Jedro

Pri ugotavljanju soodgovornosti udeležencev prometne nezgode na podlagi 2. odst. 154. člena OZ v konkretnem primeru ne gre brez tehtanja kršitev, ki se očitajo udeležencema prometne nesreče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo 3.048,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila, zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 181.828,00 SIT od 19.1.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 548.800,00 SIT od 23.4.2004 do 31.12.2006 ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.291,27 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožnice, sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne v novo odločanje prvemu sodišču. Navaja, da nastanek prometne nesreče ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Podana je najmanj sokrivda voznika B.. Sokrivda B. izhaja iz izvedeniškega mnenja K., ki ga sodišče prve stopnje sprejme, na drugi strani pa navede, da se ne strinja s stališčem izvedenca, da je k nastanku prometne nesreče prispeval tudi voznik B.. Tudi iz zaključkov izvedenca J. izhaja, da gre razlog za nastanek prometne nesreče iskati v ravnanju obeh voznikov. Voznik B. je nedvomno vozil prehitro in preblizu desnemu robu ceste. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je voznik B. vozil v mejah dovoljene hitrosti. Dovoljena hitrost namreč ni tudi primerna hitrost. Izvedenec K. celo ugotavlja, da do nesreče ne bi prišlo, če bi voznik B. vozil po cestišču in če s svojim vozilom ne bi zapeljal desno, izven vozišča. Dalje pritožnik navaja, da dokazni postopek ni pokazal, da je vozil pod vplivom alkohola. Izvedensko mnenje, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev je nepreverljivo, saj ne vsebuje nobenih izračunov, ali drugih ustreznih podatkov, na podlagi katerih bi bilo ugotovitve izvedenke sploh mogoče preveriti. Izvedensko mnenje G. K. je v popolnem nasprotju z ugotovitvami strokovnega pregleda, ki je bil opravljen v Zdravstvenem domu v Č., iz katerega izhaja, da pri pritožniku ni bilo nobenih znakov, ki bi kazali na alkoholiziranost. Posledično se pritožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Tožnica odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pritožnik v času prometne nezgode vozil pod vplivom alkohola. Izvedenka G. K. je v mnenju kot strokovnjakinja na področju alkoholometrije navedla, da se koncentracija alkohola v krvi vsako uro zniža za 0,1 do 0,2 g/kg. Upoštevajoč količino alkohola v pritožnikovi krvi ob odvzemu krvi (0,61 g/kg) ter pretečeni čas od nezgode do odvzema (dve uri in pol), je izračun stopnje alkoholiziranosti (med 0,86 do 1,11 g/kg, najverjetneje pa povprečna vrednost med tema vrednostma) preverljiv in, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, tudi povsem pravilen. Dodatno so ugotovitve izvedenke podprte tudi z rezultati meritev v času nezgode, kjer je bila koncentracija alkohola v pritožnikovi krvi izmerjena z elektronskim alkotestom na 0,84 g/kg. Četudi je strokovni pregled v Zdravstvenem domu v Č. pokazal, da je bil pritožnik časovno in prostorsko orientiran in tudi sicer ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti, takšne ugotovitve ne dokazujejo, da alkoholiziranost pritožnika ni vplivala na njegove vozniške sposobnosti v času nezgode, saj je bil pregled opravljen kar dve uri in pol po nezgodi in je bila stopnja alkoholiziranosti pritožnika v času pregleda občutno nižja. Izvedenka je v mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, opisala, kakšne so psihofizične sposobnosti voznikov, ki imajo v krvi okrog 1g/kg alkohola. Da pritožnik res ni bil sposoben za varno vožnjo in je alkoholiziranost vplivala na njegovo vožnjo, pa je pritožbeno sodišče prepričano tudi na podlagi ugotovitev policistov, ki so na kraju samem zapisali, da so se odločili za preizkus alkoholiziranosti, ker je pritožnik kazal znake alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je bil pritožnik v času nezgode pod vplivom alkohola, da pa alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi s prometno nezgodo pa glede na vse povedano, pritožniku, na katerem je dokazno breme, ni uspelo dokazati.

Pritožnik se v pritožbi sklicuje na soodgovornost voznika B. D.. Pritožniku se v obravnavani zadevi očita povzročitev prometne nezgode s kršitvijo 23. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98), ki je veljal v času nezgode. Le ta določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik na delu cestišča, kjer je preglednost med 50 in 55 m, začel z zavijanjem prezgodaj in je zapeljal iz glavne ceste na stransko poševno čez vozišče. Če bi pritožnik zavijal v križišču tako, kot se zavija po pravilih, torej da bi pripeljal do križišča ter šele potem zavil levo, do prometne nezgode ne bi prišlo, saj bi lahko pravočasno videl nasproti prihajajoči avtomobil B. D.. Po voznem pasu, ki ga je pritožnik nepravilno prečkal, se je pripeljal B. D., ki kljub intenzivnemu zaviranju, nezgode ni uspel preprečiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na delu ceste, kjer se je zgodila prometna nezgoda, splošna hitrostna omejitev 90 km/h. Hitrost B. D. je bila ob vstopu v ovinek 58 km/h, po ugotovitvah izvedencev, pa naj bi bila, glede na nepreglednost ovinka, primerna hitrost 50 km/h. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da kljub minimalni prekoračitvi primerne hitrosti s strani B. D., glede na težo kršitve, očitane pritožniku, ter stopnjo alkoholiziranosti, ki je bila poleg nepravilne vožnje pritožnika vzrok za prometno nesrečo, v konkretnem primeru o soodgovornosti B. D., ni mogoče govoriti. Pri ugotavljanju soodgovornosti udeležencev prometne nezgode na podlagi 2. odst. 154. člena Obligacijskega zakonika v konkretnem primeru ne gre brez tehtanja kršitev, ki se očitajo udeležencema prometne nesreče. Medtem, ko je pritožnik vozil v alkoholiziranem stanju ter v nepreglednem ovinku nepravilno zapeljal na stransko cesto čez nasprotni vozni pas, je B. D. moč očitati zgolj manjšo prekoračitev primerne hitrosti, ki pa je bila še vedno precej pod dovoljeno. Ob takšni situaciji tako za soodgovornost B. D., ni podlage.

Trditve pritožnika v pritožbi, da je B. D. vozil napačno tudi zato, ker je vozil izven cestišča, kar naj bi izhajalo iz mnenja izvedenca I. K., so neresnične. Iz mnenja jasno izhaja, da je bila vožnja B. D. glede na lego vozila na cestišču pravilna, da je prišlo do trka izven cestišča, pa je pripisati odzivu B. na kritično situacijo. Le ta je začel močno zavirati ter se umikati v desno, kar je, kot pravi izvedenec, običajna reakcija povprečnega voznika v takšnih situacijah.

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).