Jedro

Ni dvoma, da v obravnavanem primeru delavec tožene stranke oziroma voznik avtobusa ni ravnal tako, kot bi to bilo treba glede na dane okoliščine, ki so od njega zahtevale, da kljub okvari avtobusa odpelje potnike na avtobusno postajo, okvarjeni avtobus pa v delavnico, nato pa nazaj na avtobusno postajo, kjer bi ga čakali potniki, pripelje drug vozen avtobus. Nasprotno temu, pa je voznik potnike v okvarjenem avtobusu odpeljal kar v delavnico, kjer je splošno znano, da se odvijajo razni delovni procesi, ki utegnejo biti nevarni za tam prisotne nezaposlene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 02.02.2001. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter logično sprejemljive in življenjsko prepričljive dokazne ocene pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o podlagi tožbenega zahtevka ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da se je poškodoval dne 02.02.2001, ko se je z avtobusom v lasti tožene stranke peljal na relaciji Slovenska Bistrica - Celje. Zaradi okvare na avtobusu je moral v garaži avtobusnega podjetja v Slovenski Bistrici prestopiti na drug avtobus, pri čemer je stopil na poledenelo cev, ležečo na tleh garaže in v posledici zdrsa padel ter si zvil gleženj desne noge. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi zanikala, da bi se tožnik navedenega dne poškodoval pri izstopanju iz pokvarjenega in vstopanju na izpraven avtobus v Slovenski Bistrici, česar pa ji glede na vse izvedene dokaze, zlasti skladnih izpovedb tožnika in nekaterih zaslišanih prič (M.K., S.Š. in S.Š.) ni uspelo dokazati, kot je to prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje, katerega pravilnih zaključkov zato ne gre ponavljati.

Glede na pritožbene trditve, da tožnikovega padca ni potrdil niti voznik avtobusa J.K. niti vodja delavnic delovne enote Slovenska Bistrica kakor tudi ne zdravstvena dokumentacija tožnika, pa sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje: Tožbi, vloženi dne 06.12.2001 je tožnik priložil originalno avtobusno karto (priloga A5), pripravljalni vlogi z dne

28.03.2002 pa še dokazilo, da je dne 02.02.2001 poiskal nujno medicinsko pomoč v Zdravstvenem domu Celje (priloga A9). Navedeni listinski dokazili v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi nedvomno potrjujeta tožnikove trditve o poškodovanju pri prestopanju avtobusov dne 02.02.2001. Ne gre prezreti, da je zaslišana priča M.K. (v njeno verodostojnost izpovedbe ne gre dvomiti glede na dejstvo, da gre za upokojenko iz Slovenske Bistrice, ki pred dogodkom tožnika ni poznala) prepričljivo in skladno s tožnikom izpovedala, da so morali potniki zaradi okvare na avtobusu prestopiti na drug avtobus, oddaljen kakšnih 6 metrov, pred katerim pa je na tleh ležala cev, na katero je stopil tožnik, ki je bil tik pred njo in padel na stran. Ta priča je tudi potrdila, da je tožnik o svojem padcu obvestil voznika, potem ko je ta zadnji vstopil na drug avtobus, ki pa je tožnika zavrnil z izgovorom, da njegovega padca ni videl. Razen tega pa sta priči S.Š., ki je dne 02.02.2001 delal kot blagajnik in informator na Avtobusni postaji v Celju, kjer je tožnik izstopil in tudi njegov kolega S.Š.

videla, da je tožnik po izstopu iz avtobusa v Celju šepal. O kraju nastanka nezgode se je sodišče prve stopnje prepričalo z ogledom, opravljenim dne 08.12.2004 in pri tem ugotovilo, da je zamenjava okvarjenega avtobusa z drugim bila opravljena na ograjenem in asfaltiranem parkirišču avtobusne postaje v Slovenski Bistrici, kjer so parkirani avtobusi, ki trenutno ne vozijo in kjer je na eni strani objekta odprta pralnica, ločena od asfaltne podlage z betonskim robnikom. Glede na tako ugotovljene lastnosti kraja nezgode, to je delavnice avtobusnega podjetja, ko je po izpovedbi priče D.E. voznik zapeljal okvarjeni avtobus kar pred delovni jašek in kjer so tla lahko mokra zaradi bližnje pralnice in pranja avtobusov, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo na podlagi določila

170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ni dvoma, da v obravnavanem primeru delavec tožene stranke oziroma voznik avtobusa ni ravnal tako kot bi to bilo treba glede na dane okoliščine, ki so od njega zahtevale, da kljub okvari avtobusa odpelje potnike na avtobusno postajo, okvarjeni avtobus pa v delavnico, nato pa nazaj na avtobusno postajo, kjer bi ga čakali potniki, pripelje drug vozen avtobus.

Nasprotno temu, pa je voznik potnike v okvarjenem avtobusu odpeljal kar v delavnico, kjer je splošno znano, da se odvijajo razni delovni procesi, ki utegnejo biti nevarni za tam prisotne nezaposlene.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkaže kot neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da bi se tožnik lahko poškodoval tudi kje drugje, oprto na izvid Ambulante za otroško kirurgijo, ki datira z dne 06.02.2001 in zdravniško potrdilo lečeče zdravnice, izdano šele 17.05.2001 ter različen opis nastanka poškodbe v teh dokumentih, prijavi nezgode in tožbi. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe še pojasnilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ker gumijasta cev, ki se uporablja za pranje avtobusov in na kateri je tožniku spodrsnilo glede na opisane okoliščine primera šteje za nevarno stvar, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da utemeljevanje objektivne odgovornosti tožene stranke za nastanek tožnikove škode v konkretnem primeru ob jasno izkazanih vseh elementih civilnega delikta, zlasti nedopustnega ravnanja delavca tožene stranke, ki je vodilo do tožnikovega padca in zato krivdne odgovornosti tožene stranke, niti ne bi bilo potrebno. Na drugačno odločitev zato niti ne morejo vplivati pritožbeni očitki v smeri nedopustnega predpostavljanja sodišča prve stopnje o dolžini cevi na dan škodnega dogodka.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko tudi uradni preizkus na podlagi določila drugega odstavka 350. člena ZPP ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zavrnilo neutemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela.