Jedro

Zmota o vrednosti predmeta ni zmota o lastnostih blaga.

Zahtevana skrbnost izpodbojne upravičenke pri prevari ni enaka skrbnosti pri zmoti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Prodajna pogodba, sklenjena med družbo V., d.o.o., kot kupcem in družbo O., d.o.o., kot prodajalcem, za nakup dveh hladilnih komor tipa Hyper Box brez tal, model HS324ZW in Monoblock skozistenskih hladilnih enot, model IDN1520, na podlagi ponudbe št. NFRI 027/08 z dne 11. 3. 2008 oziroma avansnega računa št. AR 027/08 z dne 27. 3. 2008, se razveljavi.

2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati 156.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe,“ (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.303,30 EUR v 15 dneh, po izteku paricijskega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar so njene (v tej smeri nekonkretizirane) pritožbene navedbe neutemeljene, saj ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je tudi mogoče preizkusiti.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot kupec od tožene stranke kot prodajalca dne 27. 3. 2008 (ko je tožeča stranka plačala kupnino) kupila dve komori tipa Hyber Box brez tal, model HS324ZW s pripadajočimi Monoblock skozistenskimi hladilnimi enotami, model IDNI1520, za ceno 156.330,00 EUR. Tožeča stranka je hladilni komori kupila za leasingojemalca (družbo C. d.o.o.), s katerim sta dne 20. 3. 2008 sklenila leasing pogodbo, vendar leasingojemalec leasing obrokov ni plačeval, zaradi česar je 19. 9. 2008 odstopila od leasing pogodbe. Pred prodajo predmeta leasinga je angažirala cenilca, od katerega je 16. 7. 2009 izvedela, da je ena hladilna komora s pripadajočo hladilno enoto vredna zgolj 8.000,00 EUR. Zato sedaj s tožbo, vloženo 22. 9. 2009, zahteva razveljavitev prodajne pogodbe in vračilo kupnine.

7. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek presojalo po treh pravnih podlagah - neveljavnost pogodbe zaradi zmote (46. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zaradi prevare (49. člen OZ) in čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ).

8. V drugem odstavku 118. člena OZ (očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev) je določeno, da pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja preneha v enem letu od sklenitve pogodbe. Neizpodbijana je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prodajna pogodba sklenjena dne 27. 3. 2008 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je tožbo za razveljavitev prodajne pogodbe vložila 22. 9. 2009, kar je po poteku predhodno navedenega enoletnega roka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Torej, četudi bi bilo podano očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev (tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo), je pravica tožeče stranka zahtevati razveljavitev pogodbe do vložitve tožbe že prenehala (in ne zastarala, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe).

9. Glede na predhodno navedeno pravno podlago o pravočasnosti vložene tožbe je torej ključen trenutek sklenitve prodajne pogodbe, zaradi česar se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali bi moralo biti tožeči stranki že spomladi in poleti leta 2008 (ko so bili v kazenskem postopku, ki je tekel zoper leasingojemalca, zaslišani predstavniki tožeče stranke) znano, da je z leasingojemalcem nekaj „hudo narobe“. To bi bilo kvečjemu relevantno v primeru, če objektivni rok do vložitve tožbe še ne bi potekel in bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožba vložena v subjektivnem roku - torej v roku, ki teče od trenutka, ko upravičenec izve za razlog izpodbojnosti (prvi odstavek 99. člena OZ). Ker je do vložitve tožbe že potekel objektivni rok, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi si prizadeva izpodbiti (nepotrebne) ugotovitve sodišča prve stopnje o začetku teka subjektivnega roka za uveljavljanje izpodbojnega upravičenja. To velja za pritožbene navedbe, da ji je bilo zaradi kazenskih postopkov, ki so tekli zoper leasingojemalca, jasno, da je z izpolnjevanjem leasing pogodbe „nekaj narobe“, vendar ni vedela, da bi lahko bilo karkoli narobe tudi s prodajno pogodbo, saj se namreč pogosto zgodi, da se namen pogodbe o leasingu izjalovi, kar pa ne pomeni, da je bilo karkoli narobe že s prodajno pogodbo. Sicer pa se je mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako bi lahko tožeča stranka že na podlagi kazenskih postopkov, ki so tekli zoper leasingojemalca (in ko so tekli v zvezi z izpolnjevanjem leasing pogodbe) sklepala o pravi vrednosti predmeta prodajne pogodbe (oz. neveljavnosti slednje).

10. Bi pa se morala o pravi vrednosti predmeta pogodbe prepričati ob sklenitvi prodajne pogodbe, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Stranka, ki je (bila) v zmoti, lahko namreč zahteva razveljavitev zaradi bistvene zmote samo v primeru, če je ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (prim. drugi odstavek 46. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka takšne skrbnosti ni izkazala. Tožeča stranka tej ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje in v pritožbi navaja, da je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je njena osnovna dejavnost financiranje, in ne kupovanje hladilnih komor, zaradi česar od nje ni mogoče zahtevati, da bi morala poznati njihovo realno vrednosti.

Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka morala preveriti, kolikšna je vsaj približna vrednost predmeta pogodbe. Treba je namreč poudariti, da potrditvah tožeče stranke ne gre za minorno razliko med višino kupnine in (zatrjevano) realno vrednostjo predmeta prodajne pogodbe, temveč za večkratnik le-te. Po njenih trditvah naj bi bil namreč predmet pogodbe dejansko vreden zgolj 16.000,00 EUR, medtem ko je kupnina znašala 156.330,00 EUR (ponudba tožene stranke NFRI 027/08 z dne 11. 3. 2008 - priloga A7 spisa). Četudi je tožeča stranka zgolj pravni lastnik hladilnih komor in ni strokovnjak na področju hladilnih komor, kot navaja v pritožbi, bi se morala pozanimati vsaj o približni vrednosti predmeta pogodbe. Ker se ni, ni ravnala s skrbnostjo, kot se zahteva v prometu.

11. Glede na to, da ima tožeča stranka kot leasingodajalec (in kot kupec, saj je prodajna pogodba del leasing razmerja) položaj profesionalne osebe, se opravičljivost njene zmote presoja z uporabo standarda profesionalne skrbnosti in je njena zmota opravičljiva zgolj v primeru, če večina strokovnjakov s področja, na katerem ima stranka položaj profesionalne osebe, v enakih okoliščinah, kot so obstajale ob sklenitvi pogodbe, te zmote ne bi bila sposobna ugotoviti.(1) Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka te skrbnosti ni izkazala. Sicer se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da na njeno neskrbnost kaže dejstvo, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, oziroma da je del kupnine v višini 131.330,00 EUR toženi stranki nakazala zgolj na podlagi predračuna, vendar je pravilna ugotovitev sodišča, da na njeno neskrbnost kaže dejstvo, da ni preverila (vsaj približne) dejanske vrednosti predmeta pogodbe. Višje sodišče je mnenja, da bi večina strokovnjakov iz njenega področja to vrednost preverila. Nenazadnje je predmet prodajne pogodbe tudi predmet leasinga, iz katerega se bo tožeča stranka (leasingojemalec) lahko poplačala, če leasingojemalec ne bo poplačal vseh leasing obrokov (in vrnil zneska, ki ustreza kupnini in obrestim). Videti je, kot da si tožeča stranka prizadeva, da bi uresničeno tveganje neplačila obrokov po leasing pogodbi prenesla na prodajalca, čeprav je bila sama tista, ki bi morala poskrbeti za oceno, ali je (de facto) posojilo leasingojemalcu dovolj zavarovano s predmetom leasinga. Pa tudi sicer bo lahko tožeča stranka vračilo zneska, plačanega prodajalcu (toženi stranki), zahtevala od leasingojemalca (uveljavljala bo t.i. „pozitivni pogodbeni interes“).

12. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da v okvir njene skrbnosti ne sodi dolžnost angažiranja cenilcev že v fazi sklepanja prodajnih pogodb, zaradi česar ji v tej fazi ni mogoče očitati malomarnosti, saj je ravnala gospodarno in strokovno. S temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ni sicer nujno, da bi že v tej fazi angažirala cenilca, vendar ima po prepričanju višjega sodišča stranka sama dovolj znanja in možnosti, da vsaj približno oceni vrednost predmeta pogodbe. Kot že poudarjeno, je razlika med (zatrjevano) dejansko vrednostjo predmeta pogodbe in plačano kupnino ogromna (16.000,00 EUR napram 156.330,00 EUR). Ob tej ugotovitvi se njene pritožbene navedbe, da ni njena dolžnost, da najame cenilca, izkažejo za neutemeljene, saj bi lahko približno oceno vrednosti ugotovila sama (npr. preverila ceno s pomočjo spletnega brskalnika). Druge profesionalne osebe, ki se ukvarjajo s financiranjem, bi to preverile. Tožeča stranka ni ravnala gospodarno in strokovno, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

13. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da jo je tožena stranka zavedla, ker je predmet prodajne pogodbe prikazala za desetkrat vrednejšega, kot je v resnici, zaradi česar gre za zmoto v lastnostih blaga, kot jih je opisal prodajalec, takšna zmotna pa je bistvena in opravičljiva.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da gre za zmoto v lastnostih blaga (v kar naj bi jo spravila tožena stranka). Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da zmota o vrednosti predmeta (za kar v konkretnem primeru pravzaprav gre) predstavlja zmoto o predmetu, saj se ta zmota praviloma nanaša zgolj na bistvene lastnosti predmeta (npr. če hladilni komori ne bi bili uporabni za objekt, za katerega sta bili namenjeni), ne pa na njegovo vrednost. Zmota ima značilnost bistvene zmote iz prvega odstavka 46. člena OZ, če se nanaša na (katerokoli) okoliščino, ki se po običajih v prometu ali namenu strank šteje za odločilno, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenila (so pa v tem členu primeroma naštete take odločilne okoliščine). Po prepričanju višjega sodišča je zmota o dejanski vrednosti predmeta pogodbe vsekakor ena izmed teh okoliščin in gre za bistveno zmoto (čeprav ne gre za zmoto o lastnostih predmeta pogodbe). Zmota je bistvena, ni pa opravičljiva, in sicer zaradi razlogov, ki so navedeni v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa. Ker torej bistvena zmota tožeče stranke ni opravičljiva, ne more zahtevati razveljavitve pogodbe zaradi zmote (drugi odstavek 46. člena OZ).

14. Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je prevara po 49. členu OZ podana zgolj v primeru, če ena stranka drugi stranki povzroči opravičljivo zmoto, oziroma, če na strani tožeče stranke ni opravičljive bistvene zmote, potem tudi ni prevare kot kvalificirane oblike zmote. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

15. Prevara je z določbo prvega odstavka 49. člena OZ definirana kot povzročitev (tudi nebistvene) zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se napelje k sklenitvi pogodbe. Res je sicer, da v tem členu ni definirano, ali mora izpodbojna upravičenka izkazati kakšno skrbnost, vendar pa ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžna skrbnost pri prevari enaka, kot pri zmoti. Sodišče prve stopnje je namreč smiselno navedlo ravno to.

16. Bistvenost in opravičljivost zmote sta določeni kot dodatni predpostavki izpodbojnosti pogodbe, sklenjene v zmoti po 46. členu OZ zaradi uravnoteženega upoštevanja interesov strank, ki sta v primeru navadne zmote obe pošteni. Pri položaju prevare pa je nasprotna stranka nepoštena. Interesi poštene (prevarane) stranke imajo vedno prednost pred interesi nepoštene stranke, ne glede na to, ali je poštena stranka pri sklenitvi pogodbe ravnala z ustrezno skrbnostjo (in je zaradi tega zmota opravičljiva) ali pa je bila (celo) neskrbna.(2) K temu stališču, zastopanemu v pravni teoriji, je po prepričanju višjega sodišča treba dodati, da mora biti razlog, da je prevarana stranka opustila dolžno skrbnost, na strani nepoštene pogodbene stranke (npr. zaradi zagotovil prodajalca). Torej, da je opustitev skrbnosti v vzročni zvezi s položajem prevare.

17. Stranka, ki ima izpodbojno upravičenje, mora poleg zmote dokazati tudi položaj prevare - torej, da ji je bodisi druga pogodbena stranka naklepno povzročila zmoto, ali da ji ni povzročila zmote, vendar je zanjo vedela, in je nanjo ni opozorila. Njeno ravnanje mora biti naklepno, usmerjeno k temu, da bo druga pogodbena stranka zaradi tega sklenila pogodbo. V bistvu gre za zmoto, z dodatno značilnostjo prevare, zaradi česar se omenja kot kvalificirana zmota.(3) Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ta pravni pojem sicer navedlo, vendar si je njegov pomen zmotno razlagalo. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava t.i. položaja prevare ni ugotavljalo in v zvezi s tem ni ugotavljalo dejanskega stanja. Zato tožeča stranka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih zvijačnih ravnanj tožene stranke, oziroma, ali je v njenih ravnanjih mogoče najti elemente prevare.

18. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ker je zmotno štelo, da pri prevari velja enaka stopnja skrbnosti kot pri zmoti), ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožena stranka pri tožeči stranki namenoma izzvala zmoto in jo napeljala k sklenitvi pogodbe oz. ali je vedela, da je druga pogodbena stranka v zmoti, in jo je v zmoti „držala“. Ravno tako ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožeča stranka ravnala dovolj skrbno oz. ali je mogoče odsotnost zahtevane skrbnosti pripisati ravnanjem tožene stranke (položaju prevare). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ugotavlja dejansko stanje v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi, razvidnimi iz gornje obrazložitve (355. člen ZPP).

19. Glede na sprejeto odločitev je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) N. Pavšak in drugi v: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 208. (2) N. Plavšak in drugi v: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 209. (3) N. Plavšak in drugi v: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 210.