Jedro

Presoja višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 2.712,4 € (prej 650.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo in 591,5 € (prej 141.746,4 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo, ki ju je tožnik utrpel v zvezi s prometno nezgodo, za katero je odgovorna zavarovanka tožene stranke. Višji tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode je zavrnilo, toženo stranko pa je zavezalo tudi k povrnitvi 3.279,8 € (prej 785.973 SIT) tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku za pretrpljene telesne bolečine prisodilo še dodatnih 1.669,2 € (prej 400.000 SIT) zadoščenja, ustrezno pa je zvišalo tudi znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. V reviziji, ki jo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, tožnik izpodbija odločitev o višini odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, saj meni, da je ta prenizka glede na okoliščine njegovega primera in obstoječo sodno prakso. Izhaja iz predpostavke, da sodišči prve in druge stopnje nista podali prave materialnopravne teže posameznim elementom za določitev odškodnine po škodnih postavkah ter nista pravilno uporabili materialnega prava glede na ugotovitve o součinkovanju več vzrokov, ki so povzročili njegove težave. Od ene do druge odškodninske postavke nato vztrajno niza okoliščine, ki bi jih po njegovem mnenju sodišči morali upoštevati, a jih nista. Med argumenti za drugačno odškodninsko odmero za pretrpljene telesne bolečine izpostavlja kriterij: ''mesec bolečin in težav pomeni 150.000 SIT odškodnine'', ki naj bi se bil nekdaj uporabljal v sodni praksi, zahtevo po višji odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa med drugim utemeljuje s sklicevanjem na izvedenčevo oceno o 10 % zmanjšanju splošne življenjske aktivnosti in na že pred škodnim dogodkom prisotno osebnostno motnjo, zaradi katere po njem še poudarjeno duševno trpi. Sklene s predlogom, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in pravnomočno sodbo spremeni v njegovo korist v celotnem obsegu izpodbijanja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu oškodovancu pripadajočih denarnih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnem terjanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki tem ugotovitvam nasprotujejo (na primer trditev, da bi moralo sodišče zaradi tožnikove osebnostne motnje težave, ki so z izvedenskimi mnenji objektivno izkazane, ocenjevati višje in bolj specifično kot pri ljudeh, ki takšnih motenj nimajo) ali jih relativizirajo (trditev, da izvedenka psihiatrične stroke ni mogla natančno razmejiti simptomatike, ki je sledila vsem trem travmatskim dogodkom, kajti tožnik, njegovo telo in zdravje so samo eno ipd.).

7. Revident sodbama nižjih sodišč očita opustitev individualizacije njegovega primera, vendar to ne drži. Na presojo o višini zadoščenja so v konkretnem primeru odločilno vplivala predvsem dejstva, da je tožnik že pred obravnavanim škodnim dogodkom trpel za posledicami t.i. cervikalnega sindroma, po škodnem dogodku pa je doživel še dve poškodbi vratne hrbtenice (11. 3. 2003 si je v delovni nezgodi poškodoval levi temenski predel vratu, nato pa si je 3. 3. 2004 zvil vratno hrbtenico v novi prometni nezgodi). Te okoliščine so pravnorelevantni (so)vzroki vtoževane nepremoženjske škode, kar sta sodišči ustrezno upoštevali. Razloga za po tožnikovem mnenju nezadovoljivo odškodninsko prisojo tako ne gre iskati v pomanjkljivi izvedbi načela individualizacije višine odškodnine, temveč v ugotovitvah, da je del škode, za katero je tožnik terjal toženo stranko, posledica škodnih dogodkov, ki so nastopili bodisi pred obravnavano prometno nezgodo bodisi po njej.

8. V zvezi s samo tehniko odmere višine zadoščenja revizijsko sodišče sodi, da je pritožbeno sodišče, ki je zvišalo tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino, oba kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ustrezno uporabilo. Prvo načelo je upoštevalo tako, da odmera odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ni zgolj odraz tožnikovega poudarjeno neugodnega vrednotenja pretrpljenih škodnih posledic, drugo pa tako, da je ugotovljene škodne posledice tožnika primerjalo s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse. Rezultat preizkusa pravilnosti te primerjave je Vrhovnemu sodišču razkril, da je tožniku pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerno umeščena v sistem odškodnin za tovrstno škodo (primerjaj npr. zadeve II Ips 703/2008, II Ips 654/2005 in II Ips 353/2007).

9. Ker po povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).