250.000,00 EUR iz razlogov fiktivnosti posojila

10. Drži zavzemanje tožnice, da je osnovna značilnost obligacijskih razmerij njihova relativnost in da pravno razmerje načeloma zavezuje pogodbene stranke, vendar slednje velja le za veljavne pravne posle. Presoja fiktivnosti danega posojila (in nakazila), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opravilo, je širša. Oziroma se lahko nanaša na vse okoliščine spornega posla, ki je v konkretnem primeru bilo del tako imenovanega (fiktivnega) krožnega posojila med družbami. Sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključka le o fiktivnosti posojila, ampak tudi pravni zaključek o fiktivnosti nakazila. Vse okoliščine krožnega posojila (glej predvsem razloge v 23., 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), ki so v usklajenem ravnanju različnih družb (op. A. A. je bil takrat edini družbenik in zakoniti zastopnik tožnice ter zakoniti zastopnik toženke) jasno kažejo na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o fiktivnosti posojila in nakazila. Posojila oziroma nakazila v višini 250.000,00 EUR so med različnimi družbami in nazadnje vse do prvega posojilodajalca zaokrožila istega dne in celo v neverjetno kratkih časovnih okvirjih (glej razloge v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato sprenevedanju tožnice, da ni pomembno, kaj je toženka s prejetimi sredstvi posojila storila, ob dejstvu, da jo je zastopal isti zakoniti zastopnik, ni mogoče slediti na način, za katerega se zavzema tožnica.

11.Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo, da (ob povedanem) izid te pravde ne more biti odvisen (le) od (kasnejšega) dejstva, če je katera izmed družb v izkazanem krogu posojil zahtevala vračilo denarja. Gre le za prešibke (in kasnejše) indice, ki ne morejo spremeniti zgornjih zaključkov o fiktivnosti posojila in nakazila. Obenem iz razlogov izpodbijane sodbe in tudi (neprerekanih) trditev toženke izhaja, da se je zakoniti zastopnik udeležencev krožnega posojila spremenil (takrat je bil to A. A. ), zato je nenazadnje življenjsko logično, da so kasnejša postopanja udeležencev krožnega posojila lahko različna. Drži, da je tožnica terjatev iz krožnega posojila prijavila v stečaju B. d.o.o., vendar je slednja terjatev prerekala, in drži, da sklenjena sodna poravnava v zadevi I Pg 70/2017 ne more imeti neposrednega vpliva na obravnavano zadevo, saj gre nenazadnje za mirno rešitev spora med drugima strankama. Gre le za prešibek indic, na katerega je sodišče prve stopnje pravno zmotno, vendar le dodatno oprlo sicer pravilen zaključek, da s predmetnim posojilom toženka ni bila obogatena in da zato ne obstoji obveznost vračila nakazanega zneska na podlagi neupravičene obogatitve. Kroženje je izkazano in pravilna sta zaključka o fiktivnosti posojila in nakazila, zato ne obstoji obveznost vračila nakazanega zneska, saj ni bilo obogatitve. Toženki s strani tožnice ni bilo dano posojilo za obratna sredstva. Drži, da je C. C. izpovedala, da je bil znesek med toženko in družbo Č. d.o.o. "zaprt", vendar predmetno ne izpodbije zaključka o fiktivnosti posojila in nakazila v tej pravdi. Izraz "zaprt" je prazen in najprej ni jasno, kaj je z njim mišljeno in na katero posojilo se nanaša (toženka in Č. d.o.o. sta bila namreč izmenično kot posojilojemalec in posojilodajalec udeležena v prvem in zadnjem posojilu krožnega posojila), nato pa tudi ne izraža tožničinega stališča, da so družbe posojila obravnavale kot veljavna (op. npr. družba B. - v stečaju je terjatev toženke prerekala, kar nasprotno izraža, da terjatve ni štela za veljavno). Kako so različne družbe kasneje obravnavale predmetni krog posojil oziroma svojo vlogo v krogu posojil so le postranske okoliščine, ki ne morejo spremeniti pravilnih zaključkov v tem sporu, ki so pravilno sprejeti ob upoštevanju relevantnih dejstev, ki so obstajala ob sklepanju posojil in izvajanju nakazil. Kasnejša ravnanja toženke in B. - v stečaju ter obširno pojasnjevanje, kako naj bi obe družbi ob sklepanju sodne poravnave in sicer (ter tudi protipravno in v navezi s toženkinim pooblaščencem) v stečajnem postopku ravnali proti tožnici ter favorizirali toženko kot stečajno upnico, niso pravno relevantna dejstva v tej pravdi. Tožnica ne pojasni, kako naj bi predmetno vplivalo na presojo spornega posojila. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da sklenjena sodna poravnava ne more imeti relevantnega vpliva na odločitev v tej pravdi.

12.Toženka ni bila obogatena za znesek 250.000,00 EUR na škodo tožnice, ker sta bila posojilo in nakazilo fiktivna. Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti. Kaj sta prikrivali niti ni pravno relevantno dejstvo, zato toženki ni bilo treba zatrjevati obstoja prikritega pravnega posla. Lastna in neutemeljena je dokazna ocena o nekakšnih drugačnih namenih, soglasjih pogodbenih strank, ki so bile udeležene v krožnem posojilu in ki jih je zastopal isti zakoniti zastopnik. Knjiženje posojil je v tej pravdi nesporno dejstvo, zato sodišče prve stopnje ni kršilo tožničine pravice do izjave, če se ni opredelilo do dokazov o knjiženju posojila. Bistvo navideznih poslov je ravno v tem, da navzven delujejo kot pravi (veljavni). Knjiženje posojil zato ne izkazuje, da ni šlo za navidezna posojila. Izkazano je, da je šlo za krožno posojilo in izkazano je, da so bila posojila in nakazila fiktivna (op. pri konkretnem spornem primeru ni šlo za posojilo za obratna sredstva), zato obstoji materialnopravna podlaga, da toženka na podlagi izpolnjene posojilne pogodbe tožnici ničesar ne dolguje, saj v razmerju do tožnice ni bila obogatena in tožnica ni bila prikrajšana. Toženka je predmetno v zadostni meri izkazala z okoliščinami, v katerih so bili posli sklenjeni. Denarna sredstva so res zaokrožila med udeleženimi pravnimi osebami in predmetno ni nerelevantno dejstvo, kot se zavzema tožnica. Izkazuje namreč zmotnost tožničine teze, da je toženka z denarnimi sredstvi, ki so sicer generična stvar in ki jih je prejela na svoj račun, bila obogatena in da je bila tožnica prikrajšana. Izvor denarnih sredstev je očitno bil v družbi Č. d.o.o. (prvem posojilodajalcu in zadnjem posojilojemalcu). V tej pravdi je predmet presoje konkretno posojilo, ki je del krožnega posojila, zato je odvečno in pravno nerelevantno pritožbeno polemiziranje, kaj vse bi se udeleženke krožnega posojila lahko dogovorile drugače. Toženka se je, ker je v tej pravdi izkazala fiktivnost posojila in nakazila, izognila situaciji, v kateri bi morala tožnici vrniti nakazani znesek in na podlagi posojilne pogodbe in na podlagi kondikcijskega zahtevka iz naslova ničnosti. Posojila niso bila zgolj nakazana v krogu med družbami, ampak so bila nakazana ob zgoraj izpostavljenih časovnih okoliščinah in to takrat, ko je družbe zastopal isti zastopnik. Iz predmetnega zagotovo ni mogoč zaključek, da je šlo za veljavno posojilo oziroma nakazilo sredstev, potrebnih za zagotovitev obratnega kapitala toženke. Izvor sredstev pri družbi Č. d.o.o. in okoliščine poslov ter nakazil negirajo zavzemanje tožnice, ki sicer pravilno izpostavlja, da so denarna sredstva generična stvar, da ni šlo za fiktivno posojilo in nakazilo. Sodišče prve stopnje ni napačno ugotovilo dejanskega stanja. V zapisu, da dejansko tožnica toženki ni izročila lastnih sredstev kot posojila, ampak je le prenakazala sredstva, ki izvirajo iz premoženja Č. d.o.o., gre za pravilen dejanski zaključek in ne gre za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da sredstva (generična stvar) niso prišla na račun tožnice in bila nato prenesena na račun toženke. Tožnica se neutemeljeno zavzema, da je šlo za veljavno posojilo (zavezovalni pravni posel) in nefiktivno nakazilo (razpolagalni pravni posel). Nakazilo je bilo tudi fiktivno, saj so denarna sredstva v zgoraj izpostavljenih okoliščinah zaokrožila nazaj do družbe Č. d.o.o. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ne ugotavlja oziroma se pri svoji presoji ne opira na pritožbeno zatrjevane okoliščino, da Č. d.o.o. od tožnice ni zahteval vračila posojila, zato sodišče ni preseglo trditvene podlage pravdnih strank in ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za nekakšno lastno tožničino razumevanje razlogov sodbe, ki iz sodbe ne izhajajo. Kot je bilo že poudarjeno, kasnejša ravnanja družb za presojo v tej zadevi niti niso bistvena. Bistvena kršitev določbe iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) je lahko podana le v primeru, ko sodišče v sodbi (napačno) povzame vsebino dokaza, ki je dokaz nima, in ne more biti podana, če se sodišče na dokaz ne sklicuje (npr. na izpovedbo priče C. C.). Že zgoraj pa je bilo tudi pojasnjeno, da so kasnejša ravnanja družb, ki so bile udeležene v krožnem posojilu, le prešibki indici, ki ne morejo izpodbiti ugotovljene fiktivnosti posojila in nakazila.

13.Toženka ni bila obogatena in tožnica ni bila prikrajšana. Že zgoraj je pojasnjeno, da se pri kondikciji na podlagi ničnega pravnega posla uporablja obogatitveni princip. Denarna sredstva, ki so sicer generična stvar, so zakrožila, zato o obogatitvi toženke in prikrajšanju tožnice ni mogoče govoriti, saj je šlo za fiktivno posojilo in nakazilo. V že predloženi sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 104/2022 z dne 22.10.2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 86/2021 z dne 15.4.2021 so bili sicer (upoštevaje vsebino odločb verjetno) podani smiselno enaki ugovori fiktivnosti in nepravilnosti pri sklepanju pogodb, pri čemer je bila med drugim ugotovljena ničnost pogodb na podlagi 38.a člena ZGD-1 in obveznost vračila nakazanih zneskov, vendar pa je bilo dejansko stanje glede ničnosti krožnih posojil in nakazil drugačno, saj navedbe tožene stranke v teh smereh niso bile dovolj konkretizirane in izkazane, delno pa so bile tudi prepozne. Zadeva torej ni primerljiva z obravnavano, zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na presojo v omenjeni zadevi.

14.Predmetni tožbeni zahtevek je bil zavrnjen na podlagi posojilne pogodbe in na podlagi neupravičene obogatitve iz zgoraj zapisanih razlogov in ne na podlagi ničnosti posojila po takrat veljavnem 38. a členu ZGD-1. Stališča, ki so zapisana zgoraj, je pritožbeno sodišče sprejelo že v podobni zadevi Cpg 29/2020 z dne 24.4.2020.

15.Sklicevanje tožnice v dopolnitvi in popravku pritožbe s priloženimi dokazili (priloge od A150 do A152) je delno nedovoljena in posledično neupoštevna pritožbena novota, delno pa je neupoštevno iz razloga, ker presega časovne meje pravnomočnosti. Kot je bilo že izpostavljeno pritožbeno sodišče pravo (stališča sodne prakse) sicer pozna po uradni dolžnosti, medtem pa so kot novote upoštevana novo zatrjevana dejstva (op. gre za trditve o nekakšnem nepoštenem toženkinem pravdanju, ki naj bi bilo razvidno iz drugih postopkov) in dokazila v zvezi z njimi. Izpodbijana sodba je bila izdana 25.8.2023, zato je sklicevanje na odločbo I Pg 73/2017 z dne 13.9.2022 nedovoljena in neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP). Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 72/2023 z dne 21.9.2023 pa je bila izdana po koncu naroka za glavno obravnavo (25.8.2023), zato je neupoštevna iz razloga časovnih mej pravnomočnosti. Enako velja za sklep I 599/2023 z dne 27.11.2023. Nenazadnje gre (podredno) tudi za pravno nerelevantna dejstva, ki se nanašajo na druga posojila med drugimi pravnimi osebami in na drugačno procesno stanje. Odločanje v obravnavani zadevi je odvisno od pravilno ugotovljenih dejstev, ki so bila ugotovljena v tej pravdi, in od pravilne uporabe materialnega prava v tej pravdi. Konkretne presoje v nobenem primeru ne more spremeniti pavšalno (splošno) sklicevanje na nekakšno drugačno odločanje v drugih zadevah.

17.Glede preostalih posojilnih pogodb med pravdnima strankama sicer ni (več) sporen obstoj obveznosti toženke za vračilo prejetih zneskov na podlagi neupravičene obogatitve in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Plačilu predmetnega, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, toženka nasprotuje s procesnim pobotnim ugovorom. Je pa sporno, ali gre za veljavna posojila v smislu takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1. Tožnica v pritožbi obširno vztraja, da gre za veljavne pravne posle in da ji posledično toženka dolguje pogodbene in zakonske zamudne obresti, ki so bile zavrnjene v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

18.32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe res vsebuje nekoliko neroden zapis, da v razmerju do toženke velja, da za imetnika poslovnega deleža šteje tisti, ki je vpisan v register (482. člen ZGD-1), vendar zaradi tega ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne uporabe materialnega prava, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost končne odločitve o ničnosti spornih (preostalih) posojil na podlagi takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1 (glej takrat veljavno določbo ZGD-1).

Če je bil A. A. zakoniti zastopnik toženke, je evidentno, da je bila toženka o prenosu poslovnega deleža obveščena, medtem ko ni v zadovoljivi meri pojasnjeno, zakaj bi morali biti o prenosu poslovnega deleža obveščeni posebej še drugi družbeniki. Nenazadnje niti ni pojasnjena pravna relevantnost obveščanja drugih organov in družbenikov. V tem delu se pritožnica ukvarja in v tem delu se je tudi sodišče prve stopnje v preveliki meri ukvarjalo s za to pravdo pravzaprav pravno nerelevantnim vprašanjem o vstopu (in izstopu) A. A. v toženkino lastniško strukturo (v višini 50% osnovnega kapitala).

Kar je bilo nenazadnje sporno tudi za toženko, saj naj bi omenjeni po njeno z vstopom zlorabil dana pooblastila. Ker gre, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, za okoliščine, ki nimajo vpliva na pravilnost končne odločitve, se pritožbeno sodišče s presojo številnih očitkov v tej smeri ni podrobneje ukvarjalo. Bistveno namreč je, da bi moral A. A. v obeh primerih za veljavno sklepanje posojilnih pogodb pridobiti ustrezno (formalno in konkretno) soglasje.

Če se toženko v tistem času obravnava kot enoosebno d.o.o., bi šlo za soglasje edinega družbenika, ki bi moralo biti za svojo veljavnost vpisano v knjigo sklepov, če pa se toženko obravnava na način, da je takrat bil in morebiti še je njen 50% družbenik A. A. (op. o tem naj bi tekel spor I Pg 363/2018), pa za soglasje skupščine družbe, ki po naravi stvari pomeni ustrezen sklep skupščine (glej ustrezne določbe ZGD-1).

Takšnega soglasja A. A. ni imel, zato so vse preostale posojilne pogodbe nične. Pri tem je pravno nerelevantno obširno pritožbeno polemiziranje, da je veljavno vstopil v družbo in da ni veljavno izstopil iz družbe, o čemer naj bi bili "dejanski" lastniki obveščeni. Ni namreč, tudi če se v celoti sledi zavzemanju tožnice, izpolnjena izjema, po kateri posojila niso nična, iz enajstega odstavka takratnega 38. a člena ZGD-1. A. A. namreč v nobenem primeru ni imel ¾ lastniškega deleža v toženki.

Odvečno, čeprav sicer pravilno, je obširno pritožbeno zavzemanje, da je vpis v sodni register deklaratornega pomena, da se delež pridobi že z veljavno pogodbo o prenosu poslovnega deleža, da se določba 482. člena ZGD-1 nanaša na izvajanje korporacijskih pravic v razmerju do družbe in da ima legitimacijski učinek, ipd.. Nerelevantno je tudi obširno pritožbeno izkazovanje veljavnosti spornega prenosa 50% poslovnega deleža v toženki na A. A. in neveljavnosti razveze pogodbe o prenosu.

V vsakem primeru je bilo za veljavnost predmetnih posojilnih pogodb potrebno ustrezno (formalno) soglasje družbenikov. Sledeč zavzemanju v pritožbi gre za soglasje skupščine, ki se daje z ustreznim sklepom sprejetim na izvedeni skupščini družbe. Nerelevantna so tudi dogovarjanja o pridobitvi 25,1% lastniškega deleža v toženki s strani A. A. in nekakšni nepojasnjeni ugovori ničnosti, s katerimi naj bi A. A. oziroma druge družbe uspele v drugih postopkih (I Pg 72/2017, I Pg 294/2017 in I Pg 67/2017).

Enako velja za veljavnost razveze pogodbe o prenosu poslovnega deleža in za stališča sodišča prve stopnje o tej razvezi, ki, tudi če so napačna ter neobrazložena, nimajo vpliva na pravilnost končne odločitve. Morebitna nerazumljivost 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne more pomeniti bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa njeno bistvo upoštevaje ostalo obrazložitve sodišča prve stopnje v tem, kar je pojasnjeno zgoraj.

V obeh primerih (če se toženko obravnava ali kot enoosebno d.o.o. ali kot večosebno d.o.o.) A. A. ni imel ustreznega soglasja za veljavnost danih posojil. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do pritožbenih navedb in morebiti nekaterih zmotnih stališč sodišča prve stopnje.

V tem delu tožnica k pritožbi prilaga priloge od A142 do A149 in predlaga vpogled v spis I Pg 363/2018. V slednji spis pritožbeno sodišče ni vpogledalo, saj gre ne samo nedovoljeno in neupoštevno pritožbeno novoto (glej 337. člen ZPP), temveč tudi za nesubstanciran dokazni predlog in za predlog, ki se nanaša na dejstva, ki ne morejo vplivati na pravilnost končne presoje.

V zvezi s preostalimi prilogami velja dodati, da mora pritožbeno sodišče sodno prakso in pravno teorijo poznati že po uradni dolžnosti, zato je predmetne priloge upoštevalo v okviru pravilne uporabe materialnega prava. V kolikor gre pri predmetnem za uveljavljanje novih dejstev, so le-ta neupoštevna iz delno razloga nedopustnosti pritožbenih novot (337. člen ZPP) in delno iz razloga spoštovanja časovnih mej pravnomočnosti (upošteva se lahko le dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji sojenja; sodba I Cpg 88/2023 je z dne 19.10.2023).

Ob tem velja pripomniti, da stališča sodne prakse, ki je izpostavljena v pritožbi, tožnici niti niso v korist. Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 185/2022 z dne 23.2.2022 izraža pravilno stališče, da mora biti soglasje dano v formalni obliki sklepa skupščine (predmetno izhaja tudi iz 29. in 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma sklepa edinega družbenika, ki je vpisan v knjigo sklepov. Takšnega sklepa A. A. ni imel.

Prav tako mora biti soglasje dano za vsak konkreten pravni posel. Ne samo neizkazano ampak tudi sicer neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bilo soglasje izraženo neobličnostno preko uporabe elektronskih sredstev, telefonskih sredstev, pogovorov v živo in sprotnim seznanjanjem o poteku poslovanja in sklepanju spornih pogodb. Tožnica ustreznega soglasja ni izkazala, podobno velja za seznanjanje, ki nenazadnje ne more nadomestiti soglasja.

Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel.

Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi.

Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1. Ničnost je res skrajna sankcija, vendar to ne pomeni, da naj se jo ne uporabi.

Neutemeljena je obširna lastna razlaga določb ZGD-1 in nerelevantne so kasnejše spremembe ZGD-1 ter sklicevanje na določbe ZGD-1, ki se nanašajo na povsem druge situacije (npr. na 330. člen ZGD-1).

Sodna praksa višjih sodišč o uporabi takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1 obstoji in je dokaj obširna. Poleg zgoraj omenjene odločbe Višjega sodišča v Mariboru je isto sodišče podobno zaključilo še v zadevah I Cpg 75/2020 in I Cpg 113/2019. Tožnica domneve ničnosti ni izpodbila, ker ni izkazala obstoja ustreznega soglasja.

Pojem skupščine iz 38. a člena se nanaša tudi na sklepe družbenika enoosebne d.o.o., pri katerem izvedba skupščine že pojmovno ni mogoča, zato ZGD-1 zanj določa sprejemanje sklepov, ki so veljavni pod pogojem vpisa v knjigo sklepov. 38. člen ZGD-1 v primeru konflikta interesov zakonitega zastopnika družbe varuje družbo in njene družbenike (lastnike), preko varstva družbe pa posredno seveda tudi vse tretje osebe.

Tožnica v nadaljevanju pritožbe v nasprotju s svojimi prejšnjimi tezami svojo argumentacijo gradi na enoosebni d.o.o.. Lastno in neutemeljeno je njeno mnenje, da za veljavnost poslov ni potrebno (formalno in v obliki sklepa) soglasje skupščine oziroma edinega družbenika. Zakoniti zastopnik mora ravnati skladno z 38. a členom ZGD-1 in lastno ter neutemeljeno je tožničino mnenje, da naj bi bilo predmetno neživljenjsko.

Drži, da gre za določeno omejitev, vendar gre vseeno za omejitev. Ta je vezana le na ozek, specifičen segment poslov in ni mogoče slediti stališču tožnice, da gre za nekakšno običajno, pretežno, ipd. poslovanje družb. Sodišče prve stopnje takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1 ni napačno uporabilo in ni nekega bistvenega razlikovanja med enoosebnimi in večosebnimi d.o.o.. V obeh primerih je za soglasje potreben formalen sklep. Gre za sklep, ki ga sprejme in vpiše v knjigo sklepov edini družbenik, oziroma za sklep, ki ga (na skupščini) sprejme skupščina.

Razlika je le v načinu sprejemanja sklepov v obeh družbah, kar ni bistveno in ne pomeni nekakšnega neustavnega razlikovanja (kršitev 2., 22. in 23. člena URS). Nikjer iz izpodbijane sodbe ni razvidne neustavne razlage omenjenega člena ZGD-1, ki jo tožnica skuša prikazati s tem, da, kljub začetni navedbi o vstopu A. A. v toženko, problematizira o nekakšnih razlikah med enoosebno in večosebno d.o.o.. Ustreznega soglasja zakoniti zastopnik ni imel in tožnica nasprotnega ni izkazala.

Nemogoče je slediti tezi o nepoštenem sprejemanju "storitev" s strani toženke in nekakšni zlorabi pravic, saj je toženkino poslovno voljo v relevantnem času izražal njen takratni zakoniti zastopnik, ki je bil v konfliktu interesov in ki tega konflikta ni razrešil na način iz takratnega 38. a člena ZGD-1.

19.Tekom postopka tudi sicer s strani tožnice ni bilo izkazano niti neformalno predhodno soglasje edinega družbenika oziroma skupščine (preostalih lastnikov) za sklenitev konkretnih posojil niti takšno soglasje ni razvidno iz obravnavane pritožbe. Soglasje mora biti jasno, vnaprejšnje in dano za konkreten pravni posel. Ne gre za soglasje toženke, ki jo je nenazadnje zastopal zakoniti zastopnik v konfliktu interesov, in vseeno je, če je imel družbenik mehanizme za kontrolo ravnanja zakonitega zastopnika, ki jih ni izkoristil in sprožil nekakšnih postopkov. Obravnavan je konkretni postopek in v tem postopku je tožnica tista, ki bi morala izkazati ustrezno soglasje. Nobene arbitrarnosti ni mogoče najti v ravnanju toženke, ki se sklicuje na ničnost konkretnih posojil. Tožnici ne more biti v korist sklicevanje na nekakšno preteklo prakso toženke (op. verjetno družbenika o nesprejemanju sklepov in vpisovanju v knjigo sklepov), ki nenazadnje ni izkazana in ki je zatrjevana (očitno) v času, ko je bil njen zakoniti zastopnik A. A. Slednji je bil zavezan postopati po 38. a členu ZGD-1, česar ni storil. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja in tožnica ni izkazala, da je bil (ali edini ali drugi) družbenik toženke seznanjen s spornimi posojili in da je s sklenitvijo posojil soglašal. Seznanjenost tudi sicer ne zadošča za zaključek o soglasju. Ustrezno soglasje ni izkazano niti pritožbi oziroma v listinah, ki so izpostavljene v pritožbi in ki se nahajajo v spisu (priloga A142 oziroma A88 in priloge od A62 do A66). Iz nobene izmed listin ni razvidno jasno, vnaprejšnje in konkretno soglasje družbenika oziroma družbenikov za sklenitev posojilnih pogodb za glavnice v višinah 30.500,00 EUR, 8.712,37 EUR in 4.700,00 EUR. Še več, niti seznanjenost lastnika oziroma lastnikov ni razvidna. Sodišče prve očitno izpovedbi E. E. , ki se nanaša le na nekakšno (nepojasnjeno in tudi sicer nezadostno) seznanjenost lastnikov, ni sledilo. Da je med lastniki in A. A. obstajalo zaupanje, je pravno nerelevantno dejstvo, pri čemer velja opomniti na obširne ugovorne navedbe toženke v smeri, da naj bi omenjeni to zaupanje zlorabil. Iz sklicevanja na zaupanje ne izhaja obstoj soglasja iz 38. a člena ZGD-1. Toženka v tej pravdi ne ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ampak se le brani pred zahtevki, ki izvirajo iz ničnih poslov njenega takratnega zakonitega zastopnika. Takratni zakoniti zastopnik bi se ob skrbnosti dobrega gospodarstvenika moral in mogel zavedati nujnosti postopanja po določbah ZGD-1, zato je neutemeljeno razglabljanje o nekakšni dobrovernosti pri izpeljavi ničnih poslov.

20.Skladno s povedanim je pritožbeno sodišče v tem delu neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

O pritožbi toženke (in glede stroškovne odločitve tudi pritožbi tožnice)

- o procesnem pobotnem ugovoru in z njim povezanima odločitvama o vrnitvenem zahtevku na podlagi ničnosti preostalih posojil ter o povrnitvi pravdnih stroškov

21.Sodišče prve stopnje je o procesnem pobotnem ugovoru toženke odločilo v točkah od 45. (naslov), 46., 47. in 48. obrazložitve sodbe, kar skupaj znaša približno dve strani ožje obrazložitve izpodbijane sodbe. Trditvena in dokazna podlaga obeh pravdnih strank je bila v tem delu obširna in v svoji pritožbi, ki obsega kar 15 strani, po presoji pritožbenega sodišča toženka utemeljeno uveljavlja očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je procesni pobotni ugovor toženke zavrnilo iz razloga pomanjkanja protipravnosti, vendar se, kot pravilno v svoji pritožbi izpostavlja toženka, pri svoji presoji ni opredelilo do številnih pravno relevantnih trditev (in z njimi povezanih dokazov) toženke. Zaradi predmetnega je storilo omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe glede procesnega pobotnega ugovora (točka IV. izreka izpodbijane sodbe). Posledično pa tudi razveljavitev odločitev, ki sta neločljivo povezani s procesnim pobotnim ugovorom, to je odločitev o povrnitvi preostalih spornih posojil na podlagi neupravičene obogatitve (točka II. izreka izpodbijane sodbe) in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (točka V. izreka izpodbijane sodbe). Posledično je v slednjem delu (glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov) utemeljena tudi pritožba tožnice.

22.Obstoj omenjene kršitve je razviden iz dejstva, da se sodišče prve stopnje pri presoji neobstoja protipravnosti tožničinega ravnanja z vložitvijo predloga upniške prisilne poravnave ni z ničemer opredelilo do pravno relevantnih trditev, ki so izpostavljene v toženkini pritožbi in ki so bile zatrjevane na prvi stopnji sojenja. Kaj je zakonodajalec želel doseči z uzakonitvijo upniškega predloga za začetek prisilne poravnave in kaj je uzakonil, sta dve popolnoma različni stvari, pri čemer prva ni bistvena za presojo sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da odločanje sodišč v postopku St 835/2017 in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (samo po sebi) ne more izkazati protipravnega ravnanja tožnice. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni zlorabila predloga upniške prisilne poravnave, pa je preuranjena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev, da je tožnica vedela, kako bo tekel postopek po predlogu, v katerem toženka ne bo imela možnosti ugovora vse do ugoditve predlogu; da je vedela, da je njen predlog neutemeljen, ker ni podane aktivne legitimacije (zahtevanih 20% terjatev); da se je zavedala fiktivnosti posojil in nakazil, na podlagi katerih je vložila predlog z drugimi upniki, ki so vsi iz njene sfere; ipd.. Drži, da toženka procesnega pobotnega ugovora ni vložila le iz razloga vložitve predloga s strani tožnice, ampak tudi iz razlogov, da se je tožnica zavedala fiktivnosti terjatev v višini več kot 20% in da nikoli ni umaknila predloga, ampak je pri njem vztrajala do odločitve pritožbenega sodišča. Toženka je izpostavljala še, da je bil predlog sredstvo pritiska pri pogajanjih s družbami A. A. Do predmetnega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Drži toženkin očitek, da se je izrecno sklicevala na razloge sodišča prve stopnje v zadevi St 835/2017 z dne 10.11.2020 in na razloge (pritožbenega) Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cst 543/2020 (trditve v pritožbi ponavlja). Do teh razlogov se sodišče prve stopnje ni opredelilo in prav tako je povsem spregledalo sodbo pritožbenega sodišča. Nepojasnjena in pravzaprav nerazumljiva je navedba sodišča prve stopnje, da ravnanja A. A. ne štejejo avtomatično za ravnanje tožnice, ampak kot takšna štejejo le tista, kjer je nastopal kot njen zakoniti zakoniti zastopnik, in samo slednja se lahko ocenjujejo v smislu pogojev za tožničino odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je v tem delu povsem spregledalo navedbe toženke, da je A. A. obvladoval upnice, ki so vložile omenjeni predlog z (navidezno) zadostnimi terjatvami. Gre za situacijo, ki jo OZ predvideva v okviru 186. člena OZ, ko določa solidarno odgovornost večih oseb (sostorilcev, napeljevalcev in pomagačev) za povzročeno škodo. Zakaj bi bilo možno tožnici pripisati le določeno škodo v zvezi s procesnim pobotnim ugovorom, tako ostaja popolnoma nepojasnjeno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je tožnica oziroma A. A. obvladoval preostali upnici (družbi G. G. d.o.o. in F. F.). Pravni argumenti insolvenčnih sodišč sicer niso bistveni za presojo zlorabe pravice, kar pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo in utemeljeno ugovarja, da ne gre za matični sodišči pri presoji zlorabe pravice, ki se presoja v konkretni pravdi, vendar bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ki iz omenjenih odločb izhajajo in ki jih je toženka izpostavila. Gre za trditve o dveh krožnih (fiktivnih) posojilih, pri čemer je eno predmetno posojilo v višini 250.000,00 EUR, drugo pa podobno krožno posojilo v višini 1 MIO EUR, ki sicer ni predmet te pravde. Gre za obširne trditve o fiktivnosti, namišljenosti obeh posojil in terjatev iz teh posojil, ipd. . Sodišče prve stopnje je sicer opredelilo, da so upniki imeli 20,25 % zahtevanih terjatev (1.933.003,31 EUR) za vložitev predloga, vendar je nato, kljub dejstvu, da ob neutemeljenosti zahtevka iz naslova posojila v višini 250.000,00 EUR, nekako tožnici štelo v prid, da je v tej pravdi uspela z vračilom 43.912,37 EUR. Hkrati je zapisalo, da je bilo pravnomočno razsojeno, da ne obstoji terjatev G. G. d.o.o. v višini 1.537.734,04 EUR. Pri tem se ni opredelilo oziroma je spregledalo zatrjevano in delno izkazano (glej to pravdo) neutemeljenost terjatev iz naslova posojil v višini 1 MIO EUR in 250.000,00 EUR, brez katerih upniki ne bi dosegli zahtevanega 20% praga za vložitev predloga (same aktivne legitimacije za vložitev predloga), predvsem pa je spregledalo zatrjevano povezanost upnikov. Drži tudi zavzemanje toženke z izpostavljanjem sodne prakse, da obstoji obširna sodna praksa, ki je za tovrstne odškodninske zahtevke zaradi zlorabe pravnih sredstev našla pravno podlago (glej pritožbo toženke). Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do predmetnih dejstev in do fiktivnosti terjatve v višini 250.000,00 EUR, pri čemer pritožba utemeljeno izpostavlja, da je celo samo ugotovilo, da je tožnica v tej pravdi uspela le s 14,74 % uveljavljanih terjatev. Toženka je hkrati zatrjevala prave namene A. A. glede sklepanja predmetnih posojil, kar bi morebiti lahko pomenilo pomemben indic v smeri zlorabe, in njegovo zavedanje o zlorabi. Sklep sodišča prve stopnje, da je tožnica zasledovala lastne premoženjske pravice in interese, je najmanj preuranjen, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih trditev toženke.

23.K pritožbi toženke priložena odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 72/2023 z dne 21.9.2023, kar se tiče zatrjevanih dejstev ni upoštevna, ker presega časovne meje pravnomočnosti. Sicer pa pritožbeno sodišče pravo (in sodno prakso) pozna po uradni dolžnosti. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila toženka kadarkoli insolventna, medtem ko se do pravne relevantnosti tega, da neobstoj insolventnosti ni bilo očitno dejstvo, ni mogoče opredeliti, saj ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje želelo povedati s tretjim odstavkom na 38. strani izpodbijane sodbe.

24.Glede na povedano je utemeljen očitek bistvene kršitve določba pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih trditev (in dokazov) toženke o protipravnosti tožničinega ravnanja. Kršitev načela kontradiktornosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v zgoraj opredeljenem obsegu, posledično pa tudi v odločitvah o delno ugodenem zahtevku po tožbi in o povrnitvi pravdnih stroškov (op. v slednjem delu je ugodilo tudi pritožbi tožnice), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (odločitev iz II. točke izreka te odločbe). Pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje in prvič presojalo obširen sklop trditvene (in dokazne podlage) iz toženkinih vlog. Sodišče prve stopnje je namreč procesni pobotni ugovor, ki temelji na tožničini odškodninski odgovornosti, zavrnilo iz razloga neobstoja protipravnega ravnanja in ob tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, medtem ko ostalih predpostavk (škode, vzročne zveze in krivde), ki se nanašajo na obširne sklope dejstev, celo ni presojalo. Če bi pritožbeno sodišče samo presojalo celoten procesni pobotni ugovor, bi bilo takšno ravnanje povsem neekonomično in z njim bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja nenazadnje tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).

Ker se po tožbi, ki je bila sicer vložena 20.12.2016, zadeva razveljavlja delno in prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

25.Tožnica je na pritožbo toženke vsebinsko odgovorila. V zvezi z njenim odgovorom (trditvami in dokazi) velja poudariti, da so predlagani vpogledi v spise St 835/2017 in P 104/2020 nesubstancirani dokazni predlogi, ki jih pritožbeno sodišče ni dolžno izvesti in jih ni izvedlo. Predložena sodba Višjega sodišča v Mariboru I Pg 87/2017 z dne 17.9.2020 (priloga A153) je, v kolikor se nanaša na dejstva, nedopustna in posledično neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Enako velja za sklep Cst 509/2021 z dne 12.1.2022, ki ga tožnica k odgovoru niti ni predložila. Pripravljalna vloga v zadevi I Pg 123/2017 z dne 22.12.2023 (priloga A154) je neupoštevna iz razloga, ker presega časovne meje pravnomočnosti. Enako velja za pripravljalno vlogo v istem postopku z dne 9.1.2024, ki nenazadnje niti ni predložena. V zvezi z tožničino dopolnitvijo odgovora na pritožbo velja izpostaviti, da tožnica znova uveljavlja nedopustne pritožbene novote (trditve in dokaze) oziroma neupoštevno presega časovne meje pravnomočnosti. Prilaga priloge od A155 do A157, ki so neupoštevne novote (priloga 155: grafični prikaz nakazil toženke s strani države) in, v delu v katerem se nanašajo na dejstva, neupoštevna dejstva, ki presegajo časovne meje pravnomočnosti (preostali prilogi, ki sta pripravljalna vloga v zadevi I Pg 123/2017 z dne 22.12.2023 in zapisnik z naroka v isti zadevi z dne 31.1.2024). Podobno kot zgoraj še nesubstancirano predlaga vpogled v spis St 835/2017.

26.Po isti pooblaščeni odvetniški pisarni je na pritožbo toženke (pravočasno) odgovoril še drugi stranski intervenient na strani tožnice. V vlogi uveljavlja neupoštevna dejstva in dokaz (priloga A160, zapisnik v zadevi I Pg 123/2017 z dne 13.3.2024 o pričanju C. C.), saj gre za novote, ki presegajo časovne meje pravnomočnosti (trenutek oprave zadnjega naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje). Nenazadnje in le podredno je bila predmetna priča zaslišana tudi v tej pravdi (glej razloge zgoraj).

27.Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevaje navedeno znova presojati procesni pobotni ugovor toženke (in vpliv le-tega na vrnitveni zahtevek na podlagi preostalih posojil, ki je očitno sicer nesporen, ter odločiti o povrnitvi pravdnih stroškov), pri čemer se bo moralo opredeliti med drugim tudi do zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih trditev (in dokazov) toženke. Povedano drugače, opraviti bo moralo celovito presojo procesnega pobotnega ugovora.

Sklepno

28.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo pravdni stranki nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov (ob zgoraj omenjeni izjemi bistvene kršitve, ki jo je uveljavljala toženka) ni našlo.

29.Izrek o stroških pritožbenega postopka v zvezi z obema pritožbama temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

Pravdni stranki s pritožbama ne izpodbijata sklepa iz I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje.

Vsi pravno relevantni očitki so, tako kot pri pritožbi toženke, razvidni iz obrazložitve te odločbe, kjer je nanje tudi odgovorjeno.

Po vsebini skoraj identično vlogo je po isti pooblaščeni odvetniški družbi kot odgovor na pritožbo toženke vložil drugi stranski intervenient na strani tožnice. Predmetna vloga je v bila pritožbenem postopku obravnavana, saj je bila pravočasna.

Posledično se izpodbija tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pod točko V. izreka izpodbijane sodbe.

Tako A. Pavčnik Polajnar: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, 1. knjiga, komentar k 87. členu OZ, str. 514.

Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Gre za vlogo, ki je v bistvenem enaka tožničini prepozni vlogi v pritožbenem postopku (glej zgoraj).