Jedro

Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, pa po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako obramba ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljenega izvedenca, medtem ko so njegovi dodatni odgovori sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je mnenje izvedenca popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in pod točko I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. pod točko I izrekla spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in dvoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa še stroške pooblaščenca oškodovane B. B., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da obdolženko bremenijo tudi nagrada in potrebni izdatki njenega pooblaščenega zagovornika. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.965,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženko zavrnilo obtožbo, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ter odločilo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških tega dela postopka.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav pritožba uveljavlja več kršitev obdolženkinih ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, je iz vsebine njenih navedb razbrati, da sodišču prve stopnje pravzaprav očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni ustrezno opredelilo do poškodbenega lista obdolženke z dne 15. 3. 2020. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Netočno je namreč njeno stališče, da je sodišče prve stopnje navedeni dokaz izvedlo, vendar se z njegovo presojo vsebine in dokazno oceno ni ukvarjalo, saj je prav to sodišče prve stopnje ustrezno storilo v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer nenazadnje niti ni podvomilo, da je lahko tudi obdolženka tedaj utrpela poškodbe. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožba poudarja dokazno moč navedenega poškodbenega lista ter na podlagi drugačne ocene izvedenih dokazov nasprotuje ugotovljeni verodostojnosti oškodovane B. B. in priče C. C., pa pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Pritožba z obširnim sklicevanjem na strokovno literaturo in sodno prakso uveljavlja kršitev obdolženkine pravice do obrambe oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca s področja travmatologije. Meni, da je bil v obravnavani zadevi postavljen izvedenec neustrezne stroke – žilni kirurg, ki je svoje pisno mnenje sestavil na podlagi nepopolne dokumentacije, nato pa ga dopolnjeval kar ustno na naroku, ko se je medicinska dokumentacija v sodnem spisu šele zbirala. S takšnim načinom izvedbe dokaza, ko je izvedenec na podlagi (prvič videne) naknadno predložene medicinske dokumentacije za oškodovanko podal ustno izvedensko mnenje, ki je bilo v bistvenem delu spremenjeno od predhodnega pisnega izvedenskega mnenja, je bila obdolženka postavljena v položaj presenečenja, pri čemer je bila kršena njena pravica do enakosti orožij, kakor tudi pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe ter zagotovitve izvajanja dokazov v njeno korist. Prav tako se sodišče prve stopnje glede na podan dokazni predlog obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vrste sodnega izvedenca, niti ni izvedenskega mnenja ocenilo po načelu proste dokazne presoje, saj kratka dokazna ocena v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe ne zadošča. 6. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke s področja travmatologije v točkah 9 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo, medtem ko je v preostalih delih izpodbijane sodbe (zlasti točke 18-26 obrazložitve) nadvse izčrpno in pravilno pojasnilo, zakaj je izvedensko mnenje prof. dr. D. D. v celoti sprejelo kot prepričljivo, strokovno argumentirano in popolno ter skladno z izpovedbama oškodovanke in priče C. C. ter medicinsko dokumentacijo. Pritožba zato neutemeljeno in predvsem pavšalno nakazuje na nezadostno obrazložitev teh razlogov. Toliko bolj, ker iz utemeljitve dokaznega predloga obrambe, podanega na naroku dne 28. 11. 2022 in ponovljenega v vlogi z dne 1. 12. 2022, izhaja le predlog po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, „najbolje s področja travmatologije“, medtem ko obramba tekom kazenskega postopka na prvi stopnji ni problematizirala kompetenc in ustreznosti stroke postavljenega izvedenca prof. dr. D. D., specialista kirurga. Slednji je kot sodni izvedenec za medicino – splošno kirurgijo povsem primeren za podajo izvida in mnenja v obravnavani zadevi. Pritožba, ki ne pove, zakaj tega ni navedla že prej, tako ne more uspeti z obširnimi navedbami, da navedeni izvedenec ni primeren in kompetenten za ugotavljanje mehanizma nastanka poškodbe in intenzitete poškodb v obravnavani zadevi, kakor tudi ne s sklicevanjem na priloženi opis dejavnosti posameznih oddelkov UKC ter članek E. E. 7. Podobno pritožba ne more uspeti s posplošenimi očitki o nestrokovnosti, neverodostojnosti in metodološki nepreverljivosti izvedenskega mnenja, kot tudi ne z zatrjevanjem protislovnosti in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke pravilno zaključilo, da obramba kakšnih strokovno nepravilnih ali nasprotujočih si ugotovitev v mnenju izvedenca ni navedla. Slednje (šele) pritožba poskuša sanirati z lastno dokazno oceno izvedenskega mnenja glede predložene medicinske dokumentacije in presoje verjetnosti poteka dogodka, kot sta ga opisali obdolženka in oškodovanka. Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, pa po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako obramba ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljenega izvedenca, medtem ko so njegovi dodatni odgovori sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je mnenje izvedenca popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

8. Zatrjevanih kršitev sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s tem, ko je dopustilo, da je izvedenec „zgolj“ ob zaslišanju na glavni obravnavi dopolnil svoj pisni izvid in mnenje na podlagi tedaj dodatno predložene medicinske dokumentacije za oškodovanko. Ni namreč šlo niti za obsežno dokumentacijo, niti ni izvedenec izjavil, da bi za pripravo mnenja potreboval več časa, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje skladno s prvim odstavkom 250. člena in 254. členom ZKP, ki predvidevata, da izvedenec izvid in mnenje praviloma poda ustno na zapisnik. Neupravičeno zato pritožba pričakuje, da bi morala biti dopolnitev izvedenskega mnenja izdelana pisno. Prav tako je izvedenec v navzočnosti obdolženke in njenega zagovornika prepričljivo in argumentirano odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena (tudi s strani obrambe), pri tem pa svojih ugotovitev v bistvenem delu ni spremenil, temveč je upoštevaje vso medicinsko dokumentacijo potrdil, da je oškodovanka v dogodku dne 15. 3. 2020 utrpela tudi razpoko notranjega meniska, česar v pisnem mnenju z gotovostjo ni mogel zaključiti. Tosmerno razčiščevanje tega dejstva je obramba na glavni obravnavi zato lahko utemeljeno pričakovala. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je bilo tako obrambi v polni meri zagotovljeno zasliševanje izvedenca kot avtorja obremenilnega izvedenskega dela, medtem ko njegovega dodatnega zaslišanja niti ni predlagala. Obramba je imela tudi dovolj časa za pregled spisa, komentiranje ugotovitev izvedenca in predložene medicinske dokumentacije ter pripravo dokaznih predlogov, kar je (neuspešno) izkoristila na narokih za glavno obravnavo dne 28. 11. 2022 in 5. 1. 2023 ter v pisni vlogi z dne 1. 12. 2022, zato očitane kršitve niso podane. Povsem neutemeljeno pa se pritožba sprašuje, ali med sodiščem prve stopnje in izvedencem sploh obstaja nepristransko sodelovanje, saj takšne svoje navedbe ne utemelji z resnim in konkretnim argumentom, kakor tudi brez podlage poskuša prikazati, da je izvedenec ob zaslišanju hotel potrditi svoje prvotno mnenje. V tem delu pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj sicer trdi, da je izvedenec svoje mnenje spremenil. 9. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona pritožba ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Takšne kršitve pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti, ko je skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

11. Pritožba ponavlja zagovor obdolženke in sodišču prve stopnje očita, da je na eni strani verodostojnost neutemeljeno podelilo oškodovani B. B. njeni mami F. F. in partnerju C. C., saj v njihovih neusklajenih izpovedbah prihaja do bistvenih razlik. Gre namreč za družinsko povezane osebe, ki želijo da oškodovanka prejme odškodnino. Na drugi strani pa je odreklo verodostojnost zagovoru obdolženke, ki je ves čas enak in skladen z drugimi dokazi, zlasti z videoposnetkom, izpovedbama prič G. G. in H. H. ter v kritičnih delih celo z izpovedbo C. C. 12. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženka storila v izreku opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanke in priče C. C. ter medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke prof. dr. D. D. Obširno zavzemanje pritožbe za uporabo pravila in dubio pro reo je zato neutemeljeno. Navedeni dokazi so namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča v bistvenem skladni in pomenijo zaokroženo celoto. Zatrjevane neskladnosti v izpovedbi oškodovanke in priče C. C. pritožba konkretno prepozna le v okoliščini, kdaj je obdolženka oškodovanki stopila na koleno. Do navedene okoliščine se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo v točki 17 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer gre le za manjšo vrzel, ki ne odtehta dejstva, da sta tako oškodovanka kot priča C. C. skladno in odločno potrdili, da je obdolženka oškodovanko odrinila in podrla na tla ter ji nato še stopila na desno koleno. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bodo priče glede na dinamično naravo dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnile vseh podrobnosti dogajanja. Pritožba zato ne more uspeti s polemiziranjem navedene okoliščine in nadaljnjim izpostavljanjem izjave priče C. C. iz predkazenskega postopka, še manj pa s povsem subjektivno oceno vtisa, ki naj bi ga navedena priča napravila. Sploh, glede na njegovo odkrito pričanje glede poškodbe F. F. Prav tako pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da do bistvenega razlikovanja prihaja tudi v izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi in v zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe o tem, kako je oškodovanka nazaj dobila mobilni telefon. Navedena okoliščina namreč po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje verodostojnosti oškodovanke ne more omajati (točka 28 obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Pritožba neutemeljeno skuša tudi prikazati, da sta zagovor obdolženke potrdili priči H. H. in G. G., saj navedeni priči dogajanja nista spremljali ves čas ter fizičnega kontakta med obdolženko in oškodovanko nista videli. Priči sta potrdili le, da je bilo na kraju dogajanje kaotično in da je oškodovanka sedela na tleh, po izpovedbi priče G. G. pa še, da je oškodovanka tožila za bolečinami. Zagovora obdolženke v smislu razbremenitve kaznivega dejanja ni potrdil niti videoposnetek, iz katerega je prav tako razvidna kaotičnost dogajanja, medtem ko obravnavani dogodek ni prikazan. Na podlagi navedenega posnetka je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo oškodovanki, ki je podrobno opisala, kakšno obutev je obdolženka tedaj imela, zato pritožba ne more uspeti s problematiziranjem sicer povsem neodločilne okoliščine – ali so čevlji imeli vezalke ali elastiko. Kot brezpredmetne se nenazadnje izkažejo še pritožbene navedbe glede izpovedbe F. F., za katero je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da zaradi njene nezanesljivosti razlogov izpodbijane sodbe nanjo ni opiralo (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Strinjati se tudi ni mogoče s pritožbeno grajo ugotovitev izvedenca medicinske stroke, v kateri se sklicuje na zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko in navaja, da izliva tekočine v kolenu ni bilo, ter da je bilo koleno brez zunanjih znakov poškodbe in tudi rentgen ni pokazal zanesljivih znakov za svežo poškodbo skeleta. Sodišče prve stopnje je v točki 19 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno povzelo razlago izvedenca glede pojavnosti tekočine v kolenu, kateri je upoštevaje vse ugotovitve oškodovankinega osebnega zdravnika in zdravnikov v UKC Maribor, ki jih izpostavlja pritožba, prepričljivo zaključil, da je pri oškodovanki očitno šlo za manjši izliv v koleno in je potem šele pri MR slikanju kolena bila ugotovljena ruptura meniska. Slednje je tisto, kar je odločilno, medtem ko obseg izliva tekočine v koleno oziroma morebitna atipičnost le-tega ne more omajati dejstva, da je oškodovanka utrpela poškodbo, zajeto v opisu dejanja. Kot že večkrat poudarjeno, je izvedenec svoje mnenje po predložitvi dodatne medicinske dokumentacije ustrezno dopolnil, zato pritožba ne more biti uspešna z izpostavljenem njegovega pisnega mnenja, v katerem (še) ni mogel z gotovostjo trditi in tudi ne izključiti, da je akutna razpoka meniska nastala 15. 3. 2020. Sami dejstvi, da je oškodovanka izpovedala, da je kričala od bolečin in se zvijala, medtem ko je v UKC Maribor lahko stopila na nogo, pa po izpovedbi izvedenca nista izključujoči. S sklicevanjem na neprimerljivo sodno prakso pa pritožba ne more vzbuditi dvoma niti v pravno opredelitev kaznivega dejanja, saj je sodišče prve stopnje na podlagi obrazložene diagnoze izvedenca utemeljeno presodilo, da je bil zaradi povzročenih poškodb začasno in znatno oslabljen predel desnega kolena oškodovanke, medtem ko je bila njena zmožnost za delo začasno in precej zmanjšana. Pritožbeni pomisleki v tej smeri so zato odveč.

15. V nasprotju s prepričanjem pritožbe se je izvedenec prepričljivo in dovolj izčrpno opredelil do obeh verzij dogodka, kot sta ga diametralno nasprotno opisovali obdolženka in oškodovanka. Potrdil je način poškodovanja obdolženke, ki sta ga opisala oškodovanka in priča C. C., medtem ko je način poškodovanja, ki ga je v zagovoru zatrjevala obdolženka, izrecno ocenil kot zelo malo verjeten (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj zato, ker izvedenec slednjega ni popolnoma izključil, pritožba ne more biti uspešna s ponavljanjem zagovora obdolženke, da se je oškodovanka poškodovala, ko je poskušala brcniti obdolženko, kakor tudi ne s sklicevanjem na poškodbeni list za obdolženko z dne 15. 3. 2020. V tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje netočno očita, da izvedencu ni predočilo navedenega poškodbenega lista (priloga A5 in B2), saj je ugotoviti, da je izvedenec s tem razpolagal že ob podaji pisnega izvedenskega mnenja, medtem ko mu je bila ob zaslišanju na glavni obravnavi obdolženkina verzija dogodka (vključno s tem, da je zadobila modrico) v celoti predočena. Sploh pa je sodišče prve stopnje navedeni poškodbeni list za obdolženko pravilno ocenilo v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je utemeljeno presodilo, da je glede na kaotično dogajanje kritičnega dne obdolženka nedvomno lahko utrpela poškodbe v fizičnem kontaktu s pričama F. F. in C. C. Pritožba tako navedenemu poškodbenemu listu za obdolženko pripisuje preveliko dokazno težo, kakor tudi v tej zvezi neutemeljeno izkrivlja izpovedbo oškodovanke, ki je jasno povedala, da se obdolženke ni niti dotaknila. Drugačnega zaključka ne omogoča niti selektivno sklicevanje pritožbe na ugotovitve izvedenca glede padca v posledici odriva. Pri tem zanemari, da je izvedenec logično pojasnil delovanje sil na telo ter ločil med dvema situacijama – ko si osebi stojita nasproti in ko se prerivata, pri čemer se pri slednjem lahko zgodi padec na koleno in poškodba meniska (torej do padca vznak ne pride). V obravnavanem primeru pa je nedvomno šlo za dinamično dogajanje, zato polemiziranje pritožbe glede delovanja sil ni utemeljeno.

16. Prav tako neutemeljeno pritožba vztraja na stališču, da je oškodovanka imela težave s koleni že prej, pri čemer se neuspešno sklicuje na zagovor obdolženke in izpovedbo priče H. H., kakor tudi parcialno in izven konteksta izpostavlja posamezne zapise v medicinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca razčistilo neskladja v medicinski dokumentaciji ter se v točkah 22, 23 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo do vseh v pritožbi problematiziranih zapisov iz listin pod prilogami C5, C6 in C7, medtem ko je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo še degenerativno naravo obolenja pogačice na desnem kolenu oškodovanke, ki se je razvila neodvisno od poškodbe. Na tej podlagi, upoštevaje tudi, da je oškodovanka v preteklosti utrpela zvin levega gležnja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vsa zatrjevanja o oškodovankinih preteklih težavah s kolenom. Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša v celoti in jim glede na njihovo izčrpno in tehtno obrazložitev nima ničesar dodati, saj tudi pritožba v tej smeri podaja le lastna ugibanja in ne navaja ničesar, kar bi omajalo zaključke sodišča prve stopnje.

17. Brez podlage je tudi pritožbena graja predloženih fotografij in bojazen o „okuženosti“ izvedenca s temi fotografijami. Sodišče prve stopnje namreč razlogov izpodbijane sodbe nanje ni oprlo, kot je utemeljeno pojasnilo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako pa je izvedenec sam opozoril na nezanesljivost fotografij, katere glede na medicinsko dokumentacijo niso bile odločilnega pomena oziroma edini dokaz za postavitev končne diagnoze. V zvezi s pritožbeno navedbo, da obdolženki ni dokazan direktni naklep, pa nenazadnje velja opozoriti na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim glede na pavšalnost pritožbene graje ni ničesar dodati.

18. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je glede na uveljavljane pritožbene razloge njen preizkus opravilo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Izrečena ji je namreč bila pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženki določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

19. Po obrazloženem, ko pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, katero tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na premoženjske razmere obdolženke ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).