Jedro

Presoja višine odškodnine za vse štiri oblike negmotne škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 02.09.1994 poškodovala kot sopotnica v osebnem avtomobilu ter dobila naslednje poškodbe: vreznino v predelu levih senc, obtolčenino goleni in nateg vratnih mišic. S tožbo je uveljavljala plačilo naslednje odškodnine: za telesne bolečine 800.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,000.000 SIT in za skaženost 1,500.000 SIT ter 8.990 SIT odškodnine za materialno škodo. Sodišče prve stopnje je s sodbo priznalo za nepremoženjsko škodo 2,050.000 SIT odškodnine in - upoštevajoč isti vrstni red škode kot v tožbi - sledečo odškodnino: 600.000 SIT, 350.000 SIT, 600.000 SIT in 500.000 SIT. O pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je znižalo tožnici dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo na 1,180.000 SIT ter upoštevajoč že spredaj navedeno zaporedje v sledečih zneskih: 450.000 SIT, 150.000 SIT, 480.000 SIT in 100.000 SIT ter s tem v celoti ugodilo toženkini pritožbi, medtem ko je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji vztraja, da se ji dosodi višja odškodnina. Med drugim opozarja, da pri njej ne gre za pozna srednja leta, saj ima komaj 56 let. Skaženosti oziroma hujšega kozmetičnega defekta z drugačno pričesko ne more zakriti in ker gre zato za skaženost, terja še nadaljnjih 400.000 SIT odškodnine. Zahtevek za nadaljnjih 150.000 SIT odškodnine za telesne bolečine je utemeljen, ker ima zaradi degenerativnih sprememb v vratu še vedno občasne bolečine, do katerih pa ne bi prišlo, če ne bi utrpela poškodbe. Strah še vedno čuti in zato je utemeljena tudi nadaljnja odškodnina. Okvaro zdravja je utrpela pri starosti komaj 49 let. Težave so se pozneje še stopnjevale, okvara znaša po oceni izvedenca 5 % in zato je utemeljena nadaljnja razlika 520.000 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je bila telesno poškodovana kot sopotnica v prometni nezgodi 02.09.1994. Ugotovljena je bila vreznina v predelu leve senčnice in obtolčenine goleni. Dne 12.09.1994 je javila še bolečine v vratu, zaradi česar se je izvajala še terapija zaradi stanja po nategu vratnih mišic. Tožničino zdravljenje je potekalo le ambulantno in je bilo zaključeno 14.11.1994 (potekalo je torej dva meseca in dvanajst dni). Pravnomočno je bila priznana tožnici odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1,180.000 SIT. V revizijskem postopku je sporna le višina te odškodnine, ker meni tožnica, da je prenizka v višini 1,070.000 SIT.

Za telesne bolečine je bila tožnici priznana odškodnina 450.000 SIT. Glede na diagnozo med zdravljenjem, dolžino zdravljenja ter ugotovitve, da je tožnica trpela med zdravljenjem telesne bolečine dva meseca in tri dni (od tega 19 dni srednje hude, 14 dni trajne lahke in občasno srednje ter 30 dni trajne lahke bolečine), občasne lahke pa so mogle biti še v času šestih mesecev šteto od dneva poškodbe, ocenjuje revizijsko sodišče, da je iz tega naslova priznana odškodnina 450.000 SIT pravična odškodba in da višji zahtevek za telesne bolečine ni utemeljen. Pri tem je potrebno upoštevati ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da so bile bolečinske težave povezane predvsem s stanjem vratu, ki pa jih je pripisati napredovanju degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici.

Odškodnina 150.000 SIT za strah, ki ga je tožnica trpela le med škodnim dogodkom v primarni obliki (cca. eno uro po mnenju izvedenke), zatem pa v skrbi za izid zdravljenja, je primerno visoka ter ugotovljene okolnosti po oceni revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za to obliko škode. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila ta odškodnina v primerjavi s podobnimi primeri priznana sorazmerno visoko.

Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti graja tožnica odmero odškodnine, ki da ni ustrezna ugotovljenim okoliščinam. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile v tožničinem primeru ugotovljene degenerativne spremembe na vratni hrbtenici. Izvedenka je v zvezi s tem podala mnenje, da se težave po takih poškodbah običajno pomirijo v nekaj mesecih po poškodbi in da so v tem primeru blage funkcionalne motnje najverjetneje posledica napredovanja degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici. Zaradi poškodbe so se že obstoječe degenerativne spremembe le manifestirale. Te okolnosti in ugotovljeni obseg tožničinih težav, ki jih je možno pripisati posledicam poškodbe po prometni nezgodi, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine kot 480.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kar terja torej tožnica več, njen zahtevek nima opore v dejanskih ugotovitvah.

Za povsem primerno odškodnino pa ocenjuje revizijsko sodišče tudi odškodbo 100.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Ugotovljeno je bilo, da ima tožnica sicer brazgotino nad levo obrvjo na vidnem mestu, ki pa je očitno manj opazna (ker jo razpravljajoči senat na razdaljo enega metra in pol ni mogel opaziti), a vendar lahko vzbuja pozornost. Ugotovljeno stanje v zvezi z brazgotino po oceni revizijskega sodišča ne upravičuje višje odškodnine za skaženost kot 100.000 SIT in kolikor je bilo tožnici priznano. Zato višja odškodnina niti iz tega naslova ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi obrazloženega ocenjuje, da je na drugi stopnji sojenja opravljena odmera odškodnin za vse štiri oblike nepremoženjske škode v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. To potrjuje zaključek, da je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Na podlagi takih ugotovitev je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožnice zavrniti (378. člen ZPP).