Jedro

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je odločilno, ali obstaja potreba po delu delavca pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožničina pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto "vodja FRS - vodja II". Tožena stranka je v predmetni zadevi dokazala, da je pri njej prišlo do reorganizacije, v okviru katere je med drugim ukinila to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da je v okviru iste reorganizacije tudi ustanovila nova delovna mesta, ne pomeni navideznosti reorganizacije, saj so po novi sistemizaciji dela na različen način razporejena med delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpovedni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2016 neutemeljen; za ugotovitev neveljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 11. 3. 2016, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da še obstaja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 5. 2010, za reintegracijo, reparacijo ter za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnica. Ponavlja, da pri toženi stranki reorganizacija dejansko ni bila izvedena, pač pa je šlo le za formalno spremembo sistemizacije delovnih mest zaradi zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pri čemer pa se potreba po tožničinem delu ni spremenila. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca za organizacijo in sistemizacijo delovnih mest, vrednotenje dela in sistem plač, s katerim je dokazovala zatrjevano zlorabo in navideznost ukinitve delovnega mesta "vodja FRS-vodja II". V zvezi s tem zatrjuje, da je zavrnitev tega dokaznega predloga le pavšalno obrazložena, da vprašanje, ali je bila reorganizacija navidezna ali dejanska, ni vprašanje, ki ga ne bi moglo razjasniti sodišče samo. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnica na novem delovnem mestu do zaključka tega postopka še ni začela z delom, zaradi česar je svoje trditve dokazovala s postavitvijo predmetnega izvedenca. Navaja, da navedeni dokaz ni očitno neprimeren, niti ne dokazuje nečesa, kar je bilo že dokazano, zaradi česar bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti. Zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka priredila listine spornega akta o sistemizaciji delovnih mest. Pove, da sta seznam tipičnih delovnih mest, ki ga je predložila tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, in seznam, ki ga je tožnica pridobila po izdaji izpodbijane sodbe, različna (glede delovnega mesta ... "vodja službe zdravstvene nege in oskrbe - vodja III"), kar po njenem mnenju kaže na to, da tožena stranka prilagaja dokumentacijo potrebam predmetnega postopka. Zatrjuje, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do reorganizacije pri toženi stranki dejansko prišlo. Po njenem mnenju je odločilno, da so se vodstvene funkcije delovnega mesta "vodja FRS - vodja II" prenesle k ostalim delom in nalogam novega delovnega mesta pomočnika direktorja za finančno računovodsko področje, na katerem je tožena stranka 22. 4. 2016 zaposlila novo delavko. Navaja, da je na delovnem mestu "vodja FRS - vodja II" poleg nalog, ki zajemajo to delovno mesto, opravljala tudi naloge delovnega mesta pomočnika direktorja za finančno računovodsko področje in naloge delovnega mesta strokovni sodelavec VII/2 (III). Navaja, da je sodišče prve stopnje navedbe tožnice popolnoma napačno povzelo. Meni, da bi izvedenec potrdil zatrjevanje tožnice, da je tožena stranka s tem, ko je delovno mesto strokovni sodelavec VII/2 (III) in pomočnik direktorja za finančno računovodsko področje ustanovila na novo, istočasno pa delovno mesto tožnice ukinila, zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Meni, da na zlorabo kaže znižanje tožničine plače. Navaja, da je tožena stranka sama priznala, da se je tožničino delo razdelilo na več delavk, kar po njenem mnenju pomeni, da niso prenehale potrebe po opravljanju določenega dela tožnice na prejšnjem delovnem mestu, spremenil se je le naziv delovnega mesta. Trdi, da se je sodišče prve stopnje do teh tožničinih trditev opredelilo le pavšalno, do dokazov pa se ni opredelilo. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero le direktorici tožene stranke ter pričam, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Opozarja na njihovo ekonomsko odvisnost od tožene stranke in strah pred posledicami, zaradi česar meni, da priče niso podale resničnih izjav. Zatrjuje kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da je ob odhodu tožnice v bolniški stalež prevzela DDV, ki ga je kasneje prevzela nova delavka B.B., ter na izpoved priče C.C., da ji je tožnica odrejala delo, sedaj pa ji delo odreja B.B. Zatrjuje relativno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Zaradi nepostavitve predlaganega izvedenca zatrjuje kršitev iz 3. alineje 29. člena Ustave in iz 22. člena ustave ter 23. in 25. člena ustave in 6. člena EKČP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predhodni postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomenijo diskriminacije tožnice. Meni, da je sodišče prve stopnje samo prejudiciralo vprašanje zakonitosti postopkov odpovedi in sledilo le trditvam tožene stranke, ter da ni navedlo razlogov za tako stališče. Trdi, da je svoje delo zmeraj opravljala vestno in pošteno ter skladno z navodili, da pa ne more biti odgovorna za pomanjkljiva pravila o računovodstvu, napačne evidence, itd. V zvezi s tem zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne soglaša niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je trditev glede diskriminacije zaradi pripadnosti nekdanjemu vodstvu tožene stranke tako splošna, da ne opravičuje domneve, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Opozarja na obrnjeno dokazno breme in dolžnost sodišča glede materialnega procesnega vodstva. Zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 11. 3. 2016. Za tako ugotovitev v veljavni zakonodaji ni sodnega varstva, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo pravilno ta del tožbe zavreči, vendar pa vanj pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe tožnice ni posegalo.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Pritožbene trditve, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pavšalna, niso utemeljene, prav tako ne tožničino zavzemanje, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh njenih trditev. V okviru zahteve po ustrezno obrazloženi sodni odločbi po ZPP in ustavne pravice iz 22. člena Ustave se sodišču ni treba opredeliti prav do vsake trditve stranke, pač pa le do tistih, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, kar je v predmetni zadevi izrecno ali po vsebini sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da tožnica prvenstveno ne soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

8. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo vse dokaze, tudi izpoved tožnice.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo tožnica očita zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca za organizacijo in sistemizacijo delovnih mest, vrednotenje dela in sistem plač ter zato, ker naj se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga ne bi ustrezno opredelilo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vprašanje, ali je bila reorganizacija pri toženi stranki navidezna ali dejanska, ne predstavlja vprašanja, ki ga ne bi moglo razjasniti sodišče samo, zaradi česar je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. S tem je ustrezno obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo, z navedenimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Skladno z določbami ZPP se dokaz z izvedencem izvede le, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pravno pomembnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vprašanje, ali je tožena stranka izvedla reorganizacijo zgolj formalno in ne dejansko, oziroma ali se na katerem izmed novoustanovljenih ali že obstoječih delovnih mest pri toženi stranki opravljajo dela in naloge ukinjenega delovnega mesta "vodje FRS - vodje II", je vprašanje, ki ne zahteva posebnega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Vprašanje, ali je prišlo v zvezi z reorganizacijo pri toženi stranki do zlorabe, pa je pravno vprašanje, ki sploh ne more biti predmet izvedenskega mnenja, saj je presoja pravnih vprašanj v individualnem delovnem sporu pridržana sodišču. Tožnica se zmotno zavzema za to, da bi naloge, ki jih bo opravljala na novem delovnem mestu, lahko dokazovala s postavitvijo izvedenca, glede na to da sama o tem ne more izpovedovati, ker dela še ni začela opravljati. Slednjega sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je to v razlogih sodbe celo izrecno ugotovilo. To, da tožnica ne pozna dela na novem delovnem mestu in posledično o tem ne more izpovedovati, ne spremeni dejstva, da za ugotavljanje nalog, ki se opravljajo na določenem delovnem mestu, sodišče ne potrebuje posebnih strokovnih znanj, s katerimi ne razpolaga. Pritožbene navedbe v tej smeri so tako neutemeljene.

10. Tožnica uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker naj je sodišče prve stopnje ne bi v okviru materialno procesnega vodstva seznanilo s tem, katera dejstva bo štelo za pravno odločilna in je ni pozvalo, naj dokazno in trditveno podlago v zvezi z zatrjevano diskriminacijo zaradi privrženosti prejšnjemu vodstvu dopolni. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze v zvezi z zatrjevano diskriminacijo zaradi tožničine pripadnosti prejšnjemu vodstvu tožene stranke in je ugotovilo, da je tožena stranka uspešno zavrnila očitek o tem. Kljub nekoliko nerodno oblikovanemu stavku ("da je trditev tožnice tako splošna, da ne opravičuje domneve, da je bila kršena prepoved diskriminacije") je iz razlogov sodbe mogoče razbrati, da je upoštevalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu in je morala tožena stranka dokazovati, da tožnica na podlagi te okoliščine ni diskriminirana. Tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje tožnico v okviru materialno procesnega vodstva pozivalo k navajanju dejstev in dokazov v zvezi z zatrjevano diskriminacijo na podlagi te okoliščine. Ne more pa sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva nuditi stranki pravne pomoči v smislu pozivanja k navedbi konkretnih okoliščin, s katerimi stranka utemeljuje zatrjevano diskriminacijo, oziroma k predlaganju dodatnih dokazov, ki bi ji zagotovili večje možnosti za uspeh v postopku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

11. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 - I) ter 6. člena EKČP. 12. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala tožnici 11. 3. 2016. Pravilno je ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), saj je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi spremenjene organizacije dela, na podlagi katere je bila sprejeta nova sistemizacija delovnih mest, s katero je bilo delovno mesto "vodja FRS - vodja II", ki ga je zasedala tožnica, ukinjeno, hkrati pa ji je bila ponujena zaposlitev na novem delovnem mestu "strokovni sodelavec VII/2 (III)".

13. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so: - da reorganizacija pri toženi stranki ni bila navidezna, saj ukinjeno delovno mesto "vodja FRS - vodja II" ni enako delovnemu mestu "strokovni sodelavec VII/2 (III)" oziroma se na njem ne opravljajo identične delovne naloge, - da opis del in nalog ukinjenega delovnega mesta ne ustreza delom in nalogam na delovnem mestu "pomočnik direktorja za finančno računovodsko službo", - da so se delovne naloge tožnice kot vodje službe delno prenesle na zaposlene v tej službi (operativne zadeve), vodstvene zadeve pa so se prenesle na novo delovno mesto "pomočnik direktorja za finančno računovodsko področje", - da pomočnik direktorja za finančno računovodsko službo opravlja druga dela, kot jih je opravljala tožnica na ukinjenem delovnem mestu, in sicer: sledi zakonodaji, pripravlja pravilnike in protokole, načrtuje in skrbi za ustrezno izvedbo del v FRS, in ne opravlja operativnih del (obračun plač, knjiženje plačil), - da tožnica na novem delovnem mestu v sektorju skupnih služb ne bo opravljala istih del kot prej, saj se bo ukvarjala z urejanjem arhiva, urejanjem e-poštne knjige ter skrbela za dokumentarno gradivo, - da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije tožnice, saj je tožena stranka dokazala, da postopki, ki jih je sprožila zoper tožnico, niso bili vodeni z namenom diskriminacije, - da je tožena stranka dokazala, da tožnice ni diskriminirala zaradi pripadnosti nekdanjemu vodstvu.

14. Tožnica se zavzema za to, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je tožena stranka hkrati z ukinitvijo delovnega mesta tožnice ustanovila novi delovni mesti, kar po njenem prepričanju kaže na to, da potreba po njenem delu še obstaja. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je odločilno, ali obstaja potreba po delu delavca pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožničina pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto "vodja FRS - vodja II". Tožena stranka je v predmetni zadevi dokazala, da je pri njej prišlo do reorganizacije, v okviru katere je med drugim ukinila to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da je v okviru iste reorganizacije tudi ustanovila nova delovna mesta, ne pomeni navideznosti reorganizacije, saj so po novi sistemizaciji dela na različen način razporejena med delavce. Tožena stranka je namreč dokazala, da ne na delovnem mestu "pomočnik direktorja za finančno-računovodsko področje" ne na delovnem mestu "strokovni svetovalec VII/2 (III)", za katerega je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi, ne gre za opravljanje delovnih nalog, ki so prej spadale v opis delovnega mesta "vodje FRS - vodje II". Tožnica je na njem opravljala vodstvena in operativna dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po spremembi sistemizacije ne gre več za enak način organizacije dela, namreč: operativnih in vodstvenih del ne opravlja več ista oseba, pač pa so se razdelila: vodstvena dela odtlej opravlja pomočnik direktorja za finančno - računovodsko področje (poleg tega opravlja še nekatera dodatna dela, ki jih tožnica kot vodja FRS ni opravljala), operativna dela pa so se razdelila med delavce v Finančno računovodski službi. Dela delovnega mesta, ki jih bo po novi podpisani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica, pa so povsem druga dela v povsem drugi službi pri toženi stranki (t. i. skupne službe). Neutemeljeno je tako pritožbeno zavzemanje, da je šlo za navidezno reorganizacijo, saj se na nobenem od delovnih mest, ki jih tožnica omenja, ne opravljajo dela in naloge delovnega mesta "vodja FRS - vodja II" na enak način kot so se pred spremembo sistemizacije, tako da bi bilo mogoče skleniti, da je prišlo le do preimenovanja sicer enakega delovnega mesta. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka dotedanji način dela, pri katerem je vodja FRS opravljal tako vodstvene kot operativne naloge, spremenila, zato je utemeljen zaključek, da tožničino delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Delodajalec, ki reorganizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati (tako Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016). Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je bila reorganizacija navidezna oziroma ali je prišlo do zlorabe instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pa česa takega ni ugotovilo. Tožena stranka je dokazala, da je dejansko spremenila svojo organizacijo, prav tako je uspešno zavrnila tožničine očitke o tem, da je bila odpoved posledica neenakega obravnavanja tožnice zaradi pripadnosti prejšnjemu vodstvu.

15. Ne drži, da je izpodbijana odpoved nezakonita zato, ker je tožena stranka na novoustanovljenem delovnem mestu "pomočnik direktorja za finančno računovodsko področje" zaposlila novo delavko, ki je sedaj nadrejena delavkam v finančno računovodski službi, ki jim je bila pred reorganizacijo nadrejena tožnica. Ker je tožena stranka dokazala, da "pomočnik direktorja za finančno računovodsko področje" ne opravlja istih del kot jih je tožnica kot "vodja FRS - vodja II", pri čemer se tožnica za zaposlitev na novem delovnem mestu sploh ni potegovala zaradi neizpolnjevanja pogojev za njegovo zasedbo, to ne pomeni nezakonitosti odpovedi. Tudi dejstvo, da bo tožnica za delo po novi pogodbi o zaposlitvi prejemala nižjo plačo od plače za delo na prejšnjem delovnem mestu, ne pomeni, da je prišlo do zlorabe tega instituta.

16. Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke ter prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o eksistenčni odvisnosti od tožene stranke, saj zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so bile tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da gre za vprašanje vsebine del in nalog na posameznem delovnem mestu pri toženi stranki, je logično, da so priče večinoma zaposlene pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico. Zaradi vsega navedenega je treba tožničine pritožbene navedbe v zvezi s tem zavrniti.

17. Pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo določbe o obrnjenem dokaznem bremenu iz ZDR-1 in tudi mednarodne akte ter stališče Evropskega odbora za socialne pravice (sklepi XIII-V, Izjava o razlagi 1. člena protokola), da v primeru, če oseba, ki meni, da je prizadeta zaradi nespoštovanja načela enake obravnave, izkaže dejstva, na podlagi katerih je mogoče predpostavljati, da je do diskriminacije res prišlo, pride do prenosa dokaznega bremena na toženo stranko, ki mora dokazati, da do kršitve načela enake obravnave ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zgolj pavšalno navajala, da jo je tožena stranka neenako obravnavala zaradi njene pripadnosti prejšnjemu vodstvu, pri čemer v predmetnem sodnem sporu ni navajala nobenih konkretnejših dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, tudi v pritožbi pa takih okoliščin ne navaja. Glede na to od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo negativno dejstvo (da tožnica ni neenako obravnavana zaradi njene zaposlitve v času prejšnjega vodstva) dokazovala kako drugače oziroma bolj konkretno kot zgolj z zanikanjem tožničinih navedb in dokazovanjem, da reorganizacija, ki je bila podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ni bila navidezna. Zgolj dejstvo, da je bila za delo na novem delovnem mestu pomočnik direktorja izbrana delavka, ki ni opravljala dela v času prejšnjega vodstva, ne dokazuje, da je bila tožnica na tej podlagi diskriminirana (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 778/2014 z dne 29. 1. 2015), pri čemer ni nepomembno, da se tožnica na razpis za zasedbo tega delovnega mesta sploh ni prijavila.

18. Tožnica se pritožuje tudi zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da predhodni postopki odpovedi tožnici ne kažejo na to, da je bila pri toženi stranki diskriminirana. Ob dejstvu, da je tožena stranka dokazala dejansko obstoječ odpovedni razlog (reorganizacijo), glede na to, da se nobeden od predhodnih postopkov odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni končal z odpovedjo, in glede na to, da je bila tožnici ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica tudi podpisala, ni mogoče slediti tožničinemu zatrjevanju, da se je je tožena stranka želela znebiti. Na izid tega postopka ne morejo vplivati trditve o tem, da je tožnica svoje delo opravljala vestno in pošteno in skladno z navodili, saj predmet presoje tega delovnega spora ni odpoved iz krivdnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, ampak odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predhodni postopki odpovedi pri toženi stranki ne kažejo na diskriminacijo tožnice pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da bi imela spremenjena organizacija pri toženi stranki kakršnokoli povezavo s prejšnjimi postopki odpovedi tožnici. Tudi v tem delu je bilo zato treba pritožbo zavrniti.

19. Tožnica v pritožbi med drugim zatrjuje, da je tožena stranka prilagajala dokumentacijo, kar utemeljuje z razlikami pri delovnem mestu "vodja službe zdravstvene nege in oskrbe - vodja III". Ker tožnica česa takega ni zatrjevala v zvezi z relevantnimi delovnimi mesti, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.