Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni bila dolžna pridobivati informacij o stanju pravnega sistema in izvrševanja kazenskih sankcij v Alžiriji.

Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih sporov in kazenske obsodbe za kaznivo dejanje, ki ga sicer priznava, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 21. 11. 2023 vložil tretjo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju tretja prošnja). Predložil ni nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, zato njegova identiteta ni bila ugotovljena1. Tožena stranka mu je verjela, da prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija oziroma izvorna država) in da je državljan te države, saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. 3. Iz tretje prošnje izhaja, da je tožnik muslimanske veroizpovedi in arabske narodnosti. Poleg arabščine govori še francosko, italijansko in angleško. V izvorni državi je zaključil šest let osnovne šole, tam je bila leta 2018 zoper njega izdana obsodilna kazenska sodba. Tožnik na njeno pravnomočnost ni počakal, temveč je prej, avgusta 2018, pobegnil iz Alžirije, saj bi ga sicer po krivem zaprli (neupravičeno naj bi ga obsodili ponarejanja denarja). Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Sloveniji že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito. Prvič septembra 2017, ko je bil nato v skladu z Dublinsko uredbo2 predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje. Drugič je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil februarja 2023, nato državo še pred odločitvijo samovoljno zapustil in odšel v druge evropske države. V Švici (od koder so ga nato vrnili v Slovenijo) se je predstavil z drugačnim priimkom in rojstnim datumom, po njegovih navedbah naj bi do tega prišlo zaradi napake švicarskih organov.

4. V nadaljevanju obrazložitve so povzeti razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navajal v prvih dveh prošnjah za mednarodno zaščito. Glede na trditve v prvi prošnji naj bi Alžirijo zapustil pred približno letom dni, ker je bil tam zaradi smrti staršev osamljen. Bratje naj bi mu vzeli vse, kar naj bi mu pripadlo po starših. Njegovo življenje v Alžiriji ni bilo ogroženo, vendar tam ni imel prihodnosti. Če bi tam imel redno delo in dobre ekonomske razmere, bi ostal tam. Takrat je pojasnil, da je potni list iz Srbije poslal nazaj v Alžirijo, osebne izkaznice pa da nima. V drugi prošnji je tožnik podal drugačne izjave. Dejal je, da je Alžirijo zapustil 2021 zato, da se na novo zaposli in si uredi življenje. Njemu osebno se tam ni zgodilo nič, odšel je zaradi družinskih težav, saj so mu sorodniki vzeli hišo. Povedal je, da ta spor sedaj rešujejo na sodišču. V izvorni državi se je ukvarjal s suho montažo hiš, zaslužil je okoli 150 EUR mesečno, kar ni zadoščalo za njegovo preživetje. Izjavil je tudi, da je potni list in osebno izkaznico iz Turčije vrnil v Alžirijo. Na osebni razgovor se je zavezal prinesti slike teh dokumentov, vendar tega ni storil. 5. Dne 12. 12. 2023 je bil zaradi vsebinske obravnave tretje prošnje s tožnikom opravljen osebni razgovor, vsebina le-tega je povzeta v izpodbijani odločbi. Tožnik je takrat navedel, da je v Alžiriji po opravljenih šestih razredih pričel delati kot slaščičar in gradbeni delavec, zaslužil je dovolj za svoje preživetje. Izvorno državo je zapustil, ker je bil tam leta 2016 obsojen na 20-letno zaporno kazen zaradi ponarejanja denarja, tiskal je alžirski denar. Dejal je, da ob podaji prve in druge prošnje tega ni omenjal, ker je nevarno govoriti o tem, po desetih mesecih pa je spoznal, da je Slovenija urejena država. Marca 2023 (po podaji druge prošnje) je od tu samovoljno odšel, ker ga je bilo strah. Pojasnil je še, da je pot do Slovenije porabil približno 2000 evrov. Denar je dobil od dela, ki ga je zaslužil. Bil je v veliko državah v Evropi in je videl, da je Slovenija resnično najboljša zanj, saj tukaj ni rasizma. Dejal je še, da trenutno nima nobenih dokumentov in dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar jih poskuša pridobiti iz Alžirije, to bo verjetno trajalo teden ali dva.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve ugotovila, da tožnik ni spreminjal le svojih osebnih podatkov (priimka in rojstnega datuma), temveč je v treh prošnjah v bistvenem navajal tudi različne razloge za zapustitev izvorne države. Soočila ga je z njegovimi kontradiktornimi izjavami, ker pa tožnik za to ni podal prepričljivih pojasnil, je podvomila v resničnost njegovih izjav. Ni sprejela njegovega pojasnila, češ da je navajal različne razloge, ker je bil zmeden in ker o njih ni bil neposredno vprašan.

7. Njegovo tretjo prošnjo je zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je ugotovila, da navedeni razlogi (družinske težave, kazenska obsodba zaradi ponarejanja denarja, česar tožnik ne zanika) ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik ni izkazal, da Alžirija zanj ni varna država.

_Bistvene navedbe strank_

8. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo sodišče odpravi in vrne v ponoven postopek. Navaja, da bi morala tožena stranka pridobiti objektivne informacije o stanju pravnega sistema in izvrševanja kazenskih sankcij v Alžiriji, saj ni mogoče reči, da v tej državi ni preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik je bil le enkrat zaslišan, zaradi zmote v zapisu osebnih podatkov in različnih razlogov za zapustitev izvorne države, mu ni mogoče očitati neverodostojnosti, saj so ti razlogi povezani. Kot mlada, prava neuka oseba razlogov v prvih dveh prošnjah ni navedel, iz zapisnika z dne 13. 9. 2017 pa jasno izhaja, da te možnosti tudi ni imel. V letu 2016 sta mu umrla starša, sprl se je z bratoma, ostal je sam. Kot mladoletnik je opravljal priložnostna dela "na črno" ter zapadel v slabo družbo. Sedaj je zrelejši, ugotovil je, da je Slovenija varna država.

9. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka resneje upoštevati določbo pete točke tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki uradni osebi nalaga, da stranki omogoči, da se seznani z uspehom svojega dokazovanja in da se o tem izreče. Predhodni postopek ob podajah vseh treh prošenj temu ni zadoščal. Ponavlja, da je 2018 odšel iz izvorne države, kjer so ga so ga obsodili "po krivem", mu naložili previsoko kazensko sankcijo 20-letne zaporne kazni. Tega v predhodnih postopkih ni navajal, saj se še vedno boji, da bi zaradi vere in moralne drže kdo izvedel o njegovih zavržnih dejanjih. Trdi, da bi mu bila v primeru izvršitve kazenske sankcije povzročena "resna škoda", bil bi žrtev nehumanega in ponižujočega ravnanja ter subjekt preganjanja na podlagi tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. 10. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in obrazloženo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato po presoji sodišča ni bila dolžna pridobivati informacij o stanju pravnega sistema in izvrševanja kazenskih sankcij v Alžiriji.

18. Kot je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikove domnevne družinske težave zaradi smrti staršev in njegova domnevna kazenska obsodba zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja (ki ga je decembra 2023 na zadnjem osebnem razgovoru priznal), ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji9 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tudi ob upoštevanju 56. točke Priročnika UNCHR10 tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, saj mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano stisko ni povzročil tretji akter. Do družinskega prepira med tožnikom in njegovimi brati je prišlo zaradi delitve dediščine, kazenska obsodba pa je sledila kaznivemu dejanju, ki ga tožnik na osebnem razgovoru decembra 2023 priznava. Ne navaja, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Dejal je celo, da bi kazensko sodbo lahko izpodbijal, če bi ostal v Alžiriji, vendar na njeno pravnomočnost v izvorni državi ni počakal. Po obrazloženi oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Sodišče se s to oceno tožene stranke v celoti strinja in dodaja, da tožnik tudi na zaslišanju ni navedel nobenih novih pravno pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na pravilnost izpodbijane odločbe.

19. Sodišče pritrjuje dokazni oceni tožene stranke, da tožnikove izjave niso verodostojne. Tekom treh postopkov je nepojasnjeno spreminjal izjave, zato o njegovi konsistentnosti ni mogoče govoriti. Zagotavljal je, da bo predložil dokumente (potni list, osebni izkaznico, dokaz o kazenski obsodbi v Alžiriji), ki bodo podkrepili njegove trditve, vendar tega v obdobju od septembra 2017 do februarja 2024 ni storil, niti ni izkazal, da bi si za to vsaj prizadeval. In to kljub temu, da je na zadnjem osebnem razgovoru decembra 2023 izrecno dejal, da za predložitev osebnih dokumentov in dokazila o kazenski obsodbi potrebuje le teden ali dva. Povedano drugače, tožnik ni uspel izkazati niti svoje identitete niti tega, da je bil v izvorni državi dejansko obsojen na prestajanje (20-letne) zaporne kazni ali pa da bi bil na alžirskem sodišču v teku postopek zaradi spora o delitvi dediščine po starših.

20. Prvič je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi smrti staršev in družinskega spora o dediščini. Na izrecno vprašanje ali je to edini razlog za zapustitev izvorne države, je takrat odgovoril pritrdilno. Zanikal je, da bi še kje drugje zaprosil za mednarodno zaščito, kar se je kasneje izkazalo za netočno. Izjavil je, da osebne izkaznice nikoli ni imel, potni list pa naj iz Srbije poslal v Alžirijo k prijatelju, s katerim pa sedaj ne govori več, zato bo potni list težko dobil nazaj. Glede na njegove izjave v drugi prošnji februarja 2023 je osebno izkaznico in potni list iz Turčije poslal v Alžirijo. Takrat je zagotovil, da bo na osebni razgovor prinesel slike teh dokumentov, česar ni storil. Je pa ponovno potrdil, da v Alžiriji ni bil ogrožen in pojasnil, da jo je zapustil, da si uredi življenje in se na novo zaposli. Povedal je, da družinski spor urejajo na sodišču. Zopet je bil izrecno vprašan ali obstoji še kakšen drug razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, zopet od je na to odgovoril nikalno. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka resneje upoštevati določbo pete točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ki uradni osebi nalaga, da stranki ustno ali pisno omogoči, da se seznani z uspehom svojega dokazovanja ter da se o tem izreče. Po presoji sodišča je tožena stranka dala tožniku več kot dovolj možnosti, da bi navedel razlog, zaradi katerega je dejansko zapustil izvorno državo. Tožnik bi jo o kazensko obsodbi lahko seznanil ob podaji prve in/ali druge prošnje, torej je 13. 9. 2017 in/ali 14. 2. 2023, ko je bil s strani pristojnih uradnih oseb obakrat vprašan ali je navedel vse razloge, zaradi katerih je zapustil Alžirijo. Vendar tega vse do vložitve tretje prošnje novembra 2023 ni storil. Po presoji sodišča je tožena stranka storila vse, kar je v njeni moči, da bi ugotovila popolno dejansko stanje, zato ji kakršnekoli opustitve v zvezi s tem ni mogoče očitati.

21. Zaslišan na naroku je tožnik neprepričljivo zanikal, da bi kdaj na zapisnik izjavil, da je svoje osebne dokumente iz Srbije oziroma Turčije poslal nazaj v Alžirijo. Ko mu je bilo predočeno, da to izhaja iz prvih dveh prošenj, ki ju je obe podpisal, je to ponovno zanikal in dejal, da je bilo najbrž to dodano na zapisnik brez njegove vednosti. S tem sodišča ni prepričal, še zlasti ne zato, ker na naroku ni bil prepričan niti o tem, kako se pravilno zapiše njegov priimek.

22. Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih sporov in kazenske obsodbe za kaznivo dejanje, ki ga sicer priznava, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda.

23. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik izvorne države ni zapustil zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je v tožbi pravilno zapisal, da je Vrhovno sodišče glede slabih ekonomskih razlogov v izvorni državi že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11 Je pa v tožbi zmotno zapisano, da je tožnik Alžirijo zapustil leta 2018 - iz podatkov upravnega spisa je namreč jasno, razvidno, da je tožnik avgusta 2016 za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji, leta 2017 pa že v Sloveniji.

24. Izpodbijana odločba temelji tudi na drugi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona12. Sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi in razlogom izpodbijane odločbe, da tožnik ni uspešno prerekal, da v njegovem primeru Alžirija ne šteje za varno izvorno državo. Nenazadnje je tožnik v prvih dveh prošnjah jasno povedal, da tam ni bil ogrožen, na zadnjem osebnem razgovoru pa priznal, da naj bi kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, tudi storil. Pojasnil je, da če bi v postopku sodeloval, bi mogoče dobil nižjo kazen. Zatrdil je, da bo v zvezi s tem predložil dokazila, vendar kot že ugotovljeno tega do danes ni storil. 25. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sedaj trdi, da ima potni list in osebno izkaznico v Alžiriji in da ju ne more pridobiti, ker da ima težave z alžirsko vlado. Njegov brat mu bo dokumenta poskušal čim prej poslati, po prejemu jih bo takoj predložil. 2 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 9 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 10 Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR): Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter Protokolom iz leta 1967 o statusu begunca. 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 12 Ta člen se glasi: (1) Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. (2) Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami: - s predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - s spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - z upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - z obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (3) Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.