Jedro

S tem ko zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovitve sodišča o vsebnosti alkohola v krvi obsojenca v času prometne nesreče, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. N.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. N.L. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. N.L. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 22.12.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in obsojen na kazen 3 mesece zapora ter po čl. 39 KZ na stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev. Razen tega je bil obsojen tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.3.2000 deloma ugodilo pritožbi njegove zagovornice in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 2 meseca zapora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo oziroma ju spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da ju spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo oziroma se omeji na to, da ugotovi kršitev zakona zaradi vložitve zahteve za izredno omilitev kazni.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker povsem neutemeljeno očita kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj v razlogih, ki naj bi utemeljevali njeno trditev, prereka ugotovitve izvedenca in zaključke sodišča o koncentraciji alkohola v obsojenčevi krvi v času prometne nesreče ter o vplivu alkohola na obsojenčevo zmožnost varne in previdne vožnje. S takimi navedbami izpodbija le ugotovitve o dejanskem stanju, kar ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornice obs. N.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tega izrednega pravnega sredstva pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog pa uveljavlja obsojenčeva zagovornica, čeprav uvodoma navaja, da uveljavlja razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, saj v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija izključno ugotovitve sodišča o vsebnosti alkohola obsojenca v času prometne nesreče, ki temelje na izvedenskem mnenju sodne izvedenke dr. S.Z. Stališče obsojenčeve zagovornice, da se šteje, da gre za absolutno nesposobnega voznika, če ima le-ta v krvi 1,1 gr/kg alkohola, seveda ni pravilno, saj celo vozniki, ki tudi pri koncentraciji, ki je nižja od 0.5 gr/kg alkolhola, ne smejo voziti vozila, če kažejo motnje v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v prometu. Zgrešeno je tudi njeno stališče, ko zatrjuje, da zato, ker naj bi imel obsojenec po njenih navedbah v času prometne nesreče v krvi le 0.63 gr/kg alkohola, v dejanju, katerega je bil spoznan za krivega, niso podani znaki kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev, ki jih uveljavlja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato in ker zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je odločilo, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.