Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so sedanji etažni lastniki stavbe svoje kupoprodajne pogodbe sklepali v letu 1996, v času predpisane kogentne vezanosti stavbe in zemljišča, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. Pravilno je navedlo, da je takrat veljal še ZPN, a ga je napačno uporabilo. ZPN je v 7. členu med drugim določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, prenese tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Šlo je za kogentno vezanost, saj morebitni drugačni pogodbeni dogovori ali odsotnost izrecnega dogovora o prehodu pravice na pripadajočem zemljišču ob prenosu pravice na stavbi te zakonske ureditve niso mogli derogirati. Če je do prehoda pravic na stavbi prišlo v času, ko je za pravice na pripadajočem zemljišču stavbe veljala kogentna akcesornost pravicam na stavbi, pridobitelj stavbe za pridobitev pravice na tem zemljišču ni potreboval posebnega pravnega naslova še za pridobitev ustrezne pravice na zemljišču (četudi tega ni bilo, je pravica na zemljišču nanj prešla po samem zakonu).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A. 8, v obsegu parcel št. 17/5, 17/6, 17/7, 17/8, 17/9, 17/10, 17/11; vse k.o. X (I. točka izreka). Odločilo je, da se zaznamka postopka o ugotovitvi pripadajočega zemljišča, ID zaznambe 001, izbriše. Izbrišeta se plombi, obe ID postopka: 002, pri parcelah št. 17/6 in 17/11, obe k.o. X (II. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da bo o njih odločilo na zahtevo upravičenca, ki mora biti vložena v petnajstih dneh po vročitvi pravnomočne odločbe, s katero se je končal postopek (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se na spornih nepremičninah ugotovi pripadajoče zemljišče, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Predlagatelji navajajo, da sodišče ne loči med reševanjem predhodnega vprašanja v okviru postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi in prenosom pristojnosti z nepravdnega na pravdno sodišče. Sodišče je povsem zmotno zaključilo, da predlagatelji nimajo interesa za odstop zadeve v pravdni postopek. Ta namreč po izrecni določbi 49. člena ZVEtL-1 sploh ni mogoč. Predlagatelji niso soglašali s prenosom pristojnosti po 19. členu ZNP-1, to pa se ne nanaša na predhodno vprašanje glede ničnosti oz. neveljavnosti kupoprodajnih pogodb. Glede tega sodišče predlagateljev ni pozvalo glede odstopa v pravdni postopek. Če bi držalo stališče sodišča, da bi morali etažni lastniki v okviru pravdnega postopka uveljavljati (delno) ničnost oz. (delno) neveljavnost kupoprodajnih pogodb, ni jasno, na kakšen način bi v nadaljevanju, če bi bili s tem uspešni, lahko dosegli določitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Vprašanje morebitne neveljavnosti in ničnosti kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih so etažni lastniki stavbe, h kateri se predlaga določitev pripadajočih zemljišč k stavbi, kupili in pridobili lastništvo na stavbi, je predhodno vprašanje v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi. Sodišče je tako napačno uporabilo 49. člen ZVEtL-1 v zvezi s predhodnim vprašanjem, ali so kupoprodajne pogodbe, ki so jih sklepali sedanji etažni lastniki s prejšnjim lastnikom B., d. o. o. delno nične. Predlagatelji izrecno napotujejo na 49. člen ZVEtL-1, ki določa, da se v zvezi s predhodnimi vprašanji ne uporabljajo določbe, ki urejajo nepravdni postopek.

Sodišče si materialnopravno zmotno razlaga tudi 1. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), in sicer v zvezi z namenom uskladitve nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin. V času vložitve predloga so bile evidence neusklajene, kar sodišče dejansko tudi priznava. O vprašanjih, kot jih je odprlo sodišče v izpodbijanem sklepu, mora to odločati v okviru ZVEtL-1. 42. člen ZVEtL-1 določa, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Predlagatelji so izkazali, da nepremičnine parc. št. 17/4, 17/5, 17/6, 17/7, 17/8, 17/9, 17/10 in 17/11, vse k.o. X, izhajajo iz ene nepremičnine, tj. parc. št. 17/2, k.o. X, ki je bila sestavljena iz poslovne stavbe in pripadajočega dvorišča. V nadaljevanju se je navedeno zemljišče parceliralo, ves čas pa se je uporabljalo neposredno za potrebe stavbe na naslovu A. 8. Predmetne nepremičnine predstavljajo edini dostop in dovozno pot etažnih lastnikov do stavbe. Vsi etažni lastniki so te nepremičnine uporabljali (in jih uporabljajo) za dostop do stavbe, smetnjake in posledično odlaganje smeti in parkirana mesta. Njihove trditve je v izvedenskem mnenju potrdila tudi postavljena sodna izvedenka za arhitekturo in urbanizem mag. C. C., ki je navedla, da etažni lastniki nujno potrebujejo dostop do stavbe, ter ugotovila, kaj predstavljajo posamezne sporne parcele, kar predlagatelji tudi povzemajo. V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji, da se predlagane nepremičnine določijo kot pripadajoča zemljišča k stavbi št. 586. Izpolnjeni so pogoji po 41. in 42. členu ZVEtL-1, ta zemljišča so bila od nekdaj neposredno namenjena in potrebna za redno rabo stavbe in so postala last lastnikov stavbe že na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ZLNDL.

Sodišče je zaključilo, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ker je imel "prvi" lastnik na pripadajočem zemljišču stavbe in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, urejeno lastninsko pravico, pri nadaljnjih prenosih pa naj bi šlo za vprašanje veljavnosti in vsebine sklenjenih pogodb, kar se rešuje v pravdnem postopku. Prvotni lastnik je prejel stavbo skupaj s pripadajočim zemljiščem, vse skupaj je bilo v nadaljevanju leta 1996 prodano gospodarski družba B., d. o. o. Takrat ni bilo neskladja. Sedanji lastniki stavbe naj bi kupoprodajne pogodbe sklepali kasneje v letu 1996 in naj bi bili s pravilnim pravnim stanjem seznanjeni, kljub temu so s prodajalcem sklepali pogodbe, ki niso vsebovale zemljišča, potrebnega za redno rabo. Takšne pogodbe naj bi bile glede na kogentno akcesornost neveljavne vsaj v delu, v katerem zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe, ni bilo preneseno na njih. Ker neskladja med dejanskim stanjem in ZK evidencami ni več, je sodišče zavzelo stališče, da o tem ne more odločati v postopku po ZVEtL-1, nasprotno pa sodišče dodaja, da so izpolnjeni pogoji po 42. členu ZVEtL-1. Izpodbijani sklep temelji na napačnih materialnopravnih in postopkovnih stališčih. Kljub temu, da sodišče ugotovi, da so predlagatelji verjetno lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobili že ipso iure na podlagi kogentnih določb, nato predlog zavrne.

Sodišče pavšalno zaključi, kakšno vsebino naj bi imele pogodbe, ki so jih etažni lastniki sklepali s predhodnim lastnikom B., d. o. o. Sodišče bi, če bi pogodbe res vpogledalo in posamezne etažne lastnike o tem zaslišalo, ugotovilo, da so sklepali pogodbe z različno vsebino. Ni jasno, kako sodišče zaključi, kaj naj bi etažni lastniki ob nakupu vedeli in se zavedali, če jih sploh ni zaslišalo in ni vpogledalo v vse kupoprodajne pogodbe med B., d. o. o., in novimi lastniki. Sodišče je v tem delu napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP, in sicer 8. člena ZPP v zvezi s prvo točko 339. člena ZPP, 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, vse v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1.

Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo glede določbe 2. člena ZLNDL, ki določa, da v kolikor imajo fizične osebe na nepremičnini pravico uporabe (enako velja za pravne osebe po 3. členu ZLNDL), le-te postanejo njihova last. Vprašanje, ali določena nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, je mogoče reševati le v nepravdnem postopku po ZVEtL-1. Stališče sodišča, da je bilo stvarnopravno stanje v vmesnem času usklajeno z zemljiškoknjižnim in zato ni mogoče odločati v postopku po ZVEtL-1, je materialnopravno zmotno, saj v času vložitve predloga stanje ni bilo urejeno, stavba pa je starejša od 1. 1. 2003.

3.Na pritožbo je odgovorilo 16 nasprotnih udeležencev. D. D., E. E., F. F., G. F., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P. in R. R. navajajo, da se s pritožbo strinjajo in predlagajo, da sodišče sledi predlogu predlagateljev v pritožbi. Nasprotna udeleženca S., d. o. o., in T. T. pa pritožbi nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4.Nasprotni udeleženec S., d. o. o., navaja, da glede na vsebino pogodb in aneksov predlagatelji lastninske pravice na zemljišču niso pridobili. Poleg tega je njegov pravni prednik parcelo 17/10 kupil v dobri veri od takratnega lastnika. Sklicuje se na četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1, po katerem sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice.

5.Nasprotna udeleženka T. T. podaja navedbe glede parcele 17/6, ki je v njeni lasti in jo je pridobila na podlagi veljavnega pravnega naslova, zakonito in v dobri veri. Na njej stoji samostojen objekt, ki je fizično ločen od nekdanjega hotelskega kompleksa. Parcela 17/6 je pripadajoče zemljišče objekta v njeni lasti, ki stoji na tej parceli. Predlagatelji se zmotno sklicujejo na ZLNDL, saj niso nikoli imeli pravice uporabe.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). 41. člen ZVEtL-1 določa, da se postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča lahko začne, če je bila stavba, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, zgrajena pred 1. januarjem 2003, in če lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču. V skladu z 42. členom ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). Če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, ki določa merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, last lastnika stavbe. Če ni dokazno drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča pa se ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču ali na delu pripadajočega zemljišča prenehala, če je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (prvi do tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice ali v primeru, če med udeleženci ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice (četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1).

8.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo: da je bila stavba z naslovom A. 8 (ID znak 0000 - 568), h kateri je predlagana ugotovitev pripadajočega zemljišča, nedvomno zgrajena pred letom 2003; da etažni lastniki stavbe nimajo vpisane lastninske pravice na zemljišču okoli stavbe, ki glede na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke vsaj v delu predstavlja zemljišče, ki je bilo namenjeno redni rabi stavbe; da sta v konkretnem primeru izpolnjena pogoja iz 42. člena ZVEtL-1, tj., da je zemljišče v določenem obsegu okrog stavbe zemljišče, ki je bilo namenjeno oz. potrebno za redno rabo stavbe, kot tudi, da bi lahko ob prodaji v času veljavnosti Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN) lastninska pravica po samem zakonu prešla na kupce (nove lastnike stavbe). V nadaljevanju pa je sodišče zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj, da nepremičninska evidenca ni usklajena z dejanskim stvarnopravnim položajem spornih nepremičnin. Zaključilo je, da ne gre za položaj, ko bi bila lastninska pravica na zemljišču še vedno napačno vpisana v korist dejanskega nelastnika, saj že po denacionalizaciji stavbe s pripadajočim zemljiščem (glej 15. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje) ni bilo več nobenega neskladja med nepremičninskimi evidencami in dejanskim stvarnopravnim položajem predmetnih nepremičnin, kot tudi ne po prvi prodaji družbi B., d. o. o., ker je lastnik stavbe imel dejansko in evidentirano lastninsko pravico tudi na zemljišču, ki je bilo potrebno oz. namenjeno za redno rabo. Sedanji lastniki stavbe, ki so svoje kupoprodajne pogodbe sklepali v letu 1996, v času predpisane kogentne vezanosti stavbe in zemljišča, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, so bili s pravilnim pravnim stanjem lahko seznanjeni, vendar so kljub temu s prodajalcem sklepali pogodbe, ki niso vsebovale tudi zemljišča, potrebnega za redno rabo. Sodišče je zavzelo stališče, da bi bile take pogodbe glede na kogentno akcesornost lahko neveljavne vsaj v delu, v katerem zemljišče, namenjeno oz. potrebno za redno rabo stavbe, ni bilo preneseno na njih. Glede na pogodbe in anekse so se kupci etažnih delov zavedali, da preostale novonastale parcele (razen stavbišča) niso bile predmet nakupa. Ker takrat neskladja med vpisi v zemljiški knjigi in dejanskim stvarnopravnim položajem ni bilo več, morebitna trenutna neskladnost pa je vprašanje vsebine in veljavnosti kupoprodajnih pogodb, ki jih je sklepala B., d. o. o., je sodišče zavzelo stališče, da vprašanja veljavnosti in vsebine pogodb ne more presojati v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča, ampak je to predmet pravdnega postopka, pravdno sodišče pa bo moralo, če bo ugotovilo, da je prišlo do prehoda lastninske pravice na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, skupaj z nakupom etažnih delov, ugotoviti tudi obseg takega zemljišča.

9.Predlagatelji utemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter so zaključki in stališče, da pogoji za odločanje in ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL-1 niso izpolnjeni, zmotni.

10.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so sedanji etažni lastniki stavbe svoje kupoprodajne pogodbe sklepali v letu 1996, v času predpisane kogentne vezanosti stavbe in zemljišča, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. Pravilno je navedlo, da je takrat veljal še ZPN, a ga je napačno uporabilo. ZPN je v 7. členu med drugim določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, prenese tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Šlo je za kogentno vezanost, saj morebitni drugačni pogodbeni dogovori ali odsotnost izrecnega dogovora o prehodu pravice na pripadajočem zemljišču ob prenosu pravice na stavbi te zakonske ureditve niso mogli derogirati. Če je do prehoda pravic na stavbi prišlo v času, ko je za pravice na pripadajočem zemljišču stavbe veljala kogentna akcesornost pravicam na stavbi, pridobitelj stavbe za pridobitev pravice na tem zemljišču ni potreboval posebnega pravnega naslova še za pridobitev ustrezne pravice na zemljišču (četudi tega ni bilo, je pravica na zemljišču nanj prešla po samem zakonu).1 V konkretnem primeru to pomeni, da so lastniki stavbe (ob ugotovitvi sodišča, da so pogodbe sklepali v letu 1996, kar je v času veljavnosti ZPN, ki je veljal do 25. 7. 1997), kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da v njihovih pogodbah ni bilo izrecnega dogovora o prehodu pravice na pripadajočem zemljišču, to pravico pridobili oz. je nanje prešla po samem zakonu. Gre torej za primer, ko je pripadajoče zemljišče postalo last lastnikov stavbe2 na podlagi pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1), ne pa na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v skladu z drugim členom ZLNDL, kot predlagatelji v pritožbi navajajo neutemeljeno. Na pripadajočem zemljišču namreč predlagatelji niso imeli pravice uporabe, saj to v relevantnem obdobju ni bilo več v družbeni lastnini.

11.Drži sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da po denacionalizaciji stavbe s pripadajočim zemljiščem ni bilo nobenega neskladja med nepremičninskimi evidencami in dejanskim stvarnopravnim položajem spornih nepremičnin, kot tudi ne po prvi prodaji družbi B., d. o. o. V tem obdobju je res lastnik stavbe imel dejansko in evidentirano lastninsko pravico tudi na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo. Do neskladja pa je prišlo, kot izhaja iz že obrazloženega, pri nadaljnjih prenosih lastninske pravice, zaradi kogentnih določb ZPN. Za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 so tako izpolnjeni vsi pogoji, saj gre za stavbo, zgrajeno pred prvim januarjem 2003, lastniki stavbe oziroma etažni lastniki v zemljiški knjigi nimajo vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču, pripadajoče zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, pa je postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisa, veljavnega pred 1. januarjem 2003 - ZPN, ki je urejal pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.

12.Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba, kljub že začetem nepravdnem postopku po ZVEtL-1, o pripadajočem zemljišču in o veljavnosti pogodb, ki so jih sklepali predlagatelji z B., d. o. o., odločati v pravdnem postopku in da bi pravdno sodišče moralo tudi ugotoviti obseg takega zemljišča. V postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča je namreč glavno vprašanje,3 ali ima lastnik stavbe v času izdaje meritorne odločbe kot časovnih mejah pravnomočnosti lastninsko pravico na zatrjevanem pripadajočem zemljišču (prvi odstavek 50. člena ZVEtL-1),4 kar sestavljata dve podvprašanji. Prvo je, ali je lastninsko pravico na tem zemljišču sploh pridobil. Drugo pa, ali je lastnik stavbe že pridobljeno lastninsko pravico tudi obdržal.5 V prvi del spada tudi presoja pogodb, ki so jih z B., d. o. o., sklepali lastniki stavbe, pri odgovoru na drugo vprašanje pa je treba presojati tudi pogodbe, s katerimi so zemljiškoknjižni lastniki oziroma njihovi pravni predniki naknadno pridobili sporne parcele, za katere predlagatelji predlagajo, da se določijo kot pripadajoče zemljišče k stavbi.

13.Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni ugotavljalo odločilnih dejstev v skladu z 42., 43. in 44. členom ZVEtL-1, kljub temu, da je v postopku že postavilo izvedenko urbanistične stroke in je ta, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ugotovila, da zemljišče okoli sporne stavbe vsaj v delu predstavlja zemljišče, ki je bilo namenjeno redni rabi stavbe. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Gre namreč za ugotavljanje celega sklopa dejstev oziroma za samostojno pravno celoto, odprava nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji pa v tem primeru ni dopustna, ker bi s tem sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakon o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

14.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjih izhodišč glede prehoda lastninske pravice na pripadajočem zemljišču na lastnike stavbe po vpogledu v pogodbe, ki so jih z B., d. o. o., sklepali lastniki stavbe, in po njihovi presoji ter ob upoštevanju pravil iz 43. in 44. člena ZVEtL-1 ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, pri tem pa ob upoštevanju domnev iz 44. člena ZVEtL-1 med drugim ugotoviti tudi, ali so lastniki stavbe lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču tudi obdržali ali pa je njihova lastninska pravica na pripadajočem zemljišču ali delu pripadajočega zemljišča prenehala, ker je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Trditve, s katerimi so utemeljevali prenehanje lastninske pravice predlagateljev oz. lastnikov stavbe na pripadajočem zemljišču, so v postopku nekateri nasprotni udeleženci tudi podali.6 Nadaljnji napotki glede na že obrazloženo niso potrebni.

15.Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1 pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1A. Božič Penko in ostali, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: Lexpera, GV založba, 2003, stran 232 in 233.

2V primeru nastanka (dejanske) etažne lastnine na stavbi na zasebnem zemljišču v obdobju, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbi, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču, prav tam str. 233.

3Razmerje s pravdo glede reševanja glavnih vprašanj je razmerje prirejenosti in alternativnosti. Stranke imajo možnost izbrati, v katerem od alternativnih postopkov bodo uveljavljale varstvo svojih pravic. Ko je izbran eden od teh postopkov, nastopi litispendenca, po njegovem dokončanju pa učinek res iudicata. A. Božič Penko in ostali, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: Lexpera, GV založba, 2003, stran 343.

449. člen (ZVEtL-1) določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča za obravnavanje predhodnih vprašanj določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek ne uporabljajo.

5A. Božič Penko in ostali, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: Lexpera, GV založba, 2003, stran 342 in 343.

6Glej tretjo, peto, sedmo in osmo točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 41, 42, 42/1, 43, 44, 44/1, 44/2, 44/3, 44/4, 49, 50, 50/1 Zakon o prometu z nepremičninami (1976) - ZPN - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.