Jedro

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Ker v obravnavani zadevi izrek napadene sodbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, ki skupaj s konkretnim delom opisa predstavlja celoto, zato ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe zadosti konkretiziran, zato je bila obdolžencu tudi dana možnost učinkovite obrambe. Sicer pa je povedati, da z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki jih pritožnica skuša prikazati kot kršitev kazenskega zakona, ko se sklicuje na krivdo obdolženca in opozarja, da se obdolžencu goljufiv namen ne očita pri izvajanju posla, ampak pri sklenitvi posla, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljena in tudi vsi ostali pritožbeni pomisleki zagovornice, ki gredo v tej smeri, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov, ne morejo biti uspešni.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega S. O. (prej F.) se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje pod točko 1 obdolženega S. O. (prej F.) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženemu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu M. R., Šmiklavž 11, P. pri S.G. v znesku 9.500,00 EUR, s presežkom je oškodovanca napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov sodnega vročevalca v znesku 12,58 EUR, 11,32 EUR in sodne takse v znesku 120,00 EUR ter 135,00 EUR, o stroških za vročanje za glavno obravnavo dne 18. 4. 2017 bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je sodišče obdolženega oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega S. O. (prej F.) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oškodovanca pa s premoženjskopravnih zahtevkom napoti na pot pravde oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na predlog zagovornice obdolženega je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega sodišča obvestilo obdolženca in njegovo zagovornico ter tožilca. Obdolženi je svojo odsotnost opravičil, seje pa so se udeležili njegova zagovornica in višja državna tožilka. Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena v skladu s členom 378/IV ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica obdolženega v pritožbi navaja, da v izreku opisano ravnanje obdolženca nima vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja, in sicer manjka konkreten opis obdolženčevega lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin oškodovancu. S tem pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje kot se očita obdolžencu, kaznivo dejanje.

6. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožnica namreč neutemeljeno navaja, da v izreku napadene sodbe preslepitev ob sklenitvi pogodbe ni zadosti konkretizirana. Iz konkretnega opisa namreč izhaja, da je obdolženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot edini družbenik in poslovodeča oseba družbe M. d.o.o. z oškodovancem sklenil Pogodbo o investiciji ter istočasno ustni dogovor, s čemer se je zavezal, da bo slednjemu vrnil znesek 10.000,00 EUR, ki ga je ta izročil družbi M. d.o.o., s čimer mu je prikazoval, da bo obveznost izpolnil, tega namena pa ni imel ob sklenitvi pogodbe, s čimer je oškodovanca preslepil, da je navedeni družbi izročil navedeni znesek. Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je obdolžencu mogoče očitati preslepitev, ni potrebno, da bi obdolženec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil. Pomembno je namreč, da je obdolženi ob sklenitvi posla vedel, da oškodovanec sklepa pogodbo v prepričanju, da bo ta izpolnjena, pri tem pa je vedel, da ne bo. Tako je obdolženi v obravnavani zadevi preslepil oškodovanca tako, da je ta v zmoti, da gre za resen posel, sklenil pogodbo in s tem izpolnil svojo obveznost, pri čemer je goljufijo mogoče storiti tudi s konkludentnim ravnanjem, ko se iz predpostavljanja obstoja enega dejstva utemeljeno sklepa na obstoj drugega dejstva, neobstoj katerega pa pomeni preslepitev, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo, v konkretni zadevi, da bo oškodovancu 10.000,00 EUR vrnil, kar je obdolženi podkrepil s podpisom in štampiljko na pogodbi z dne 22. 5. 2012. Gre torej za aktivno ravnanje obdolženca, ki pomeni za oškodovanca zagotovitev vračila izročenega denarja. Za sklepčnost obtožnega akta zadošča, da je obdolženi dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot poslovodeča oseba družbe, in sicer pri sklenitvi pogodbe, vse z namenom povzročiti oškodovancu škodo, družbi pa pridobiti premoženjsko korist. 7. Sicer Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo načela zakonitosti v kazenskem postopku presojalo napadeno sodbo v celoti, ta pa mora vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Izvršitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poleg naklepa zahteva še poseben namen obdolženca, kot je to v obravnavani zadevi, obarvan naklep, ki ga morajo imeti obdolženci že ob sklenitvi posla, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe obdolženčev goljufiv namen, ki je obstajal ob sklenitvi pogodbe med njim in oškodovancem podkrepilo z oškodovančevo izpovedbo, da mu je obdolženi obljubljal plačilo zneska, pri tem pa mu predstavljal širitev zavarovalniških poslov, kar ga je impresioniralo in zato ni imel nobenega razloga, da mu ne bi verjel in je zato pogodbo tudi podpisal. S takšnimi razlogi pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri konkretiziralo oziroma pojasnilo obstoj obdolženčevega goljufivega namena v trenutku sklenitve pogodbe dne 22. 5. 2012. Pritožnica namreč prezre, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti samostojne elemente kaznivega dejanja goljufije in sicer goljufivega namena, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. S takšno presojo pa je sodišče prve stopnje izpolnilo dolžnost konkretizacije zakonskega znaka, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Ustave in zato ne more biti govora o kršitvi Ustave v tej smeri. Ker ima napadena sodba ustrezne in tehtne razloge o krivdi obdolženca, pritožba, ki te razloge pogreša ni utemeljena in zato tudi ni podana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Ker v obravnavani zadevi izrek napadene sodbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, ki skupaj s konkretnim delom opisa predstavlja celoto, zato ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe zadosti konkretiziran, zato je bila obdolžencu tudi dana možnost učinkovite obrambe. Sicer pa je povedati, da z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki jih pritožnica skuša prikazati kot kršitev kazenskega zakona, ko se sklicuje na krivdo obdolženca in opozarja, da se obdolžencu goljufiv namen ne očita pri izvajanju posla, ampak pri sklenitvi posla, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljena in tudi vsi ostali pritožbeni pomisleki zagovornice, ki gredo v tej smeri, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov, ne morejo biti uspešni.

9. Ker iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja jasno izhaja, da ga je storil ob sklenitvi pogodbe dne 22. 5. 2012 in ne pri izvrševanju pogodbe, so pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v napadeni sodbi pri tem, ko je ocenjevalo krivdo obdolženca, pravilno navedlo tudi obdolženčevo ravnanje po sklenjeni pogodbi, na podlagi katerega je pravilno utemeljevalo goljufiv namen obdolženca ob sklenitvi pogodbe in ne pri njenem izvajanju kot to skuša prikazati pritožnica in sodišču prve stopnje očita, da je s tem prekoračilo obtožbo in storilo kršitev iz člena 371/I-9 ZKP. Obtožba je prekoračena takrat, kadar med dejanjem, opisanim v obtožbi in tistim, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, ni podana objektivna in subjektivna identiteta. Zato je očitno, da v procesnem položaju, ko je sodišče v izrek napadene sodbe v celoti povzelo opis kaznivega dejanja, ki je enak tistemu iz obtožnice, podana pa je tudi subjektivna identiteta, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

10. Zagovornica sodišču prve stopnje tudi očita pristransko sojenje, ki ga vidi v tem, ker sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izpovedbo priče S. F., ki je potrdila obdolženčev zagovor, sledilo pa je izpovedbi oškodovanca, pri tem pa prezrlo, da je svojo izpovedbo tekom postopka spreminjal. Pristranskost namreč zagovornica vidi v dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, s katero ne soglaša, kar pa ne potrjuje pristranskost, ki je zagovornica ne podkrepi z nobenimi drugimi argumenti ali okoliščinami. Iz njene pritožbe je tako razbrati, da v bistvu nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim stanjem. Sicer je pravica do sojenja pred nepristranskim sodiščem zagotovljena v prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije, pomeni pa, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka in nima vnaprej ustvarjenega mnenja, zato na strani sodnika ne smejo biti podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da ne bo odločal nepristransko. Takšnih okoliščin pa v obravnavani zadevi ni zaslediti, zato o nepristranskosti ne more biti govora.

11. Zagovornica skuša z lastno oceno izvedenih dokazov sodišču prve stopnje očitati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanca, pri čemer opozarja na neodločilna oziroma nerelevantna dejstva, pri čemer je pritožničina trditev, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z izpovedbo oškodovanca neutemeljeni. Oškodovanec je namreč v svoji izpovedbi povedal, da mu je obdolženi prikazoval predvideno širitev zaradi zavarovalniških poslov in je zaradi tega z njim sklenil pogodbo, kar je sodišče prve stopnje povzelo tudi v razloge napadene sodbe, zato v pritožbi uveljavljeno nasprotje ni podano. Nejasnost razlogov napadene sodbe pa tudi ni podana zato, ker je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe obdolženčev naklep obrazložilo z njegovimi ravnanji, ki so sledili po sklenitvi pogodbe dne 22. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe pravilno ocenilo ravnanje obdolženca po sklenitvi pogodbe, ko je utemeljevalo obdolženčevo goljufivo ravnanje ob sami sklenitvi pogodbe, ko je ta tudi kasneje, ko dogovorjenega plačila ni bilo, obdolžencu ves čas obljubljal vračilo posojila, katerega pa oškodovancu že od samega začetka ni imel namena vrniti ter ga je ves čas zavajal z obljubami o izpolnitvi. Glede na navedeno, in ker ima po oceni pritožbenega sodišča napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje, se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

12. Zagovornica nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, ko navaja, da je pri kaznivem dejanju poslovne goljufije nujno, da je premoženjska korist protipravna, in da do nje obdolženi ni upravičen. Navedena kršitev ni podana, saj zakonska dikcija kaznivega dejanja poslovne goljufije kot se obdolžencu očita zahteva zgolj pridobitev premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode, ki jo je v obravnavani zadevi utrpel oškodovanec M. R., družba M. d.o.o. pa si je pridobila premoženjsko korist, saj je obdolženi kot odgovorna oseba in dejanski poslovodja družbe M. d.o.o. kaznivo dejanje storil v njenem imenu in na njen račun, zato očitek, da si je družba pridobila protipravno premoženjsko korist ni sporen, saj je z zneskom 9.500,00 EUR tudi razpolagala. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni.

13. Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ko graja pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice obdolženega dodaja.

14. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče neutemeljeno sledilo izključno izpovedbi oškodovanca in v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter da je v obravnavani zadevi šlo za investicijsko pogodbo, katere vsebino sodišče ni presojalo, ter da sodišče prve stopnje ne bi smelo napadene sodbe opreti na izvedensko mnenje dr. D. D., saj izvedeni dokazni postopek ni potrdil goljufivega namena obdolženca, saj družba v letu 2012 ni bila na robu uspešnosti, ampak je postala insolventna šele potem, ko je bila pogodba že sklenjena.

15. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca M. R., ki je tako v kazenski ovadbi kot tudi na zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi skladno izpovedal, da je šlo za posojo denarja in ne za investicijo. Tako je povedal, da mu je obdolženi predlagal, da vloži v njegovo družbo M. d.o.o. 10.000,00 EUR, kar je dne 23. 5. 2012 tudi storil. Z obdolžencem sta se namreč dogovorila, da mu bo ta mesečno plačeval 500,00 EUR na račun njegovega vložka oziroma investicije ter mu tudi izplačal dobiček od poslovanja. Res je z obdolženim sklenil tudi pogodbo o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja, vendar to ni bil pogoj za vračilo vloženega zneska, odprl pa je tudi s.p. na predlog obdolženca, zato da bi ta lahko izdajal račune v primeru sklenjenih zavarovalnih poslov, in ker mu družba M. d.o.o. kot fizični osebi ne bi mogla vračati posojenega zneska. Obdolženi pa mu je plačal v vsem času zgolj 500,00 EUR. Takšno izpovedbo oškodovanca namreč potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu, in sicer dogovor med oškodovancem in obdolžencem o vračilu osebnega posojila, kot to izhaja iz priloge A2 spisa, s katerim se je obdolženec zavezal, da bo oškodovancu do konca leta 2013 vrnil dano posojilo. Dne 5. 1. 2014 pa je bilo sklenjeno nakazilo, kot to izhaja iz priloge A1 spisa, iz katerega izhaja, da je obdolženi oškodovančev dolžnik, ki mu dolguje znesek 10.517,36 EUR iz naslova pogodbe, in da je družba M. d.o.o. pooblastila obdolženca, da oškodovancu poravna navedeni znesek. Vse navedeno pa brez vsakega dvoma potrjuje, da je v obravnavani zadevi šlo za posojilo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca, s katerim je zanikal, da je šlo za posojilo, pri čemer ni spregledati, da tudi iz komunikacije med obdolžencem in oškodovancem ne izhaja, da bi obdolženec zanikal svoj dolg oziroma ga pogojeval z opravljanjem zavarovalnih poslov. Sicer pa že iz same pogodbe o investiciji izhaja, da so pogodbene stranke predvidevale oziroma imele namen investicijo povrniti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno navedeno pogodbo kljub drugačnemu nazivu, po njeni vsebini šteti kot posojilno pogodbo. Zato pritožba, ki ponavlja obdolženčev zagovor in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, s tem pa skuša omajati verodostojno izpovedbo oškodovanca, ne more biti uspešna, saj jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepričljivo. Sodišče prve stopnje je namreč razloge napadene sodbe pravilno oprlo tudi na pisno in ustno podano izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke dr. D. D., ki je ugotovil, da na posojilno razmerje med obdolžencem in oškodovancem kaže že knjižba med obema strankama, pa tudi vsebina pogodbe. Oškodovanec je sicer sklepal življenjska zavarovanja, za kar je izstavil 7 računov, ki pa niso bili plačani, kljub temu, da nobenega izmed izstavljenih računov družba M. d.o.o. ni zavrnila. Izvedenec je tudi ugotovil, da je prvotno posojilo iz posojilnega razmerja sprejela družba M. d.o.o., kasneje pa je z dogovorom o vračilu posojila, posojilo prevzel obdolženec osebno, za 10.000,00 EUR pa se je zato zmanjšal obdolženčev dolg do navedene družbe, saj so bila sredstva iz posojila že naslednji dan v višini 7.350,00 EUR prenakazana obdolžencu, preostanek zneska pa je bil porabljen za tekoče stroške. Vse navedeno pa pritrjuje sodišču prve stopnje, ko ugotavlja, da je bilo dogovorjeno vračilo investicije, in da po vsebini ni šlo za investicijsko pogodbo, ampak za posojilno pogodbo, sredstva, ki jih je nakazal oškodovanec pa so bila porabljena v nasprotju z vsebino sklenjene pogodbe, saj niso bila uporabljena za marketinške namene, kot je bilo zapisano v pogodbi, ampak so bila v zgoraj navedeni višini nakazana obdolžencu, del pa je šel za tekoče stroške. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je vse dogovore glede spornega posla v imenu družbe M. d.o.o. vodil obdolženec, kar dokazujejo dogovarjanja med obdolžencem in oškodovancem preko SMS sporočil, in kar sta potrdili tudi priči S. F. in Z. K.. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze, pritožba, ki trdi, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil krivde obdolženca in se pri tem sklicuje na njegov zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožba, ki meni, da sodišče ni ocenilo vseh relevantnih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja, ni utemeljena, saj polemizira z nerelevantnimi dejstvi, ki jih skuša prikazati kot odločilna, z njimi pa ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi s svojim protipravnim ravnanjem izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja, ki ga je storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe, pri čemer ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tisti, ki pa jih pritožnica pogreša, pa niso odločilni, niti ne pomenijo zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Zagovornica graja tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožba v tej smeri ostaja neobrazložena. Preizkus kazenske sankcije, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo skladno z določilom člena 386 ZKP pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave in sicer pogojno obsodbo, s katero mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče namreč ni zasledilo nobenih takih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist ter je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

18. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Pritožbeno sodišče je obdolženega skladno z določilom člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, pri tem pa je upoštevalo družinske in materialne razmere obdolženca, ki je brez zaposlitve in je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka.