Jedro

Tožnici se v dokaz kontinuitete pravice uporabe na parceli ne moreta sklicevati na pravico do uporabe družbenih pravnih oseb, ki so s hotelom in gostiščem upravljale. Tožnici sta namreč individualni pravni naslednici F. F., ki so ji bila omenjena zemljišča nacionalizirana za gradnjo in ki jih ni nikoli uporabljala za namen parkirišča hotela in gostišča, saj tega ob nacionalizaciji sploh še ni bilo. Nepomembno je torej, ali je parkirišče zgradila toženka ali podjetje B. oziroma njegov pravni naslednik, temveč da pravice do uporabe niso pridobili individualni pravni predniki tožnic.

V razmerju do sodišča in nasprotne stranke ni odločilno, ali je do spremembe tožbe prišlo brez posvetovanja pooblaščenca s stranko ali z njeno vednostjo. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo.

Stranka lahko po naravi stvari svoj dokazni predlog umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem, ne pa tudi kasneje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede odmere pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 6.454,20 EUR zniža na 5.903,36 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnici sta dolžni toženki v roku 15 dni povrniti 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina z ID znakom 006/4-0 v solasti obeh tožnic, in sicer družbe A. d. o. o., do 23/30 in B. B. do 7/30 v razmerju do celote. Tožnicama je naložilo, da sta dolžni toženki povrniti 6.454,20 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe tožnici, tako po pooblaščenki kot osebno (z več dopolnitvami). Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlagata njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Opozarjata, da bi sodišče moralo ugotavljati obstoj lastninske pravice na celotni parceli in ne na funkcionalnem pripadajočem zemljišču. Tega nista zahtevali ne s prvotnim ne s končnim zahtevkom. Ker sta umaknili dokazni predlog z izvedencem, je bilo njegovo angažiranje v nasprotju z zahtevkom, zato ne more predstavljati podlage za odločanje. Sodišče je to spregledalo, sodba pa je nesklepčna, ker se opredeljuje do obstoja funkcionalnega zemljišča, kar je razlog za razveljavitev. Zaradi naknadno spremenjene tožbe bi moral izvedenec dopolniti svoje mnenje in odgovoriti na pripombe. Ker tega ni želel, je bilo kršeno načelo neposrednosti. Zaradi epidemioloških razmer sta se odpovedali naroku, nista pa bili kot šibkejši stranki opozorjeni, da bi v luči spremenjenega zahtevka lahko predlagali zaslišanje izvedenca, zaradi česar jima je bila kršena pravica do izjave. Sodišče je odločalo netransparentno in je dejansko stanje nepravilno ugotovilo.

Bistveno vprašanje je, ali sta bili tožnici ali njuni pravni predniki ob uveljavitvi ZLNDL imetnici pravice uporabe na parceli z ID znakom 006/4, s čimer sta postali njeni lastnici. Prva tožnica je pridobila lastninsko pravico 3. 3. 1997 na podlagi prodajne pogodbe, druga tožnica je postala lastnica na podlagi darilne pogodbe. Pred tem sta imeli pravico uporabe podjetje B. in C., saj je parcela nastala iz parcele 006/2, k. o. ..., ter bila ves čas namenjena parkiranju in dovozu do gostišča in hotela D. Ta je bil dolžan zagotoviti parkirna mesta tudi po takrat veljavnem Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za zgraditev, ureditev in opremo poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost. Veljalo je, da ko je ObLO kot upravni organ z odločbo dal družbeni organizaciji zemljišče za kompleksno graditev, je s tem lastnik stavbe pridobil pravico uporabe za gradnjo. Če je bilo zemljišča preveč, se je to vrnilo z ustrezno odločbo upravnega organa. Lastniki ali uporabniki stavbe hotela D. so se menjali, vsak pa je pridobil na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe, pravico uporabe, kar bi moralo veljati tudi za tožnici. E. E. in Občina sta bili ob podpisu pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim seznanjeni, kdo je lastnik zgradbe, h kateri pripada zemljišče, zato pogodba predstavlja način nezakonite pridobitve lastninske pravice in ne more biti veljavna podlaga za vknjižbo.

Tožnicama je bilo kršeno načelo neposrednosti, ker sodišče ni izvedlo dokaza z njunim zaslišanjem, ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, ni zaslišalo prič in ni odločilo o izločitvi izvedenca. S spremembo tožbenega zahtevka s strani enega od pooblaščencev nista bili seznanjeni in sta ves čas zahtevali ugotovitev lastninske pravice na celotni parceli in ne v obsegu funkcionalnega zemljišča. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati izvedeniškega mnenja izvedenke O. O. iz drugega postopka, ki ga je v spis vložila toženka. Ko sta kupovali hotel, so bila v ceni zajeta vsa zemljišča, namenjena redni rabi stavbe, kar izhaja iz predloženih cenitev. Čeprav sta nekaj dokazov predložili prepozno, to ni bilo po njuni krivdi. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka, ker je upoštevano previsoko število točk za posamezno opravilo.

3. Tem navedbam iz pritožbe, vložene po pooblaščenki, sta tožnici v več vlogah podali še dodatna lastna pravna naziranja glede pridobitve lastninske pravice po ZLNDL, poudarili, da ne uveljavljata lastninske pravice iz naslova funkcionalnega zemljišča po ZVEtL-1, povzeli zgodovinski pregled lastništva spornega zemljišča, nacionalizacije in izgradnje hotela, predlagali, da sodišče odloči o ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, opisali, kako sporno zemljišče toženka oddaja v najem ter obširno polemizirali z (ne)resničnostjo toženkinih navedb. Sodišču očitata, da jima je v obdobju, ko nista imeli pooblaščenca, pošiljke pošiljalo z navadno pošto, zahtevata, da se opredeli do vseh predloženih dokazov, predvsem cenitvenih poročil, ki sta jih predložili, in v primeru razveljavitve predlagata vrnitev zadeve drugemu sodniku.

4. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev. Opozorila je na zlorabo procesnih pravic tožnic, ki sta zamenjali več kot štiri pooblaščence, večkrat spremenili tožbo, pri čemer ju je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva izrecno opozorilo na pravne posledice zaradi neustreznosti zahtevka, ki ni sklepčen. Sama je pravico uporabe pridobila s kupno pogodbo z 18. 4. 1964 in jo od takrat dalje izvrševala, z listino s 14. 6. 2000 pa je bila izvedena samo tehnična uskladitev. Za gradnjo parkirišča in dovozne poti so bila njej oziroma njenim pravnim prednikom izdana tudi ustrezna dovoljenja. Dodaja še, da je za isto zemljišče tožnica že prejela plačilo za podržavljeno premoženje, in sicer najprej ob nacionalizaciji, kasneje pa še ob denacionalizaciji.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnici v tej pravdi zatrjujeta, da sta solastnici zemljiškoknjižne parcele z ID znakom 006/4-0 (v nadaljevanju parcele 006/4), saj sta ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) na njej imeli pravico uporabe. Zatrjujeta torej, da sta lastninsko pravico pridobili izvirno, neodvisno od poslovne volje dosedanjega imetnika te pravice. Ob tem v pritožbi izrecno izpostavljata, da v tej pravdi ne zahtevata ugotovitve, ali sporno zemljišče (v delu) predstavlja pripadajoče zemljišče k poslovnem objektu (hotelu in gostišču D.), temveč vztrajata, da sta pridobili lastninsko pravico na celotni parceli na podlagi zakonskih določil. 7. Po ZLNDL, ki je začel veljati 25. 7. 1997, so nepremičnine v družbeni lastnini postale lastnina fizičnih oziroma pravnih oseb, ki so imele na dan njegove uveljavitve na njih pravico uporabe. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je bila ta lahko pridobljena na podlagi konkretnega pravnega akta ali posla, oziroma je bila vezana na pravico uporabe stavbe, kot zemljišče, potrebno za njeno redno rabo (oziroma funkcionalno zemljišče). V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do obeh podlag, upoštevajoč zgodovino razpolaganja z zemljiščem, ter zaključilo, da tožnici pravice uporabe na spornem zemljišču nista izkazali. Tem zaključkom pritožbeno sodišče pritrjuje, za lažje razumevanje pa ponovno kratko povzema bistvene dejanske okoliščine primera.

8. Parcela 006/4, k. o. ..., ki v naravi predstavlja asfaltirano javno parkirišče v izmeri 1386 m2, je v preteklosti nastala iz delov nepremičnin1, ki so bile podržavljene F. F. in so bile delno kmetijske in delno poslovne narave2. V letu 1963 je bil objekt na parc. 006.s dodeljen v uporabo podjetju B., ki mu je bilo za adaptacijo pritličja za restavracijo in bife ter prizidavo kuhinje, kleti, pomožnih prostorov in sanitarij k že obstoječemu objektu izdano dovoljenje za uporabo stavbne parcele 006 in parc. 006/2, k. o. ...3. Iz odločbe izhaja, da objekt stoji na zemljišču, ki je po idejni rešitvi predvideno za bodoči center naselja, in da ni pomislekov za adaptacijo in povečavo s ciljem, da bi se organiziral funkcionalno zaključeni objekt, ki bo tvoril skupaj z ostalimi obstoječimi objekti bodoči komunalni center kraja. Posebno dovoljenje za gradnjo parkirišča ni bilo izdano4, nedvomno pa je bilo to zgrajeno v času družbene lastnine, v katerem se je zaradi pripojitev podjetja B. k podjetju C. zamenjal tudi upravljavec nepremičnin5. V letu 1995 je bil denacionalizacijski upravičenki F. F. v last vrnjen hotel in gostinski lokal D., skupaj z okoliškimi parcelami, med katerimi pa ni bilo parcele 006/4. Pristojni organ je namreč ugotovil, da vračilo te nepremičnine v naravi ni mogoče, ker gre za zazidano stavbno zemljišče, zato je bila denacionalizacijski upravičenki v naravi izplačana odškodnina v obliki obveznic SOD. Iz izdanih upravnih odločb izhaja, da so predlagatelji v denacionalizacijskem postopku vztrajali pri vsaj delnem vračilu sporne parcele v naravi, sklicujoč se na lastnost funkcionalnega zemljišča, vendar s predlogom niso uspeli. Tožnici sta solastninsko pravico na v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičninah pridobili na podlagi pravnih poslov, in sicer prva tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe s 3. 3. 1997, druga tožnica pa na podlagi darilne pogodbe s 30. 11. 20046. Sporno parkirišče se je ves čas uporabljalo večnamensko, tudi za potrebe drugih dejavnosti, in je bilo prosto dostopno.

9. Iz opisanega izhaja, da se tožnici v dokaz kontinuitete pravice uporabe na parceli 006/4 ne moreta sklicevati na pravico do uporabe družbenih pravnih oseb, ki so s hotelom in gostiščem upravljale. Tožnici sta namreč individualni pravni naslednici F. F., ki so ji bila omenjena zemljišča nacionalizirana za gradnjo in ki jih ni nikoli uporabljala za namen parkirišča hotela in gostišča, saj tega ob nacionalizaciji sploh še ni bilo. Nepomembno je torej, ali je parkirišče zgradila toženka ali podjetje B. oziroma njegov pravni naslednik, temveč da pravice do uporabe niso pridobili individualni pravni predniki tožnic, torej F. F. in po njej njeni dediči, od katerih sta tožnici pridobili v last hotel in gostišče. Zato nanju tudi niso mogli prenesti več pravic, kot so jih imeli sami, med njimi pa ni bilo lastništva parcele 006/4, za katerega so prejeli izplačano odškodnino v denacionalizacijskem postopku.

10. Tožnici torej v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da sta ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na spornem parkirišču v celoti in pri tem to upravičenje izvajata iz pravic podeljenih podjetju B. za razširitev in dograditev objekta. Ker hkrati vztrajata, da v tej pravdi ne zatrjujeta lastninske pravice na parceli kot pripadajočem zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, in da se sodišče prve stopnje s to podlago ne bi smelo ukvarjati, bo sodišče v tem delu odločbo preizkusilo le v mejah, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da bi denacionalizacijska upravičenka, tudi če to iz denacionalizacijske odločbe ne bi izhajalo, na spornem zemljišču lahko imela pravico uporabe v obsegu, ki bi bilo potrebno za redno rabo stavbe (hotela in gostišča D.).7 Vendar dokazni postopek ni potrdil, da je temu namenjena celotna parcela 006/4. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja obširno opredelilo ter izdelalo dokazno oceno tako upoštevajoč mnenje izvedenca geodetske stroke iz omenjenega postopka, kot tudi oceno predloženih dokazov brez tega dokaza. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša, glede na v pritožbi izpostavljene listine pa še dodaja.

12. Sama Odločba ObLO s 26. 2. 1963 je takratni družbenopravni osebi omogočala adaptacijo in prizidavo objekta, ne pa gradnje parkirišča. Iz nje je mogoče razbrati, da je bila gradnja dopustna, da se organizira funkcionalno zaključen objekt, ki bo skupaj preostalimi že obstoječimi, objekti v izgradnji (pošta) ter ostalimi predvidenimi upravnimi in poslovnimi zgradbami tvoril bodoči komunalni center naselja. Čeprav je bila med parcelami, na katerih je bila gradnja dovoljena, tudi parcela 006/2, ki še ni bila razparcelirana, omenjena odločba nikakor ne izkazuje vloge kasneje nastale parcele 006/4 kot nujnega zemljišča za redno rabo hotela in gostišča. Takega dokaza tudi ne predstavljata cenitveni poročili izvedencev H. H. in I. I. iz denacionalizacijskega postopka, ki ju pritožba le selektivno povzema. Izvedenca se namreč nista ukvarjala z vprašanjem funkcionalnega zemljišča k stavbi, temveč s cenitvijo zemljišč za potrebe denacionalizacije. Ob tem ni zanemarljivo, da se predlagatelji v denacionalizacijskem postopku niso zavzemali za vračilo celotne parcele 006/4 kot funkcionalnega zemljišča k hotelsko gostinskem objektu, temveč le za vračilo dela parcele v izmeri 1111 m28, a so zanjo prejeli zgolj odškodnino v obliki obveznic.

13. Tožnici sodišču neutemeljeno očitata številne procesne kršitve, pri čemer zanemarjata celoten potek postopka, ki je glede posameznih očitkov bistven za presojo njihove utemeljenosti. Zato ga pritožbeno sodišče kratko povzema ob hkratnem odgovoru na izpostavljene kršitve.

14. Tožnici sta v prvotni tožbi s 17. 11. 2016, vloženi po pooblaščencu, zatrjevali, da sta lastnici parcele 006/4, ker je ta v času družbene lastnine predstavljala funkcionalno zemljišče hotela in gostišča D. in je zato prešla v njuno last ob uveljavitvi ZLNDL. V dokaz svojih trditev o namembnosti zemljišča sta predlagali dokaz z izvedencem urbanistične stroke. Z vlogo s 6. 11. 2017 (in ne na naroku) sta svoj zahtevek v skladu s sodno prakso modificirali, tako da sta lastninsko pravico zahtevali na tistem delu zemljišča, kot bo prikazan v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ter upoštevajoč, da gre za strokovno vprašanje, umaknili dokazni predlog za zaslišanje prič. Ker v razmerju do sodišča in nasprotne stranke ni odločilno, ali je do spremembe tožbe prišlo brez posvetovanja pooblaščenca s stranko ali z njeno vednostjo, se na samovoljo pooblaščenca9 neutemeljeno sklicujeta. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo.

15. Po razveljavitvi sklepa, s katerim je sodišče tožbo zavrglo (iz razloga res iudicata), je postavilo izvedenca geodetske stroke J. J.10. Glede na izrecno vprašanje izvedenca, ali stranki soglašata, da mnenje izdela geodet in ne urbanist, sta tožnici sodišču osebno sporočili, da soglašata s postavljenim izvedencem11. Ker mora stranka postopka izločitev izvedenca skladno z določilom 247. člena ZPP predlagati najkasneje v 8 dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca, tožnici pa sta se s konkretno postavljenim izvedencem strinjali, se v pritožbi ne moreta več uspešno sklicevati na kasneje predlagano izločitev.

16. Še pred izdelavo izvedeniškega mnenja sta tožnici zamenjali več pooblaščencev, po prenehanju pooblastila odvetniku K. K. (21. 3. 2019), je tožnici zastopala Odvetniška družba L. (23. 4. 2019 – 16. 5. 2019), nato Odvetniška pisarna M. (17. 10. 2019 - 18. 10. 2019), Odvetniška pisarna N. (7. 11. 2019 – 21. 7. 2020), nato pa sta v postopku vse do vložitve pritožbe nastopali sami. Iz podatkov spisa ne izhaja, da sodišče sodnih pisanj tožnicama ne bi vročalo skladno z določbami ZPP (137. in 142. člen) in da s sodnimi pisanji ne bi bili seznanjeni, zato zgolj pavšalna navedba, da so jima bile pošiljke vročane z navadno pošto, ne utemeljuje ne absolutno ne relativno bistvene kršitve določb postopka. Tožnici sta v postopku ves čas aktivno sodelovali, predlagali izdajo začasne odredbe, se opredeljevali do naloge izvedenca in vlagali v spis dodatne dokaze. Čeprav so bili ti predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, česar nista ustrezno opravičili, jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku upoštevalo in nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Prav tako je upoštevalo spremembe tožbe, ki sta jih podali v svojih nadaljnjih vlogah (7. do 10. točka izpodbijane sodbe), pri čemer je tožnicama izrecno pojasnilo svoje pravno naziranje, jima dalo rok, da o predlaganih spremembah premislita, nato pa upoštevalo njun končno postavljeni zahtevek, ki je bil enak prvotno postavljenemu in se nanaša na ugotovitev solastninske pravice na celotni parceli. Pritožbeni očitki o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu glede na navedeno niso utemeljeni, saj je postavitev zahtevka v dispoziciji strank. Tožnici sta umaknili zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, zato sodišču neupravičeno očitata, da se do tega vprašanja ni opredelilo. Za odločitev o postavljenem zahtevku na ugotovitev njune izvirno pridobljene lastninske pravice namreč ni bilo odločilno.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izvedenega dokaza z izvedencem geodetske stroke. Stranka namreč lahko po naravi stvari svoj dokazni predlog umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem12, ne pa tudi kasneje. Ko je enkrat dokaz izveden, je del dokaznega gradiva, ki ga sodišče oceni v okviru proste dokazne ocene. Zgolj (ponovna) sprememba tožbe po pridobitvi izvedenskega mnenja ne predstavlja razloga, zaradi katerega sodišče izvedenega dokaza ne bi smelo upoštevati, ne glede na trditve tožnic, da omenjeni dokazni predlog umikata. Po spremenjenem zahtevku, s katerim sta tožnici ponovno zahtevali ugotovitev solastninske pravice na celotni parceli 006/4, pri čemer sta izrecno zanikali, da bi se sodišče moralo ukvarjati z naravo zemljišča kot nujno potrebnega za redno rabo hotela in gostišča, sodišče ni imelo razloga, da bi izvedenca, ki ga tožnici sploh nista šteli kot potreben dokaz, dodatno zasliševalo in takega predloga tudi nista podali.

18. Po določilu 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (načelo neposrednosti), kadar zakon tako določa pa tudi na podlagi pisno izvedenih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je stranki v obravnavanem primeru obvestilo, da bo narok zaradi epidemiološke situacije razpisalo takrat, ko bo mogoče, ter ju seznanilo z možnostjo, da lahko sodbo izda le na podlagi do takrat izvedenih dokazov, če se izvedbi naroka izrecno odpovesta (279. a člen ZPP). Ker sta tožnici (prav tako kot toženka) na izdajo sodbe brez ponovne glavne obravnave pristali, se v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na kršitev načela neposrednosti, pa tudi ne na kršitev pravice do izjave.

19. Sodišče prve stopnje mnenja, ki ga je v postopku glede določitve pripadajočega zemljišča med istima strankama13 izdelala sodna izvedenka O. O., ni upoštevalo kot izvedenskega mnenja, temveč je dopustilo dokaz z novim izvedencem geodetske stroke. Mnenje je vpogledalo zgolj v okviru listinskih dokazov, ki jih je v dokaz obrambnih trditev predložila toženka, s čimer pa tožnicama ni bila kršena pravica do kontradiktornega postopka.

20. Uveljavljenih procesnih kršitev sodišče prve stopnje glede na povedano ni zagrešilo, prav tako je ustrezno upoštevalo dejstvo, da sta se tožnici del postopka zastopali sami, zato je precejšnjo pozornost namenilo materialno procesnemu vodstvu. Ker tožnici nista izkazali pravice uporabe na celotni parceli 006/4, ki bi se z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, izrecno pa sta zavrnili obravnavanje z vidika potrebnega funkcionalnega zemljišča, s tožbenim zahtevkom nista uspeli.

21. Temeljno pravilo pri povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna in v njej ni uspel. Odločilen je kriterij končnega uspeha in ne uspešnost s posameznimi pravdnimi dejanji, pri čemer niso pomembne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji14. Sodišče prve stopnje je zato toženki pravilno priznalo tudi stroške z odgovoroma na pritožbo zoper sklepa sodišča z 12. 3. 2018 in 8. 8. 2019 in stroške vloge s 30. 1. 2019. 22. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo. Pritožba ima prav, da je sprememba vrednosti točke med postopkom (iz 0,459 na 0,6) vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki jih sodišče prve stopnje zato ni ustrezno upoštevalo. Odvetnik se namreč ni skliceval na izjemo, ki jo pri obračunu odvetniških storitev omogoča tretji odstavek 12. člena OT, oziroma ni podal predloga, ki bi ga moralo sodišče upoštevati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT15. Pritožbeno sodišče je zato stroške ponovno odmerilo, upoštevajoč vrednost storitve glede na vrednost točke ob zaključku postopka. Skupno število točk ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 7975, kar predstavlja 4.785 EUR, na ta znesek je treba priznati še materialne stroške v višini 53,82 EUR ter 22 % DDV. Skupni stroški tako znašajo 5.903,36 EUR, tožnici pa sta jih dolžni plačati v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnic delno ugodilo glede odločitve o stroških postopka ter v tem delu dosojeni znesek 6.454,20 EUR znižalo na 5.903,36 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker sta tožnici s pritožbo uspeli le delno glede stranske terjatve, v preostalem delu pa je bila pritožba zavrnjena, sta dolžni toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo upoštevajoč Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave vloge v višini 1125 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR, upoštevanju materialnih stroškov in DDV, znaša 839,97 EUR. Stroške sta dolžni tožnici povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Parcele 006/2 (parkirni prostor 1550 m2, ta pa je nastala iz parcele 006/2 travnik, dela parc. 006.s, stavba, dvorišče in travnik), parcele 005, dela parcele 008 in dela parcele 006/3. Do parcelacije je prišlo v letu 1964. 2 Na parceli 006.s je bilo preurejeno gospodarsko poslopje v delavnico in skladišča, ostalo so bila kmetijska zemljišča. 3 Priloga A7 4 V spisu se sicer nahaja dovoljenje za izgradnjo parkirišča in avtobusnega postajališča pri hotelu D., iz katerega pa ni razvidno, na katero parcelo se nanaša (dovoljenje je bilo izdano še pred parcelacijo in nastankom parcele 006/4), temveč se v njem ureja predvsem razmerje do cestnega pasu. 5 Priloga A 9. 6 Pomenljivo je, da tožnici omenjenih pogodb, iz katerih bi bil razviden predmet prenosa, v dokaznem postopku nista predložili. 7 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 44/2020. 8 Primerjaj odločbe v prilogah B8-B11. 9 Ki je zahtevek pravilno oblikoval. 10 Pred tem je postavilo že izvedenko H. H., ki pa jo je na njen predlog razrešilo. 11 Dopis na listovni št. 114 spisa, tudi dopis pooblaščenca na listovni št. 113 spisa in kasneje vloga na listovni št. 131 spisa. 12 Tako tudi sodba I Cp 1124/2019. 13 Tožnici sta pred to pravdo vodili tudi postopek po ZVEtL, a sta predlog po pridobitvi mnenja sodne izvedenke, ki ni potrjevalo teze, da celotna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, umaknili. 14 Nina Betetto, Pravdni postopke s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 29. 15 Primerjaj odločbe VSL I Cp 551/2021, VSL I Cpg 257/2021, VSL I Cp 1531/2020.