Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je z oškodovančevim plačilom in obdolženčevim prejemom avansa nastalo pogodbeno razmerje in s tem obdolženčeva obveznost, da dobavi opremo v določenem roku ter da slednji oškodovancu, kljub plačilu, blaga ni dostavil, pa tudi ne povrnil plačanega zneska, torej da svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, s tem pa oškodovanca prikrajšal za plačani znesek. Pravilen pa je tudi zaključek, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec zamolčal, ko je pogodbo sklenil, da je nima namena izpolniti in da je stanje na obdolženčevem računu sicer izkazovalo slabše finančno stanje, a ne takšno, zaradi katerega bi bilo mogoče sklepati, da obdolženec nima namena izpolniti svoje obveznosti v pogodbeno določenem roku, ter da tudi slabše finančno stanje poslovnega subjekta ne daje podlage za pričakovanje, da bi zato z opravljanjem gospodarske dejavnosti moral nemudoma prenehati.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 18321/2019 z dne 3. 3. 2020 obdolženega A.Š. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP - oziroma pravilno po 3. točki 358. člena tega zakona, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženega proračun, po tretjem odstavku 105. člena tega zakona pa je oškodovanca J.D. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.008,96 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče kazen pet mesecev zapora, oškodovancu pa v celoti prizna priglašen premoženjskopravni zahtevek ter ga v plačilo naloži obdolžencu, temu podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolženemu A.Š. ni dokazano, da je oškodovanca J.D. pri sklenitvi in pri izvajanju posla preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, kazenski zakonik pa je prekršilo, ko dejanje obdolženca ni štelo kot kaznivo dejanje. Prezrlo je oškodovančeve navedbe, da je zaradi nedobavljene hlevske opreme večkrat klical obdolženca, da se mu je ta sprva oglasil, a se je izgovarjal, da je na dopustu, da ne more zagotoviti prevoza in podobno, da se kasneje na njegove klice ni več oglasil, zaradi česar ga je na izpolnitev dobave pozivala še oškodovančeva hčerka, ter da je kasneje celo obljubil vračilo kupnine, a obljube nikoli ni izpolnil. Ker je obdolženec gospodarsko dejavnost kot samostojni podjetnik opravljal že od 22. 5. 2007, je glede na dolgoletno izkušnje zagotovo vedel, kakšni so pri njegovih poslovnih partnerjih roki in pogoji dobave za naročeno opremo ter kako je z naročili v poletnih mesecih, pa je kljub temu prejel 100% plačilo kupnine naročenega blaga, a blaga ni naročil, pa tudi ne dobavil, prav tako ni vrnil prejete kupnine, temveč se je izmikal telefonskim klicem oškodovanca. Navedeno po oceni pritožbe nedvomno kaže na njegov preslepitveni namen, saj bi v nasprotnem primeru oškodovancu predložil dokazila, iz katerih bi bilo razvidno, kje je težava v dobavi, na katero se je sprva skliceval, a z ničemer tudi tekom kazenskega postopka ni dokazal, da se je vsaj trudil izpolniti svojo obveznost, temveč je oškodovanca z nadaljnjimi izgovori še naprej zavajal. Obdolženec je imel podatke o banki, od koder je bila plačana kupnina na njegov račun, zato bi jo lahko vrnil, vrnil bi jo lahko tudi po poštni nakaznici, ali pa bi z njo takoj, še pred blokado njegovega transakcijskega računa, plačal in naročil opremo pri poslovnem partnerju. Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju povsem prezrlo obdolženčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje, ki ga je storil na enak način kot obravnavano ter da je bil za kaznivo dejanje poslovne goljufije obsojen tudi leta 2018 in 2019, kar kaže na njegovo osebnost. Opozarja na sodno prakso in stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da "preslepiti drugega" pomeni ustvariti pri drugem zmotno predstavo o določenih okoliščinah in da je zakonski znak preslepitve konkretiziran tudi v lažni zagotovitvi, da bo blago v celoti dobavljeno, čeprav je obdolženec vedel, da slednje ne bo izpolnjeno ter da so v praksi upoštevana tudi ravnanja po zapadlosti terjatve ali roka dobave, na primer izmikanje stikov z oškodovancem ali lažno prikazovanje ali obljube, da bo obveznost izpolnjena.

5. S povzetimi navedbami pritožba ne uveljavlja katero od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti dokazno oceno, kot jo ponuja pritožba in zaključiti, da je obdolženec oškodovanca preslepil in da tako pri sklepanju kot pri izpolnjevanju pogodbe ni imel namena, da mu blago, ki mu ga je naročil, dobavi. Okoliščine, ki jih našteva, vključno z okoliščino, da je obdolženec že bil obsojen za tovrstno kaznivo dejanje, po njeni oceni dajejo podlago za izrek obsodilne sodbe, pri čemer pritožba navaja, da je zakonski znak preslepitve konkretiziran tudi v lažni zagotovitvi, da bo naročeno blago v celoti dobavljeno, čeprav obdolženec ve, da to ne bo izpolnjeno. Prav slednje, to je zavedanje obdolženca in namen, da blago, ki ga je naročil oškodovanec, ne bo dobavljeno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi niso potrdili, kot je pravilno, podrobno in tehtno v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje. Z razlogi, s katerimi je takšen zaključek utemeljilo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in pritožbene navedbe pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni z ustrezno stopnjo gotovosti dokazano, da je izvršil očitano kaznivo dejanje, ne morejo omajati.

6. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je z oškodovančevim plačilom in obdolženčevim prejemom avansa nastalo pogodbeno razmerje in s tem obdolženčeva obveznost, da dobavi opremo v določenem roku ter da slednji oškodovancu, kljub plačilu, blaga ni dostavil, pa tudi ne povrnil plačanega zneska, torej da svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, s tem pa oškodovanca prikrajšal za plačani znesek. Pravilen pa je tudi zaključek, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec zamolčal, ko je pogodbo sklenil, da je nima namena izpolniti in da je stanje na obdolženčevem računu sicer izkazovalo slabše finančno stanje, a ne takšno, zaradi katerega bi bilo mogoče sklepati, da obdolženec nima namena izpolniti svoje obveznosti v pogodbeno določenem roku, ter da tudi slabše finančno stanje poslovnega subjekta ne daje podlage za pričakovanje, da bi zato z opravljanjem gospodarske dejavnosti moral nemudoma prenehati. Pregled gibanja sredstev na transakcijskem računu obdolženčevega s.p., ki ga je posredovala banka, kaže, da je imel prilive na račun, pa tudi odlive zaradi plačila računov in obveznosti, kar prav tako ne daje podlage za sklepanje, da je ob sklenitvi pogodbe vedel, da po poteku roka sedmih do devetih delovnih tednov za dobavo te obveznosti ne bo izpolnil, oziroma da je prikrival, da je ne bo mogel izpolniti, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Pravilno je pojasnilo tudi, da z gotovostjo ni mogoče sprejeti niti zaključkov o obdolženčevi preslepitvi v času, ko bi moral svojo obveznost izpolniti. Njegove navedbe oškodovancu glede dopusta v avgustu, kar je navajal kot razlog za to, da blago ni bilo dobavljeno, je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da tudi teh ni mogoče nedvomno oceniti kot neresničnih, saj je pojasnil, da ima takrat dobavitelj opreme dopust, prav tako pa, da njegovo sklicevanje na težave s prevozom enega samega naročila še ni mogoče šteti kot zavajanje ali navajanje lažnih okoliščin. Tudi vsebina elektronskih sporočil med obdolžencem in oškodovancem ter oškodovančevo hčerko in navedbe oškodovanca ter priče M.V. ne dajejo podlage za zaključek, da se je obdolženec stikom izmikal in jih prekinil ter da je oškodovanca zavajal, da bo prejeto kupnino vrnil, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Obdolženec svoje obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, a izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo, da je oškodovanca ob sklenitvi pogodbe in pri izvajanju posla preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da ne bodo izpolnjene, torej da je sprejel naročilo in avans za blago, čeprav je vedel in imel namen, da ga ne bo dobavil. Navedenega dejstva, ker je pri očitku kaznivega dejanja potrebno presojati le okoliščine obravnavanega primera, ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil za tovrstna kazniva dejanja že obsojen.

7. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljena.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi višje državne tožilke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Sklep o stroških temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.