Jedro

Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve je dokazno breme sicer obdolženčevo, je pa tudi sodišče dolžno ugotavljati resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega I.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo z dne 18.9.2006 I.Š. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer stroške pričnin v znesku 1.220,00 SIT, na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino in potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.9.2007 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega sodišča v povprečnini, odmerjeni na 600 eurov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 10.1.2008 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe po zasebni tožbi in da potrebne stroške postopka obsojenca odmeri v breme proračuna; podrejeno naj napadeni sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obe sodišči sta navedli natančne razloge, zakaj štejeta, da gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve in ne morda razžalitve. Nestrinjanje z razlogi sodb in očitek, da bi moralo sodišče izvesti dodatne dokaze, kažeta le na razlog nepopolnega ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve že v svoji odločbi z dne 8.3.2007, I Ips 399/2005, navedlo, da četrti odstavek 171. člena KZ določa, da se storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). Zakon torej priznava v interesu splošne morale vsakomur govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. V tem primeru gre torej le za posredovanje informacije, ki sicer utegne biti žaljiva, vendar pa bo v tem primeru tožilec odgovarjal za kaznivo dejanje po členu 169 KZ ali kaznivo dejanje po členu 173 KZ, če bo dejanje storil z namenom zaničevanja. Protipravnost pa bo prav tako izključena tudi v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Dokazno breme leži torej na obdolžencu oziroma je on tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, pri čemer pa je seveda tudi sodišča zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

B-2 5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta izpodbijani sodbi nepravilni zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, saj je navedeno kaznivo dejanje mogoče storiti le z očitkom neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitkom objektivno neresničnega dejstva, o katerem storilec misli, da je resnično, ali očitkom žaljivega dejstva, katerega resničnosti storilec ne more dokazati. Obsojenec pa zasebnemu tožilcu ničesar od navedenega ni očital, saj so njegove trditve podprte z dejstvi, to so poslovni rezultati v letih 2001, 2002 in 2003 ter z dejstvom, da je pri poslovnih odločitvah imel odločilno vlogo prav zasebni tožilec, kar izhaja tudi iz pričanj O.K., B.M. in B.F. Navedene trditve potrjuje tudi dejstvo, da je bila družba E.BC v letu 2005 v postopku redne likvidacije likvidirana, kar se v primeru uspešne sanacije ne bi zgodilo. Obsojenec je resničnost svojih trditev želel dokazati z angažiranjem izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o razlogih za poslovanje družbe, kakršno izhaja iz bilanc za posamezno poslovno leto za obdobje od leta 2001 do 2003, vendar sta prvo in drugostopenjsko sodišče vztrajali pri napačni oceni o poslovnih rezultatih družbe. Prvostopenjsko sodišče vprašanja o poslovnih rezultatih družbe niti ni želelo razčistiti, čeprav bi v skladu z načelom iskanja materialne resnice moralo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Oprlo se je zgolj na izjave zasebnega tožilca, ni pa upoštevalo materialnih dokazov in izpovedb prič. Z razlogi sodbe na navedene očitke ni odgovorilo, ampak je štelo, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Prav tako sodišče druge stopnje, ki je v celoti sprejelo razloge prvostopenjske sodbe, na pritožbene očitke ni odgovorilo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, ker je o zasebnem tožilcu dr. D.D. v dopisu z dne 30.7.2003, naslovljenemu na upravo, in v dopisu z dne 10.10.2003, naslovljenemu na nadzorni svet in upravo družbe E. B.C. navajal neresnične trditve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo zagovor obsojenca, ki je avtorstvo navedenih dopisov priznal, vendar zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Navedel je, da je prvi dopis naslovil na druge delničarje s ciljem lobiranja na glasovanje na skupščini družbe pooblaščenke, da bi podprli njegov predlog o novi sestavi nadzornega sveta. V ta namen je navedel kar zadeva zasebnega tožilca, ker se temu ni dalo ogniti. Drugi dopis je kot predsednik nadzornega sveta družbe pooblaščenke poslal zato, ker so v nadzornem svetu družbe pooblaščenke, zaradi velikega nezadovoljstva z delom uprave matične družbe, želeli doseči nezaupnico upravi oziroma zasebnemu tožilcu. Oba dopisa je naslovil z namenom zaščite poslovnih interesov, pri čemer ni raznašal ničesar neresničnega o oškodovancu in ni imel namena žaliti. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič O.K., B.M. in B.F. zaključilo, da so priče zgolj pavšalno omenjale, da vodenje poslov s strani zasebnega tožilca ni bilo ustrezno ter da je bil namen vodilnih od samega začetka, da se družbo pahne v stečaj, vendar so te trditve docela nepreverljive. Tako je na podlagi obsojenčevega zagovora in na podlagi pričanja ugotovilo, da ni uspel dokazati resničnosti svojih trditev oziroma utemeljenosti razlogov verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Za svojo oceno je navedlo sledeče razloge:- obdolženčeva trditev, da nova vodstvena ekipa v letih 2001 in 2002 ni sposobna izvršiti sanacije in da je novo vodstvo pridelalo več sto milijonsko izgubo, ter da so se vsi večji projekti končali z izgubo, po mnenju sodišča ni dokazana in ne izhaja iz podatkov v spisu; - trditev, da zasebni tožilec ni sposoben izvršiti sanacije podjetja zaradi pomanjkanja strokovnih sposobnosti, predstavlja trditev, ki ni dokazana in je žaljiva; - trditev, da je izvajanje poslovne politike ves čas izvajal le zasebni tožilec ni dokazana. Res so sicer zaslišane priče izpričale, da naj bi za vsemi projekti stal dr. D. (zasebni tožilec), vendar so bila navajanja prič zgolj domneve, zgolj pavšalna in niso bila podkrepljena s konkretnimi dokazi; - trditev, da si je zasebni tožilec prislužil nezaupnico zaradi nesposobnosti, malomarnega vodenja poslov ter negospodarnega in nevestnega ravnanja, katerega posledica naj bi bila popolna sanacija in velike izgube, prav tako ni dokazana; - trditev, da je zasebni tožilec izkazal nesposobnost na vseh ključnih področjih delovanja ni dokazana. Priča F. je sicer res izpovedal, da je bilo po prisilni poravnavi precej ljudi odpuščenih, kmalu zatem so se vršile zaposlitve mladega kadra in premestitve, vendar priča ni navedla nobenih konkretnih podatkov, ki bi izkazovali, da je šlo za napačno kadrovanje, o tem tudi ni podatkov v spisu; - v zvezi s trditvijo, da je poslovanje s podjetjem G. primer malomarnega vodenja poslov, sodišče ugotavlja, da v spisu ni podatkov o tem, obdolženi podaja zgolj pavšalno trditev; - trditev, da je zasebni tožilec negospodarno ravnal pri poslovanju diskontov Č. in R., razen v navedbah obdolženca ni izkazana v nobenem drugem podatku spisa; - trditev, da je zasebni tožilec nevestno in negospodarno ravnanje izkazal tudi v primeru investicijskih vlaganj ni dokazana, saj iz podatkov spisa ne izhaja katera naj bi to bila in kakšne naj bi bile posledice, niti, da je odgovoren zasebni tožilec. Zaslišane priče so sicer zgolj pavšalno povedale, da se je v času sanacije vlagalo v stvari, za katere se je že vnaprej vedelo, da ne bodo uspešne, vendar razen dveh projektov drugega niso navedle. Pri vseh velikih naložbah je bil zasebni tožilec vezan na odobritev nadzornega sveta; - trditev o negospodarnem ravnanju pri razprodaji E. premoženja ni dokazana, saj uprava družbe pri vseh večjih poslih potreb uje soglasje nadzornega sveta; - trditev o negospodarnosti pri razprodaji zalog ni dokazana. Zaslišane priče so sicer res izpovedale, da so se proizvodi prodajali po smešno nizkih cenah in tudi iz revidiranih bilančnih izkazov je mogoče razbrati določeno zmanjšanje zalog, vendar se iz navedenega ne da sklepati na negospodarnost zasebnega tožilca; - trditev, da je zasebni tožilec z neznosno lahkostjo trošil E. denar in da namerava to tudi v bodoče prav tako ni dokazana, saj iz podatkov spisa tega ni razbrati. Res so priče izpovedale, da se je v času sanacije vlagalo v stvari za katere se je že vnaprej vedelo, da ne bodo uspešne, vendar priče niso navedle konkretnih podatkov o tem; - trditev, da je zasebni tožilec svojo odgovornost prevalil na prejšnjega direktorja ter da je svoje delo opravljal katastrofalno slabo in da so katastrofalne tudi posledice njegovega dela, po oceni sodišča ni dokazana, saj v spisu ni podatkov o tem; - po podatkih sodnega registra je bil postopek prisilne poravnave uspešno zaključen, saj do stečaja ni prišlo. Glede na podano razrešnico za obe poslovni leti upravi družbe je skupščina družbe očitno ocenila, da je bilo delo zasebnega tožilca korektno, pravilno in strokovno.

Pritožbeno sodišče je zgoraj navedene razloge v celoti sprejelo, ker da je sodišče prve stopnje z njimi glede vsake trditve obsojenca razložilo, zakaj je ugotovilo, da je žaljiva za zasebnega tožilca in da ni dokazana. Pritožbene trditve, da so taka stališča in zahteve sodišča glede posameznih navedb iz obeh dopisov povsem nerealne in nepotrebne, je zavrnilo kot neutemeljene, sprejelo je tudi utemeljitev obsojenčeve kazenske odgovornosti in pravne opredelitve dejanja in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona, ker da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ni podana, saj gre za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da mora sodišče v skladu z določbo 17. člena ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe ne glede na to, ali obdolženca obremenjujejo ali so mu v korist. Ta načelna določba bi lahko pomenila bistveno kršitev postopka, če sodišče ne bi ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva ali sicer pomembne okoliščine za obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca ali kakšne druge okoliščine, pomembne za uporabo zakona. Ker niti sodba sodišča prve stopnje niti sodba pritožbenega sodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih, to je o subjektivnem odnosu obsojenca do inkriminiranega pisanja - ali je imel razlog ali ne verjeti v resničnost svojih navedb v inkriminiranem pismu in ali so očitki oškodovanca resnični ali ne, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da dokazno breme sicer leži na obdolžencu oziroma je on tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost (t.i. obrnjeno dokazno breme), vendar je tudi sodišče zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev. Izključitvene razloge bi morali sodišči še posebej pazljivo obravnavati. Preveriti bi morali tako resničnost navedb obsojenca kot tudi ugotavljati, ali je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost. 9. Glede resničnosti navedb obsojenca je sodišče prve stopnje pavšalno zaključilo, da so nepreverljive in nedokazane, enako tudi glede navedb razbremenilnih prič. S tem pa postavilo nerealno zahtevo, da naj bi vse kritične navedbe iz obeh dopisov obdolženi neposredno dokazal, s konkretnimi dokazi in dokumenti za vsako kritično trditev posebej. Do obsojenčevega psihičnega odnosa verjeti v resničnost svojih navedb (kar bi lahko bil razlog za kaznovanje za milejše kaznivo dejanje ali celo ekskulpacijo storilca) sploh ni zavzelo nobenega stališča, saj slednjega sploh ni presojalo. Poleg tega pa tudi ni presojalo navedb obsojenca, da je z obravnavanimi dopisi skušal preprečiti nadaljnje poslabšanje stanja v družbi in njen neizbežen propad in s tem zaščititi svoje pravice in zavarovati upravičene koristi delavca, predsednika nadzornega sveta družbe pooblaščenke in lastnika delnic družbe. Kljub temu je ugotovilo, da obdolženi ni uspel dokazati resničnosti svojih trditev oziroma utemeljenosti razlogov verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Višje sodišče pa je navedlo le, da sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki je v zvezi z vsako trditvijo obsojenca razložilo, zakaj je ugotovilo, da je žaljiva za zasebnega tožilca in da ni dokazana. Pri tem izključitvenega razloga utemeljenosti razlogov verjeti v resničnost navedenega sploh ni presojalo. Izostanek razlogov v tej smeri ocenjuje Vrhovno sodišče kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

C.

10. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker so v obeh napadenih sodbah podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo obe sodbi in zadevo vrnilo v novo odločitev sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti procesne pomanjkljivosti, na katere opozarja ta odločba: obdolžencu bo moralo omogočiti dokazovati resnico oziroma vsaj opravičljivo zmoto. Kolikor bo z dokazom resnice oziroma vsaj z dokazom opravičljive zmote uspel, bo v zvezi s temi očitki lahko odgovarjal za drugo kaznivo dejanje. Na primer za kaznivo dejanje razžalitve, razen če se ne bo izkazalo, da je storil kaznivo dejanje pri obrambi upravičenih koristi (tretji odstavek 169. člena KZ) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ). Kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da trditve obdolženca o obeh zasebnih tožilcih niso resnične oziroma da ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih navedb, pa bo seveda izdalo sodbo, s katero ga bo ponovno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. 12. Glede na to, da je vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v oceno utemeljenosti nadaljnjih očitanih kršitev pravic do obrambe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.