Jedro

Višina premoženjske koristi (74.733,33 EUR), dejstvo, da je oškodovancu nastala škoda že v letu 2009, obtoženi pa mu vse do danes ni povrnil niti v najmanjšem znesku, in obtoženčevo izmikanje kazenskemu postopku, kljub pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, ne upravičujejo izreka pogojne obsodbe obtoženemu.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. na podlagi drugega odstavka 228. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 in 15. členu KZ-1 se obtoženemu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 31. 1. 2018 do 12. 6. 2018. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, preizkusno dobo pet let ter posebni pogoj, da najkasneje v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu znesek 3.000,00 EUR in nato najkasneje v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe še preostanek premoženjskopravnega zahtevka do celotnega zneska v višini 74.733,20 EUR. Izreklo mu je ukrep varstvenega nadzorstva za čas treh let, ob katerem je obtoženemu po 3. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo navodilo, da se usposobi za poklic oziroma sprejme zaposlitev, ki ustreza obtoženčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju. Odločilo je, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obtoženemu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od dne 31. 1. 2018 do 12. 6. 2018. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v višini 74.733,20 EUR. Obtoženega je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni stroški in nagrada postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu izreče kazen eno leto zapora.

3. Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke pritožbenemu sodišču predlagal, da zavrne njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za izrek zaporne kazni obtoženemu. Pritrditi gre pritožnici, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, po drugi strani pa v premajhni meri upoštevalo težo kaznivega dejanja in višino povzročene škode.

6. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je obtoženi v obdobju zgolj enega meseca na škodo oškodovane družbe pridobil premoženjsko korist v višini 74.733,20 EUR, čemur je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča dalo premajhno težo. Ob tem ne gre spregledati, da je od obravnavanega kaznivega dejanja minilo že devet let in obtoženi vse do danes oškodovani družbi ni nič povrnil, čeprav je bil v vmesnem času tri leta zaposlen. Res, da je bil od 22. 11. 2011 do 28. 6. 2013 na prestajanju zaporne kazni, vendar glede na to, da je od pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora minilo že več kot pet let, to v ničemer ne opravičuje dejstva, da v vsem tem času oškodovani družbi ni nič povrnil. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je obtoženi po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje v zvezi s katerim, kot je sam povedal, še vedno dolguje plačilo 100.000,00 EUR, pritožnica utemeljeno vzbuja dvom v obtoženčeve obljube, da bo svoje obveznosti poravnal. Pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje ne verjame, da bo pri obtoženemu namen kaznovanja dosežen z izrekom sankcije opozorilne narave. Pritrditi gre namreč ugotovitvam pritožnice, da obtoženčeva pripravljenost in zmožnost za plačilo oškodovani družbi, na kateri svojo oceno gradi sodišče prve stopnje, temelji zgolj na obtoženčevih golih navedbah, v zvezi s katerimi sodišču ni predložil nikakršnih dokazil. Ni mogoče spregledati, da je oškodovancu nastala škoda že v letu 2009, ki mu ni povrnjena niti v najmanjšem znesku, k čemur je prispevalo tudi obtoženčevo izmikanje temu kazenskemu postopku, ki se je na prvi stopnji lahko zaključil šele v letu 2018, po prijetju obtoženca v tujini in predaji slovenskim varnostnim organom ter odreditvi pripora.

7. Obtoženčevi pripravljenosti, da poravna dolgovani znesek, glede na navedeno ne gre pripisati takšne teže, kot ji je to pripisalo sodišče prve stopnje. Ostale ugotovljene olajševalne okoliščine, obtoženčevo priznanje, njegovo obžalovanje in dejstvo, da po prestani kazni zapora za kasneje storjeno kaznivo dejanje ni več ponavljal kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo, vendar pa ob ugotovljenih obteževalnih okoliščinah ni mogoče sprejeti zaključka, da je podana pozitivna prognoza obdolženčevega bodočega vedenja, kar je pogoj, da se lahko izreče pogojna obsodba.

8. Sodišče prve stopnje je nenazadnje spregledalo tudi dejstvo, da je obtoženi po pogojnem odpustu postal nedosegljiv in neodziven za policijo in sodišče, čeprav je bil seznanjen s predmetnim kazenskim postopkom. Pritrditi pa gre tudi pritožnici, da ukrep varstvenega nadzorstva opravlja svetovalec Uprave za probacijo, ki je organ v sestavi Ministrstva Republike Slovenije za pravosodje, torej organ, čigar pooblastila so omejena na ozemlje Republike Slovenije. Glede na navedbe obtoženca, da ima prijavljeno in dejansko prebivališče v Republiki Avstriji, varstvenega nadzorstva tako niti ne bi bilo mogoče učinkovito izvajati.

9. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženemu izreklo efektivno zaporno kazen enega leta zapora, ki je po mnenju pritožbenega sodišča primerno dolga in pravična glede na težo in naravo kaznivega dejanja, ter ostale zgoraj ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

10. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženega in bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je ob tem, ko je pritožbi državne tožilke ugodilo in obtoženemu izreklo zaporno kazen, v nespremenjenih in neizpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Ker je okrožna državna tožilka s pritožbo uspela, je obtoženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnima številkama 7112 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter izrečeno kazensko sankcijo in obtoženčeve premoženjske razmere.