Jedro

Ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2014, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni užival posebnega varstva pred odpovedjo, ker ni že v času, ko mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, dopolnil 55 let. Tožnik nasprotuje temu stališču, ki ga je v tej zadevi zavzelo Vrhovno sodišče, zatrjuje kršitev pridobljene pravice in vztraja pri do sedaj navedenih razlogih in napoveduje nadaljnjo pravno pot (ustavna pritožba, Evropsko sodišče). Ponovno utemeljuje svoje stališče, da je bil varovan kot starejši delavec, saj je v letu 2014 izpolnil pogoj starosti 55 let, zaradi česar bi tožena stranka morala pridobiti njegovo soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je bil diskriminiran zaradi svoje starosti in zato, ker je bil k toženi stranki reintegriran zaradi ugotovitve o nezakonitosti prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tožena stranka vse potrebne postopke za odpoved sprejela nenavadno hitro, nenapovedano in tik preden je tožnik dopolnil starost za varovano kategorijo delavcev, zato da mu je iz na videz utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju preveč pozornosti posvetilo siceršnjemu odnosu tožene stranke do tožnika v času, ko se je vrnil na delovno mesto po prvi nezakoniti odpovedi, skoraj nič pa se ni ukvarjalo z razlogi, ki jih je v zvezi z diskriminacijo navajal tožnik (hitrost postopka, izpeljanega tik pred izpolnitvijo starostnih pogojev tožnika, povračilni ukrep). Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z diskriminacijo in mu očita, da je nekritično sledilo izpovedim prič tožene stranke (A.A., B.B.), ki sta z njo povezani in sta gotovo imeli interes izpovedati tako, kot sta. Navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je bil v tožnikovem primeru postopek reorganizacije začet tik pred tožnikovo izpolnitvijo pogojev in nato izpeljan tako hitro. Dalje meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje ugotovitve o zaposlovanju tudi starejših delavcev na izpoved priče C.C., saj izpoved priče ne more nadomestiti pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene podlage tožene stranke, zaradi česar zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka bi po njegovem mnenju morala dokazati, da je bil kot presežni delavec izbran iz objektivno opravičenih razlogov in da na izbiro ni vplivala njegova starost oziroma dejstvo, da je zoper toženo stranko vodil sodne spore. Pove, da je kot vodja oddelka informacijsko servisnega centra enako ali bolj kvalificiran kot njegovi podrejeni, na katere so bile prenesene njegove delovne naloge, zato bi bilo mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati tudi kakšnemu manj izkušenemu delavcu. Odpovedi zato očita nerazumnost, diskriminacijo in težnjo po povračilnih ukrepih. Zatrjuje, da sodba nima razumljivih razlogov o odločilnem dejstvu (potek postopka, starost tožnika, diskriminacija), zaradi česar sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita še, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, naj predloži podatke o vseh odpovedih pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Nepravilno je stališče, da je bil prekludiran glede trditev o nezakonitosti odpovedi zaradi opustitve izdelave programa razreševanja presežnih delavcev in glede naknadno predlaganih dokazov v zvezi s tem, saj je že v tožbi navedel, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da konkretnih trditev glede opustitve izvedbe programa presežnih delavcev ni mogel podati, ker ni imel ustreznih podatkov v zvezi s tem. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je bila odpoved tožniku podana tik pred izpolnitvijo pogojev iz 114. člena ZDR-1 v povezavi z 226. členom ZDR-1, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je to pri presoji upoštevalo. Prav tako se je opredelilo tudi do tožnikovega zatrjevanja, da je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi povračilni ukrep tožene stranke glede na njun predhodni sodni spor. Tako se izkaže očitek, da se sodišče prve stopnje skoraj nič ni ukvarjalo z razlogi, ki jih je v zvezi z diskriminacijo navajal tožnik, za neutemeljenega.

7. Tožnik tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo dokazni predlog za predložitev podatkov o vseh odpovedih pri toženi stranki v času odpovedi tožniku. Sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni izvedlo, ker je bil podan prepozno. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik že v tožbi oziroma pripravljalnih vlogah med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjeval nezakonitost odpovedi, kar po njegovem mnenju vključuje tudi trditev o njeni nezakonitosti zaradi opustitve sprejema programa presežnih delavcev. Ne drži, da bi zgolj s trditvijo, da je odpoved nezakonita, tožnik zaobsegel vse mogoče trditvene podlage, na podlagi katerih bi bila odpoved lahko nezakonita. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokaz, kakršen je bil predlagan, ob splošnosti (sicer prepoznih) trditev o tem, da je šlo za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, tudi nedovoljen informativni dokaz. Trditveno in dokazno breme so namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala (informativni dokaz, prim. J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 353 in 357). Tudi to je razlog, zakaj je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Pritožbena navedba, da tožnik ni imel ustreznih podatkov za podajo trditev o odpovedi večjemu številu delavcev, pa ne more vplivati na nastop prekluzije.

8. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče brez trditvene podlage tožene stranke le na podlagi izpovedi C.C. ugotovilo, da tožena stranka še vedno zaposluje tudi starejše delavce oziroma da je pri njej mešana struktura zaposlenih. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2014 tožena stranka izrecno nasprotovala navedbam tožnika, da je bil diskriminiran zaradi starosti, kot dokaz pa je predlagala zaslišanje C.C., ki bi lahko podala svojo izpoved v zvezi z diskriminacijo tožnika. V pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2014, v kateri je tožena stranka v okviru dopuščenega roka odgovorila na navedbe tožnika na prvem naroku, pa je še izrecno navedla, da tožnik ni bil izbran za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi starosti, ampak izključno in samo zaradi izvedene reorganizacije, ob tem pa je zatrjevala, da je bilo v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je še vedno pri toženi stranki zaposleno večje število delavcev, starih nad 50 let, in da zaradi njih tožena stranka ni šla spreminjati svoje reorganizacije, enako kot tudi ne zaradi starosti tožnika. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da so pri toženi stranki zaposleni tudi starejši delavci, ni preseglo trditvene podlage tožene stranke, niti ni izvedeni dokaz z zaslišanjem priče C.C. nedovoljeni informativni dokaz, zato se je pri odločanju sodišče prve stopnje lahko oprlo nanj. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

9. V pretežnem delu pritožbe tožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba določbi 226. in 114. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) tolmačiti tako, da je kot starejši varovan le delavec, ki je pred odpovedjo v letu 2014 dopolnil 55 let. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Prvič je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (sodba opr. št. Pd 217/2014 z dne 25. 11. 2014), pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 87/2015 z dne 3. 6. 2015 izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, za katerega se zavzema pritožnik, da je torej varovani starejši delavec vsak delavec, ki je v letu 2014 dopolnil 55 let (ne glede na to, ali je to bilo pred ali po odpovedi). Vrhovno sodišče RS je v zvezi z vloženo revizijo tožene stranke zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča v odločbi opr. št. VIII Ips 246/2015 z dne 26. 1. 2016 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu vrnilo zadevo v nov postopek, pri čemer je jasno zavzelo in temeljito obrazložilo stališče, da je starejši delavec v letu 2014 le tisti, ki je ob odpovedi že star 55 let. V zvezi s tem je obrazložilo, da določba 226. člena ZDR-1 govori o "delavcih, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let". Zakon torej govori o pogoju starosti 55 let in ne zgolj o starosti 55 let. Pogoj starosti pa pomeni izpolnitev pogoja za posebno varstvo delavca pred odpovedjo. Tudi sicer je pomembno, da je ta člen prehodna določba, ki jo je treba brati in razlagati skupaj z osnovno določbo, na katero se nanaša, torej skupaj s 114. členom ZDR-1. Ločeno tolmačenje namreč pripelje do nesistemskih rešitev. Postopnega zniževanja starosti po prehodni določbi zakona in varstva delavca zaradi dopolnitve te starosti ni mogoče razlagati drugače kot posebnega varstva delavca v skladu z osnovno določbo. Ker zakon ni izrecno drugače določil pogoja za prehodno obdobje, ni podlage za tolmačenje, da bi bilo varstvo v prehodnem obdobju drugačno, kot varstvo po koncu tega obdobja. Takšna razlaga bi bila nesistemska in v nasprotju z namenom zakona. Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 šteje za delavce pred upokojitvijo tiste, ki dopolnijo starost 58 let (pogoj starosti) ali tiste, ki jim do izpolnitve pogoja za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe (pogoj pokojninske dobe). Določba 226. člena ZDR-1 se nanaša na prvega od navedenih dveh alternativnih pogojev iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1. V letu 2014 je torej pogoj starosti izpolnjen z dopolnitvijo 55 let. V zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavec dopolniti to starost, pa pri razlagi velja enako stališče, kot ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že pri razlagi prej veljavnega 114. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl., ZDR). Ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se skratka povezuje s starostjo delavca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja.

10. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki mu je po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 151/2016 z dne 14. 4. 2016 sledilo sodišče prve stopnje, ni mogoče pritrditi tožniku, da je izpodbijana odpoved iz poslovnega razloga nezakonita, ker je bil varovan pred odpovedjo kot starejši delavec. Zavrniti je treba njegovo zavzemanje za to, da bi se določbo 226. člena ZDR-1 s pomočjo jezikovne razlage tolmačilo ločeno od določbe 114. člena ZDR-1. Ne gre za neupoštevanje jezikovno jasne določbe 226. člena ZDR-1, pač pa za ugotavljanje vsebine relevantne pravne norme z uporabo različnih metod argumentacije oziroma razlage. Pritožbena navedba, da je s tako ugotovitvijo sodišče samo ustvarjalo pravno pravilo, ki je sicer v pristojnosti zakonodajalca, tako ni utemeljena. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da lahko zavezujočo oziroma avtentično razlago pravnega akta poda le zakonodajalec, vendar pa je iz zakonov vselej treba izluščiti konkretno vsebino relevantne pravne norme, kar sodišča vsakokrat napravijo z uporabo različnih razlagalnih metod (jezikovna, sistematična, logična, zgodovinska), ki jih je v konkretnem primeru uporabilo tudi Vrhovno sodišče, sodišče prve stopnje in sedaj tudi pritožbeno sodišče. Zgolj dejstvo, da bi zakonodajalec lahko besedilo 226. člena ZDR-1 oblikoval tako, da bi že iz njegovega besedila izhajalo, da so kot starejši delavci varovani delavci, ki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let, ne pomeni, da takšna vsebina pravne norme ne more izhajati iz te določbe v povezavi z določbo 114. člena ZDR-1, oziroma da je taka razlaga prava napačna. Ni res, da je sodišče prve stopnje skladno s stališčem Vrhovnega sodišče pravni normi z razlago dalo drug pomen. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila z njo kršena pridobljena pravica tožnika, saj je vsebina zakona ves čas enaka, na to pa ne more vplivati dejstvo, da je za ugotovitev vsebine pravne norme potrebna interpretacija zadevnih določb zakona. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni užival posebnega varstva pred odpovedjo kot starejši delavec po določbah 226. in 114. člena ZDR-1 je tako pravilna, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo še, da tožnik pri podaji izpodbijane odpovedi ni bil diskriminiran zaradi svoje starosti in tudi ne zato, ker je bil s toženo stranko v preteklosti že v delovnem sporu in je bil na svoje delovno mesto reintegriran na podlagi sodbe. Sodišče prve stopnje se je do trditev v zvezi z zatrjevanimi razlogi za odpoved ustrezno opredelilo in pravilno ugotovilo, da s strani tožnika zatrjevana hitrost reorganizacije, ki je potekala tik pred tožnikovim 55. rojstnim dnevom, ne dokazuje diskriminacije. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je ukinjeno delovno mesto zasedal samo tožnik, zaradi česar ni šlo za izbiro med več delavci na istem delovnem mestu. Tudi obrazložitev, zakaj ni štelo, da je izpodbijana odpoved povračilni ukrep tožene stranke glede na predhodni spor, je prepričljiva, saj je od pravnomočnega zaključka v njem do izpodbijane redne odpovedi minilo kar pet let. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da trditev tožnika ni presojalo v medsebojni povezavi. Iz napravljene dokazne ocene namreč izhaja, da je pretehtalo vse okoliščine, ki jih je navedel tožnik, pri tem pa je med drugim sledilo prepričljivima izpovedma prič A.A. in B.B. Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z navedenima izpovedma. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo nanju, zato pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Res je sicer, da sta bili zaslišani priči v času zaslišanja še zaposleni pri toženi stranki, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine, ni mogoče odreči verodostojnosti njunemu pričanju. Njuni izpovedi sta, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je tožnik zatrjeval, da je bil pri odpovedi diskriminiran, je po naravi stvari logično, da o tem vedo kaj izpovedati priče, sicer zaposlene pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, izpovedi pa sta v zvezi z zatrjevanimi očitki tožnika enaki in skladni z drugimi izvedenimi dokazi.

12. Tožnikovo zavzemanje, da bi lahko tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi kateremu izmed njegovih podrejenih, saj je bil sam kot vodja bolj kvalificiran za opravljanje del pri toženi stranki, ni utemeljeno. Tožena stranka je namreč nesporno ukinila delovno mesto vodje oddelka informacijsko servisnega centra, ki ga je zasedal samo tožnik, zaradi česar ni utemeljeno zavzemanje tožnika, da bi v izbor za delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, morala vključiti še njegove podrejene. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ne more vplivati trditev, da je tožnik bolj kvalificiran od delavcev, na katere so bile prenesene njegove delovne naloge, saj do primerjave njihovih sposobnosti sploh ni prišlo, ker to ni bilo potrebno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.