Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se očitne napake nanašajo na "tehniko pisne redakcije" oziroma na napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote in pomanjkljivosti glede oblike. Obravnavan primer je specifičen, ker se nanaša na navedbo sicer pravilno označene tožene stranke, ki pa po materialnem pravu ni pasivno legitimirana za zahtevek za objavo popravka. Iz tožbenega predloga nedvoumno izhaja, da je pritožnica zahtevala objavo popravka od medija in ne od odgovorne urednice. Pritožnica z argumentom, da je bila v prvi in drugi točki tožbenega zahtevka "mišljena" drugo tožena stranka, ne more uspeti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, toženima strankama pa mora v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe (I. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa v II. točki izreka zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek:

"1. Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni v oddaji A. na programu Televizije B. objaviti popravek prispevka "C." z dne 9. 5. 2024, z naslednjo vsebino:

"POPRAVEK - PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV: "C." "Poročilo: ..."

Ne drži navedba, da naj bi ..."

2.Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na spletnem portalu B. https:/www.../ objaviti popravek prispevka "Poročilo: ..." z naslednjo vsebino:

"POPRAVEK - PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV: "C." "Poročilo: ..."

Ne drži navedba, da naj bi ..."

Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženima strankama v 15 dneh povrniti potrebne stroške postopka v znesku 1.045 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa nosi sama (III. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkama pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno sojenje.

3.Uvodoma opozarja na bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v II. točki ni navedena odločitev sodišča in ker iz uvoda sodbe in sklepa izhaja, da sta bila izdana zaradi objave popravka oz. odgovora in plačila odškodnine, obrazložitev pa se nanaša le na objavo popravka.

Sodišče bi moralo opraviti materialnoprocesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP. Glede na to, da je sodišče štelo, da je tožnica v zadostni meri izkazala prizadetost njenega interesa, je s tem zavzelo stališče, da bi bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, če slednja ne bi zapisala lapsusa in zamešala besedi "prvo" in "drugo" tožena stranka v zahtevku. V obrazložitvi je izrecno navedeno, da je bilo iz vsebine tožbe razvidno, da je tožnica postopala skladno s 26. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) ter popravek najprej zahtevala od odgovorne urednice. Če je bil le zahtevek zaradi lapsusa postavljen tako, da je popravek zahtevala od B., v besedilu tožbe pa od odgovorne urednice, je šlo za najmanj dvomljivo nesklepčnost, če ne že za odpravljivo nesklepčnost. Pri dvomljivi nesklepčnosti mora sodišče vzpostaviti kontakt s tožnikom in mu predstaviti materialnopravna stališča, ker ni najti utemeljenega razloga, da bi bil tožnik v boljšem položaju, če bi toženec odgovoril na tožbo.

Kršen je bil tudi 11. člen ZPP in s tem izjalovljena tožničina pravica do poštenega sojenja, ker si sodišče ni prizadevalo, da bi postopek opravilo brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. V predmetni zadevi je razpisalo dva naroka, izmenjanih je bilo več pripravljalnih vlog.

Tudi pri vročanju je prišlo do kršitev postopka, ker sta bili dve pisanji vročeni neposredno tožnici, v sklepu z dne 10. 6. 2024 pa je v uvodu zapisano, da je odvetnica iz L., namesto iz D.

Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in posledično zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstaja nasprotje med med tem, kar je tožnica navajala v vlogah in kar je sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ni res, da je tožnica navedla, da je do pomote prišlo zaradi bolj ekonomičnega načina pisanja, ves čas je trdila, da je do lapsusa prišlo zaradi tipkarske napake oziroma človeškega faktorja zmotljivosti. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z ustaljeno sodno prakso, da se je motiti človeško (VSL II Cpg 280/2021 z dne 13. 7. 2021, I Cp 1815/2020). Lapsus je tožnica sanirala že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ko sodišče še ni začelo z izvajanjem obravnav. Sodišče bi moralo sprejeti pisno pomoto in dopustiti popravo tožbenega zahtevka, ne pa odločati o spremembi tožbe.

Obrazložitev je tako konfuzna, da je sama s sabo v nasprotju, nejasna je II. točka izreka, sploh ni jasno, na koliko strank se nanaša. Pravni pouk je zavajajoč, ker nalaga vložitev pritožbe v dveh izvodih, čeprav sta dve toženi stranki.

4.V odgovoru na pritožbo toženki obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz II. točke izreka ni razvidna odločitev sodišča o tožbenem zahtevku, in da so tudi razlogi za odločitev v obrazložitvi nejasni. Sodišče prve stopnje je očitno pisno pomoto (iz izreka je pomotoma izpadla beseda "zavrne") na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 328. člena ZPP popravilo s popravnim sklepom z dne 8. 10. 2024. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa povsem jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo, ker je bil uperjen zoper medij in ne zoper odgovorno urednico (prim. 26. člen ZMed).

7.Tudi kršitev 11. člena ZPP, ki jo pritožnica vidi v tem, da si sodišče ni prizadevalo opraviti postopka brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, ni podana. Od kršitev določb postopka je po določbi 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP mogoče s pritožbo zoper sodbo uveljavljati le bistvene kršitve, to je poleg tistih iz drugega odstavka 339. člena ZPP, le tiste, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če sodišče prve stopnje ni postopalo ekonomično in s pričakovano hitrostjo (prvi odstavek 11. člena ZPP), to na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati. Enako velja za pritožbeni očitek, da iz uvoda sodbe in sklepa izhaja, da sta bila izdana zaradi objave popravka in plačila odškodnine1 , obrazložitev pa se nanaša le na objavo popravka. Ker ne gre za bistvene kršitve, jih ni mogoče uveljavljati s pritožbo, zato se pritožbeno sodišče do teh očitkov ne opredeljuje.

8.Do kršitve določb postopka, ker je sodišče prve stopnje dvakrat pisanje vročilo tožnici in ne njeni pooblaščenki, tudi ni prišlo, saj pritožnica ne navaja, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje ali pa da katerega od pisanj pooblaščenka od stranke ni pravočasno prejela.

9.Bistvo pritožbe pa se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v prvi pripravljalni vlogi ni popravila tožbe, ampak je šlo za subjektivno spremembo tožbe (187. člen ZPP). Okoliščine obravnavanega primera, ki so pomembne za oceno, ali je šlo pri popravi tožbe za prikrito spremembo tožbe, so naslednje:

-tožnica je vložila tožbo za objavo popravka in plačilo odškodnine zoper medij (prvo toženo stranko) in odgovorno urednico (drugo toženo stranko), pri čemer je v tožbenem predlogu (tožbenem petitu) objavo popravka zahtevala od prvo tožene stranke, plačilo odškodnine pa od prvo in drugo tožene stranke

-v odgovoru na pritožbo je prvo tožena stranka (medij) v delu tožbe, ki se nanaša na objavo popravka, ugovarjala svoji pasivni legitimaciji in opozarjala na nesklepčnost tega dela tožbe

-v prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da je pri pisanju tožbenega zahtevka prišlo do pisne pomote ter da je bila v prvi in drugi točki tožbenega zahtevka (glede objave popravka) mišljena drugo tožena in ne prvo tožena stranka.

10.Sodišče prve stopnje je po pregledu tožbe in tožničine prve pripravljalne vloge zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ni šlo za očitno napako oziroma lapsus, kot to napako ves čas poimenuje tožnica. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnica tega ni izkazala.

11.Po ustaljeni sodni praksi se očitne napake nanašajo na "tehniko pisne redakcije" oziroma na napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote in pomanjkljivosti glede oblike. Obravnavan primer je specifičen, ker se nanaša na navedbo sicer pravilno označene2 tožene stranke, ki pa po materialnem pravu ni pasivno legitimirana za zahtevek za objavo popravka. Iz tožbenega predloga nedvoumno izhaja, da je pritožnica zahtevala objavo popravka od medija in ne od odgovorne urednice. Pritožnica z argumentom, da je bila v prvi in drugi točki tožbenega zahtevka "mišljena" drugo tožena stranka, ne more uspeti. V sodni praksi3 je bilo že sprejeto stališče, da je pri določitvi strank odločilna izjava in ne volja. Šlo je sicer za primere, ko je bila tožba že vložena zoper napačno stranko, vendar je to stališče mogoče uporabiti tudi za določitev strank v tožbenem predlogu.

12.Pritožnica tudi s trditvami, da pravilnost pasivne legitimacije (in da je šlo le za lapsus) izhaja že iz vsebine tožbe, pritožbenega sodišča ni prepričala. Pritožnica v tožbi zoper dve toženi stranki tako glede objave popravka kot glede plačila odškodnine dosledno uporablja izraz "tožena stranka"4 , kar v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2024 pojasni s tem, da je "za lažji in bolj ekonomičen način pisanja izbrala poimenovanje tožena stranka (ki zajema prvo in drugo toženo stranko)". S takšno trditveno podlago ob povsem jasnem tožbenem predlogu je pritožnica sama onemogočila vzpostavitev nedvoumne povezave med vsebino tožbe in tožbenim predlogom, ki bi lahko odstranila vsak dvom o tem, da je šlo res le za očitno pomoto.

13.Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje zaradi "dvomljive nesklepčnosti" moralo vzpostaviti kontakt s tožnikom in mu predstaviti materialnopravna stališča, ker ni najti utemeljenega razloga, da bi bil tožnik v boljšem položaju, če bi toženec odgovoril na tožbo. Ta zgrešena argumentacija se očitno nanaša na vprašanje odpravljive in neodpravljive nesklepčnosti v primeru izdaje zamudne sodbe, ne pa na obravnavani primer.

14.Pravno pomembno je tudi, da je tožbo vložila odvetnica. Očitna pomota se res lahko pripeti tudi pravno kvalificiranemu vložniku, vendar to ne pomeni, da se lahko vsaka napaka odvetnika šteje za očitno pomoto. V obravnavanem primeru, ko je bila vložena tožba z dvema zahtevkoma zoper dve toženi stranki, se pričakuje še večja skrbnost pri sestavi tožbenega predloga, še posebej, če za oba tožbena zahtevka nista pasivno legitimirani obe stranki.

15.Po povedanem tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica tožbe ni popravila, ampak jo je spremenila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da subjektivne spremembe tožbe zaradi nestrinjanja druge toženke ne dopusti (prim. 187. člen ZPP), tožbeni zahtevek za objavo popravka zoper prvo toženko pa zavrne zaradi zgrešene pasivne legitimacije, pravilna.

16.Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Izrek o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženima strankama pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer (glede na vrednost spornega predmeta 4.000 EUR) 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialne stroške po 11. členu OT (7,5 točke) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 26, 28 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 187

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.