Jedro

Obramba mora jasno opredeliti in konkretizirati, na dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev se nanaša predlagani dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je sodbo II K 49310/2021 z dne 9. 5. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Obsojencu je določilo za prvo dejanje kazen enega leta zapora, za drugo kazen enega leta zapora in za tretje kazen štiri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 11669/2018, pravnomočno dne 23. 9. 2019, v kateri mu je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter obsojencu nato, upoštevaje kot določeno kazen eno leto in dva meseca zapora, izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora ter varnostni ukrep prepovedi približevanja in komuniciranja z žrtvijo za čas enega leta in šestih mesecev. Obsojencu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu, ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Predlagajo tudi, da se prekine izvrševanje kazni po pravnomočni sodbi.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot očitno neutemeljeno. Ocenil je, da sta sodišči prve in druge stopnje pri zavrnitvi dokaznega predloga za ponovni pregled obsojenčevega telefona sledili ustaljenim merilom, ki veljajo za odločanje o dokaznih predlogih obrambe, ter svojo presojo prepričljivo obrazložili. Dokazni predlog sta ocenili za nepotreben in, upoštevaje vsebino obtožbenih očitkov, tudi kazenskopravno nerelevanten. Trditve vložnikov predstavljajo po njegovem mnenju odraz nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, kar pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

4. Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so v izjavi vztrajali, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

B.

5. Vložniki zatrjujejo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za (ponovni) pregled obsojenčevega telefona, na katerem naj bi se nahajali za obsojenca razbremenilni dokazi. Konkretneje trdijo, da se na telefonu nahaja posnetek, ki prikazuje, da je oškodovanka skočila na obsojenca in je na podlagi njenega protipravnega ravnanja prišlo do njunega spora, kar naj bi dokazovalo, da je oškodovanka bistveno prispevala k storitvi kaznivega dejanja oziroma tudi sama storila kaznivo dejanje zoper obsojenca. Nadalje trdijo, da bi bilo treba pridobiti tudi SMS sporočila, na podlagi katerih bi se lahko ocenjevalo oškodovankino verodostojnost ob podaji kazenske ovadbe in njenih kasnejših izpovedbah v kazenskem postopku. Vložniki grajajo stališče pravnomočne sodbe, da dokazni predlog ni bil dovolj konkretiziran, češ da od obrambe ni mogoče zahtevati, naj podrobneje razkrije, kaj in na kakšen način skuša s predlaganim dokazom doseči. Sklicujejo se tudi na 17. člen ZKP, ki državnemu tožilcu oziroma policiji nalaga pridobivanje razbremenilnih dokazov.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da bo zatrjevanje kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uspešno le, če stranka izkaže, da sodišča pri sojenju niso spoštovala meril za odločanje o dokaznih predlogih obrambe, ki jih je izoblikovala (ustavno)sodna praksa.1 Sprejeto stališče je, mora biti dokazni predlog določen in konkretiziran tako, da je iz njega jasno razvidno, katero določeno pravno relevantno dejstvo se želi s predlaganim dokazom dokazati.2 Hkrati sodišče ni dolžno ugoditi vsem dokaznim predlogom obrambe, temveč lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če na podlagi vestne in obrazložene ocene izvedenih dokazov presodi, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno in da predlagani dokaz za obdolženca očitno ne more biti uspešen.

7. V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje dokazni predlog obrambe za ponoven pregled obsojenčevega telefona zavrnili, ker ni bil dovolj konkretiziran (določen) in ker izvedba dokaza po njuni oceni ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno (4. do 7. točka prvostopenjske v zvezi s 7. točko drugostopenjske sodbe). Presoja razumnosti teh razlogov mora izhajati na eni strani iz kazenskopravnega očitka, ki je v predmetni zadevi naslovljen zoper obsojenca, na drugi strani pa iz dokazne ocene pravnomočne sodbe, v katero je vpeta zavrnitev predlaganega dokaza.

8. Dokazni predlog obrambe za pregled obsojenčevega telefona se je po vsebini nanašal (samo) na kaznivo dejanje nasilja v družini, v okviru katerega se je obsojencu očitalo, da je nad oškodovanko daljše časovno obdobje (od leta 2018 do 9. 9. 2021) izvajal psihično, fizično in ekonomsko nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj, pri čemer opis dejanja zajema različna izvršitvena ravnanja (med drugim, da je oškodovanko redno žalil in ji grozil; jo udaril; jo enkrat mesečno davil, česar se je uspela rešiti šele z udarjanjem in praskanjem po njem; opisan pa je tudi dogodek, ko je hotel imeti z njo proti njeni volji spolni odnos ter je zato legel nanjo in jo močno prijel ter stisnil za zapestji). Sodišče prve stopnje je v kontekstu obsojencu očitanega kontinuiranega nasilnega ravnanja najprej razumno presodilo, da dokazni predlog obrambe za ponovni pregled telefona ni bil dovolj določen, saj obramba ni pojasnila, na katera pravno relevantna dejstva iz obtožbe sploh meri predlagani dokaz, upoštevaje, da se kazenskopravni očitek nanaša na vrsto izvršitvenih ravnanj in ne na enkratni dogodek. Kot razumna se nadalje pokaže tudi vsebinska presoja pravnomočne sodbe, da ponovno pregledovanje obsojenčevega telefona ni bilo potrebno, saj so bile obsojenčeve navedbe v zagovoru nekonsistentne in v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti 24. točka prvostopenjske sodbe), medtem ko je bila oškodovankina izpovedba prepričljiva, potrjena z izpovedbami več prič ter skladna z materialnimi dokazi (zlasti 11. točka prvostopenjske sodbe), njen morebitni enkratni odziv na obsojenčevo nasilje pa ne bi mogel vplivati na dejanske ugotovitve sodišč o dlje časa trajajočem spravljanju v podrejen položaj, kar je zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja (po vsebini 7. točka drugostopenjske sodbe).

9. Izpodbijano stališče nižjih sodišč, da mora obramba prvenstveno jasno opredeliti in konkretizirati, na dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev se nanaša predlagani dokaz, je skladno z zahtevami tretjega odstavka 285.d člena ZKP, pri čemer sodišči v predmetni zadevi od zagovornikov nista zahtevali, naj natančno opredelijo vsebino spornega posnetka oziroma SMS sporočil (kot prikazuje zahteva), temveč le, naj določno opredelijo predmet dokazovanja. Končno tudi obrazložena vsebinska presoja pravnomočne sodbe, da predlagani dokaz očitno ne bi mogel biti uspešen, spoštuje merila za odločanje o dokaznih predlogih obrambe in zato ne krši obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. C.

10. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvijo 3. alineje 29. člena Ustave RS ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (16. točka obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (14. točka obrazložitve) in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (10. točka obrazložitve). 2 Tako že sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 in I Ips 117/2010 z dne 10. 2. 2011.