Jedro

Pridobitelj licence, ki je na podlagi licenčne pogodbe pridobil pravico izkoriščanja pravice za določen ali nedoločen čas, ima še naprej pravico do izkoriščanja pravice, kljub temu, da licencodajalec pravico proda. Kupec pravice stopi na mesto prejšnjega licencodajalca. Ker je licenca po svoji naravi podobna rabokupu, je treba ob odsotnosti specialnih določil za licenčno pogodbo smiselno uporabiti določila o odtujitvi v zakup dane stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 571,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prej navedenega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18866/2015 z dne 24. 2. 2015 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 29.925,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2014 do plačila in izvršilne stroške 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.851,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da je s prodajo znamke na javni dražbi prišlo do prenosa licenčne pogodbe za izdajanje revije A. na tožečo stranko. Navedla je, da tožeča stranka v spis ni predložila pogodbe, iz katere bi izhajalo, da je prejšnji licencodajalec prenesel pogodbo nanjo, niti ni izkazala privolitve tožene stranke v takšen prenos. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka postala imetnica vseh pravic in obveznosti iz licenčne pogodbe, sklenjene med D. d. d. in toženo stranko. V kolikor je do prenosa pogodbe prišlo, pa je tožena stranka proti tožeči stranki ohranila vse ugovore, ki jih je imela proti prvotnemu licencodajalcu. Ker licencodajalec ni vzpostavil pogojev, da bi lahko tožena stranka izdajala revijo A. na celotnem območji bivše SFRJ, je v posledici kršitve pogodbe licenčnina previsoka. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo trditev, da je tožeča stranka kršila 9. člen licenčne pogodbe, ker je predmetno znamko v letu 2011 oddala družbi S. d. o. o., ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca, ki bi podal oceno o višini primerne licenčnine, je podana bistvena kršitev postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Licenčna pogodba je trajno pogodbeno razmerje, ki se sklepa za določen ali nedoločen čas. Dajalec licence z licenčno pogodbo licencojemalu odstopa uporabo svoje pravice, ta pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo (704. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če je licenčna pogodba sklenjena za določen čas, preneha s samim pretekom časa, za katerega je bila sklenjena ( 725. člen OZ). Licenčna pogodba, ki je sklenjena za nedoločen čas, preneha z odpovedjo, ki jo lahko vsaka stranka da drugi, pri čemer mora spoštovati določeni odpovedni rok (prvi odstavek 727. člena OZ).

7. Zaradi specialne narave licenčne pogodbe je mogoče, da namesto umrlega dajalca oziroma pridobitelja licence na njuno mesto v razmerje vstopi nov subjekt - dediči (prvi in drugi odstavek 728. člena OZ). Zakon torej vzpostavlja domnevo nadaljevanja licenčne pogodbe s strani dajalčevih oziroma pridobiteljevih dedičev, ki podedujejo podjetje. OZ v specialnem XIV. poglavju z naslovom „Licenčna pogodba“ ne vsebuje določil za primer, če pride do prodaje pravice, ki je odstopljena v uporabo z licenčno pogodbo.

8. Iz tega je mogoče sklepati, da prodaja pravice, glede katere je bila sklenjena licenčna pogodba, ni razlog, zaradi katerega bi licenčna pogodba prenehala. Znamka je premoženjska pravica, ki z izkoriščanjem prinaša donos. Ker je prodajalec pravice izkoriščanje svoje pravice že odstopil licencojemalcu, te pravice dokler licenčna pogodba traja, ne more odstopiti tretji osebi, to je kupcu pravice. Pridobitelj licence, ki je na podlagi licenčne pogodbe pridobil pravico izkoriščanja pravice za določen ali nedoločen čas, ima še naprej pravico do izkoriščanja pravice, kljub temu, da licencodajalec pravico proda. Kupec pravice stopi na mesto prejšnjega licencodajalca. Ker je licenca po svoji naravi podobna rabokupu, je treba ob odsotnosti specialnih določil za licenčno pogodbo smiselno uporabiti določila o odtujitvi v zakup dane stvari. Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup velja, da stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom (prvi odstavek 610. člena OZ). To pravilo je treba uporabiti tudi pri licenčni pogodbi, predmet katere je prenos uporabe blagovne znamke. Licenčna pogodba torej ostane še naprej v veljavi, le da na mesto prejšnjega imetnika pravice vstopi kupec pravice kot njegov singularni pravni naslednik. Velja torej isto pravilo, kot v primeru smrti licencodajalca.

9. V obravnavanem primeru je bila za uporabo znamke A. sklenjena licenčna pogodba za izdajanje revije A. in proizvodnjo izdelkov z blagovno znamko A. med imetnikom znamke D. d. d. kot dajalcem licence ter pravnim prednikom tožene stranke. Tožeča stranka je znamko A. kupila na javni dražbi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s prodajo znamke A. prišlo do prenosa licenčne pogodbe na tožečo stranko. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka razpolagati s posebno pisno pogodbo, s katero bi prejšnji imetnik znamke na tožečo stranko prenesel licenčno pogodbo in da bi morala tožena stranka v prenos licenčne pogodbe privoliti. Ob smiselni uporabi določb prvega odstavka 610. člena OZ posebna pogodba za prenos licenčne pogodbe ni potrebna, prav tako tudi ne izrecna privolitev licencojemalca. Ima pa licencojemalec v tem primeru pravico pogodbo odpovedati (smiselna uporaba 613. člena OZ). Tožena stranka te možnosti ni izkoristila, ampak je tožeči stranki še naprej plačevala dogovorjeno licenčnino za leti 2012 in 2013. Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka pri licenčni pogodbi vztrajala. Izpodbijana odločitev je kar zadeva ugotovitve in zaključek o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni kršila določil 9. in 8. člena licenčne pogodbe. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka 8. člena licenčne pogodbe ni kršila zato ker iz tega člena ne izhaja obveznost tožeče stranke, da stori karkoli, za to, da bi lahko tožena stranka izdajala revijo A. na področju držav bivše SFRJ. Pritožnica v pritožbi ponavlja pavšalne trditve, da je bil licencodajalec zavezan vzpostaviti pogoje da bi lahko tožena stranka revijo izdajala, teh trditev pa tudi v pritožbi z ničemer ne konkretizira. Zato je odločitev sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilna. To velja tudi za ponavljanje navedb o kršitvi pogodbe na strani tožeče stranke v zvezi z oddajo znamke družbi S. Iz pritožbenih trditev ni mogoče razbrati, katerih konkretnih trditev tožene stranke v zvezi s kršitvijo pogodbe sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo in v kakšni meri naj bi ravnanje tožeče stranke vplivalo na višino dogovorjene licenčnine. Prav ima sodišče prve stopnje, da zgolj zatrjevanje, da je dogovorjena licenčnina bistveno previsoka, ni zadostna trditvena podlaga za postavitev izvedenca, ki naj bi podal oceno o tem, kolikšna bi bila tržne licenčnina samo za področje Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pogodbe ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena in je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca pravilno zavrnilo.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Višje sodišče je odgovorilo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1000 točk (tar. št. 21/1 OdvT) 2 % materialnih stroškov (11. člen OdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 571,18 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).