Jedro

Varnost pravnega prometa narekuje ureditev, ki dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja, vendar tako, da obenem varuje zakonca, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. Tožnica je torej aktivno legitimirana, da v skladu z določbo 52. člena ZZZDR izpodbija veljavnost pravnega posla, ki so ga sklenili toženci, ne more pa uveljavljati njegove ničnosti. V členu 54. ZZZDR je uzakonjena prepoved razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 6.8.1987, s katero je toženec A.D. podaril toženki An.D. in tožencu S. M. vsakemu 1/8 hiše na parc. št..., sedaj vpisane pri vl. št... k.o..., nična. Istočasno je od tožencev zahteval, da so tožnici dolžni izstaviti listino, na katere podlagi se bo pri deležu toženke An.D. in toženca S.M. vzpostavilo prejšnje lastninsko stanje, torej vknjižba lastninske pravice na ime toženca A.D. Toženi A.D. pa naj bi bil dolžan izstaviti tožnici listino, na katere podlagi se bo pri celotni nepremičnini vl. št... k.o..., ki predstavlja skupno premoženje tožnice in toženega A.D., vknjižila solastinska pravica v korist tožnice do ene polovice. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožničino pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je nepremičnina, ki je predmet pravde, skupno premoženje tožnice in toženega A.D., ki sta ga ustvarila v zakonski zvezi, je bilo razpolaganje s to nepremičnino s strani prvega toženca kot zakonca v korist tretjega po določbi 54. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Uradni list SRS št. 14/89) nično. Tako stališče je zavzela tudi sodna praksa. Kasnejša sprememba sodne prakse v smeri izpodbojnosti takšnega razpolaganja pa se nanaša na odplačne pravne posle, predvsem kupoprodajne pogodbe, ne pa na neodplačna razpolaganja, torej darila. V obravnavanem primeru torej še vedno velja, da je darilo prvega toženca ostalima dvema tožencema bilo nično, zaradi česar je zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja utemeljen. Poleg tega je odpadel še nagib za sklenitev darilne pogodbe, ki je bil v obstoju zakonske zveze med toženo An.D. in toženim S.M. Sodišči nižjih stopenj se tudi nista dovolj ukvarjali z vprašanjem slabe vere druge toženke in tretjega toženca. Oba sta vedela, da spada stanovanjska hiša v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Ker do te okoliščine v izpodbijani sodbi stališče ni zavzeto, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožena A.D. in An.D. sta na revizijo odgovorila, poudarila dejstvo, da sta tožbeni zahtevek pripoznala, o čemer v izpodbijani sodbi ni razlogov, ter predlagala, naj se reviziji ugodi. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sprejelo pravno razlago, da je tožnica prepustila upravljanje s stanovanjsko hišo, ki spada v skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje, zakoncu - prvemu tožencu, ki je bil tudi zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Za tako stališče je navedlo ustrezna dejstva dejanske narave, ki so privedla do sklepanja, da je za darilo solastnega deleža na hiši, dano drugi toženki in tretjemu tožencu, vedela. Ne glede na oceno v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da je odločilno le-to, ali je daritev izrecno ali konkludentno odobrila in ne le, ali je zanj samo vedela, pa je sodišče druge stopnje zadevo pravilno presodilo na načelni ravni - to pa ni zahtevalo pravne presoje dejanskih ugotovitev, ali je tožnica prvemu tožencu res poverila (redno) upravo skupnega premoženja. Varnost pravnega prometa narekuje ureditev, ki dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja (v tem primeru s stanovanjsko hišo, ki nesporno sodi v skupno premoženje), vendar tako, da obenem varuje zakonca, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. Tožnica je torej aktivno legitimirana, da v skladu z določbo 52. člena ZZZDR izpodbija veljavnost pravnega posla, ki so ga sklenili toženci, ne more pa uveljavljati njegove ničnosti. V členu 54. ZZZDR je uzakonjena prepoved razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev.

Revizija se z navedenim načelnim izhodiščem strinja. Vendar pa - (za izpodbijanje razpolaganja je že potekel prekluzivni rok iz 117. člena ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih) - meni, da je v tem primeru določba 54. člena ZZZDR uporabljiva zato, ker je šlo za posel med ožjimi sorodniki in ker je razpolaganje bilo neodplačno. Tako stališče pa ni sprejemljivo. Ni pravnega argumenta, ki bi ob ugotovljenem dejanskem stanju omogočil razlikovanje med odplačnim in neodplačnim razpolaganjem v taki meri, da bi neodplačno razpolaganje z delom skupnega premoženja bilo nično, odplačno pa le izpodbojno. Podlago za razlikovanje bi sicer bilo možno najti v določbah ZOR o obveznosti vrnitve zaradi odpadle podlage daritve, (četrti odstavek 210. člena) ali v splošnih načelih civilnega prava, ki se nanašajo na obveznost vrnitve darila zaradi velike nehvaležnosti. Vendar pa tožnica do takšnih zahtevkov ni legitimirana. Legitimiran bi mogel biti le prvi toženec, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik dal darilo.

Opisani razlogi zavračajo tudi revizijsko tezo o obstoju revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Problem slabe ali dobre vere obdarjencev - za izpodbijanje darila zaradi poteka prekluzivnega roka ni več materialnopravne podlage - ni več pravno odločilen.

Izpodbijani sodbi se do tega vprašanja ni bilo treba opredeljevati.

Procesna situacija, ki je nastala po izjavi prvega toženca in druge toženke, ki sta tožbeni zahtevek pripoznala, revizijsko ni problematizirana, po uradni dolžnosti pa je (po določbi 386. člena ZPP) ni mogoče obravnavati. Njena omemba v odgovoru na revizijo, katerega narava pomeni le (prepozno) dopolnjevanje revizije, pa ni pravno upoštevna.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.