Jedro

Disciplinski komisiji, ki je izvajala dokaze, je potekel mandat. Nova disciplinska komisija, ki je v soglasju s prisotnimi sprejela sklep, da bo izvedla dokaze tako, da bo prebrala pred prejšnjo komisijo izvedene dokaze, je s tem izvedla dokaze, ki so bili veljavna pravna podlaga za odločitev. Tožnica, ki se obravnave neupravičeno ni udeležila, se je s tem odrekla možnosti, da bi se izrekla o načinu izvedbe dokazov.

Svet šole kot drugostopni organ je ugotovil, da niso podane posebne (kvalifikatorne) okoliščine, zato glede na določbe pravilnika tožene stranke in ZDR (1990) ni bilo pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Svet tožene stranke je na seji dne 18.4.2001 (listina B1) med drugim razveljavil sklep disciplinske komisije tožene stranke (v nadaljevanju: DK) z dne 17.1.2001, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Svet je ugotovil, da je DK potekel mandat in je zato njegovo odločitev odpravil. Novo imenovana DK (sklepa o imenovanju ni v zbirki listin) je na seji dne 11.5.2001 (listina B22) izvedla dokaze tako, da je prebrala zapisnike o zaslišanjih, ki so bila opravljena na sejah prejšnje DK, prebrala pa je tudi zagovor tožnice, ki se obravnave ni udeležila, čeprav je bila v redu vabljena. Za hujšo kršitev delovnih obveznosti ("da je dne 11.12.2000 med 15,15 in 20,45 uro vzela vrečko mila iz milnika v ženskem stranišču v prvem nadstropju stare stavbe šole") je tožnici izreka po določbi 28. točke 23. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ("storitev ali poskus storitve kaznivega dejanja pri delu") disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Razveljavilo je sklepa disciplinskih organov tožene stranke, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji prisodilo vse pravice iz delovnega razmerja (vrnitev na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo plače). Ugotovilo je, da sta odločitvi disciplinskih organov nezakoniti zato, ker pred novo DK niso bili ponovno izvedeni dokazi (obrazložitev na 6. strani sodbe spodaj).

Določbe 302. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004, v nadaljevanju: ZPP) o spremembi senata torej ni mogoče uporabiti, v postopku pri toženi stranki je bila kršena določba 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Strinjalo se je z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da zaradi poteka mandata stara DK ni imela položaja pristojnega organa. Nova DK je statusno povsem nov organ, ki bi moral vse dokaze izvajati neposredno. Zato dokazi, ki so bili izvedeni na seji nove DK, niso imeli značaja dokazov. Kršeno je bilo torej načelo neposrednosti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo "iz razlogov po 370. členu ZPP". Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker sodišče druge stopnje sodbe ni obrazložilo in ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvi postopka po prvem odstavki 339. člena ZPP. V postopku pri toženi stranki so bile storjene kršitve, ki niso vplivale na zakonitost in pravilnost odločitev disciplinskih organov. Načelo neposrednosti nima absolutne veljavnosti in ga je treba uporabiti v soglasju z drugimi načeli. Določba 302. člena ZPP je zmotno razlagana. V postopku pri toženi stranki je bila možna analogija s spremenjenim senatom.

Dokazni postopek pred novo DK je bil izveden v celoti, prebrani so bili prej izvedeni dokazi. Revidentka je predlagala razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367 členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

To sodišče je v številnih doslej sprejetih odločbah (med drugimi v sodbi VIII Ips 163/96 z dne 15.4.1997, objavljena v zbirki Odločbe DSO VS RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 11, pa tudi na primer v zadevah VIII Ips 73/98, 105/99, 125/2003) sprejelo stališče, da je v sodnem delovnem sporu treba določbe, ki urejajo postopek pri delodajalcu, obravnavati kot materialno ne pa kot procesno pravo.

Pred delovnimi sodišči so procesno pravo le procesne določbe, ki urejajo postopek pred temi sodišči, to so določbe ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98), sedaj v ZDSS-1 (Uradni list RS, št. 2/2004). Zato je revizijsko sodišče ugovore tožene stranke v reviziji obravnavalo kot revizijski razlog zmotne uporabe materilanega prava, ne pa kot razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pravilno oblikovana DK je na seji dne 11.5.2001 (zapisnik - listina B22) sprejela sklep, da bo prebrala zapisnike o zagovoru tožnice, o zaslišanju prič in o izvedbi drugih dokazov, ki so bili izvedeni na seji DK (ki ji je potekel mandat) z dne 17.1.2001. Pravilno vabljena tožnica se seje DK ni udeležila. S tem se je sama odrekla možnosti, da bi se izrekla o načinu izvedbe dokazov. Dokazi, ki so bili izvedeni na seji DK, ki ji je potekel mandat in ki zato niso imeli značaja dokazov, so s takim sklepom nove DK pridobili značaj pravno veljavno sprejetih in izvedenih dokazov. Bili so torej veljavna podlaga za odločitev DK. Ugotovitve v izpodbijani sodbi, da izvedeni dokazi na seji nove DK niso imeli značaja dokazov in torej dokaznega gradiva in da je bilo kršeno načelo neposrednosti, so torej pravno zmotne. Odločitev disciplinskih organov je torej pravilna z vidika izvajanja dokazov in dokazne podlage za izrečeni disciplinski ukrep.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi posebne (tako imenovane kvalifikatorne) okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa (7. stran spodaj in 8. stran zgoraj obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je (nepravilno) ugotovilo, da navedbe o teh okoliščinah za odločitev niso pomembne (3. stran obrazložitve sodbe). Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v zbirki listin pod B25, v nadaljevanju: Pravilnik) v 58. členu določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče tudi za kršitev delovne obveznosti po 28. točki 23. člena Pravilnika, to je za kršitev, ki jo je storila tožnica. Ker se za navedeno kršitev lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, bi po ustaljeni praksi tega sodišča (na primer sodba VIII Ips 201/98 z dne 19.1.1999, Zbirka odločb 1998 - 2000, VS RS DSO, GV Založba, Ljubljana, 2001, s. 49) bili dani pogoji za izrek takšnega ukrepa, če bi bile posebne (kvalifikatorne) okoliščine, določene v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ugotavljane in ugotovljene (dokazane) v postopku pri delodajalcu. Svet tožene stranke je v sklepu z dne 4.6.2001, s katerim je določil o ugovoru tožnice zoper sklep DK, v zvezi z navedenimi okoliščinami (pravilno) ugotovil, da navedenih okoliščin (bistveno oteženi delovni proces, slabo vzdušje) "ni mogoče upoštevati kot kvalifikatorne okoliščine, saj je bila delavki očitana le enkratna kršitev, ki naj bi bila storjena dne 11.12.2000". Posebne okoliščine, ki so po Pravilniku tožene stranke bistveni pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, torej po ugotovitvi sveta tožene stranke niso bile podane, zato sta nezakonita sklepa tožene stranke o izreku navedenega disciplinskega ukrepa. Zato sta pravilni in zakoniti izpodbijana sodba in sodba sodišča pve stopnje.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.