Jedro

Navzlic tesni, dolgotrajni in tudi intimni zvezi, življenjske zveze v konkretnem primeru ni mogoče subsumirati pod pravni standard zunajzakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 520,44 EUR stroškov za odgovor na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku odločilo, da zveza med pokojnim F. T. in V. L. ni ustrezala pojmu izvenzakonske skupnosti ter da zato iz tega naslova tožnici tudi ne pripada 1/2 solastniški delež na stanovanju v Kopru.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali pa naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek ter da pri tem ni ugotovilo ničesar takšnega, kar bi ne bilo znano že v prvem postopku. Enako je ravnalo pritožbeno sodišče. Odločitev nižjih sodišč tako nasprotuje mnenju, podanem v revizijski odločbi II Ips 104/2003. V tej revizijski odločbi je vrhovno sodišče zapisalo, da ni nič nenavadno, če sta si tožnica in zapustnik kupila vsak svoje stanovanje. V ponovljenem sojenju je sodišče le pričelo verjeti tožnici, da sta imela v 40 letnem prijateljstvu tudi spolne odnose. Vendar to prepričanja sodišča prve stopnje v svojem stališču kljub vsemu ne omaje. V ponovljenem postopku se je ponovno ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je bila zapustniku 40 let v oporo in pomoč ter da sta ves čas preživela skupaj. Res pa sta bila razpeta med Koprom, Celjem in Kranjsko goro ter si dejansko nista ustvarila skupnega doma. Vendar pa sta bila ves čas skupaj - enkrat tukaj, enkrat tam in je tako vendar jasno, da je šlo za izvenzakonsko skupnost. Revidentka je stara že 86 let, vendar se je kljub temu odločila, da bo vložila revizijo, ker nikakor ne more razumeti, da se njuno razmerje ne more šteti za izvenzakonsko skupnost. Gre ji zgolj za moralno potrditev njunega razmerja.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodbi nižjih sodišč sta bili v prejšnjem revizijskem postopku razveljavljeni zato, ker je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Šlo je za to, da sta nižji sodišč pravni standard izvenzakonske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR) vsebinsko napolnili preveč rigorozno ter zato določenih dejstev, na katere opozarja sklep revizijskega sodišča opr.št. II Ips 104/2003, nista nadalje razčlenjevali. Šlo je za naslednja zatrjevana, a neugotovljena dejstva: – da naj bi zapustnik tožnici pomagal z denarjem pri nakupu njenega stanovanja v Celju; – da je šlo med njima za medsebojno denarno pomoč v širših razsežnostih; – da je zapustnik prispeval 91 % kupnine za kranjskogorsko garsonjero, vendar kljub temu priznal tožnici polovični delež na njej; – vprašanje čustvenih, intimnih odnosov med njima;– vprašanje nesebične dolgotrajne pomoči tožnice zapustniku;– vprašanje, ali sta si ustvarila skupen dom, čeprav razpet med Koprom, Celjem in Kranjsko goro.

Na vsa navedena vprašanja sta nižji sodišči v ponovljenem postopku odgovorili. Tako je bilo ugotovljeno: – da zapustnik tožnici ni denarno pomagal pri nakupu stanovanja v Celju (str. osem in devet sodbe prve stopnje); – da si med seboj nista denarno pomagala, marveč sta imela finančne zadeve (izvzemši stroške v zvezi s kranjskogorsko garsonjero) strogo ločene. Vse kar je bilo dano, je bilo zabeleženo, kasneje obračunano in vrnjeno (osma stran sodbe sodišča prve stopnje); – da sta za nakup garsonjere v Kranjski gori prispevala vsak polovico (osma stran sodbe sodišča prve stopnje); – da sta sicer res imela tudi spolne odnose, vendar to za obstoj močnejše čustvene navezanosti in pripadnosti še ne zadošča. Na deveti strani sodbe sodišče prve stopnje pojasnjuje, zakaj meni, da takšne odlike njuna skupnost ni imela ter pojasni, da tožnica kljub temu, da je bila o tem vprašana, o njunem (čustvenem) skupnem življenju ni ničesar povedala; – na deveti strani sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je zapustnik v celoti skrbel sam zase in za svojo rano, ko pa tega več ni mogel, pa je odšel v zdravstveni dom oz. so prihajali k njemu na dom. Na koncu devete in na začetku desete strani sodišče prve stopnje še poudarja, da tožnica z zapustnikom ne vzdrži 24 ur, da ga je v kliničnem centru obiskovala razmeroma poredko ter da se marsikdaj nista videla tudi po dva meseca. – da si nista ustvarila skupnega doma (deseta stran prve sodbe).

Revizijski očitki, da sta nižji sodišči le vztrajali pri svojem prvotnem materialnopravnem stališču, dodali pa nista ničesar novega, tako ne vzdržijo presoje. Revizija pri graji odločitve nižjih sodišč delno podaja dejanske navedbe, ki zgoraj ugotovljenim dejstvom nasprotujejo (glede opore in pomoči ter glede ustvaritve skupnega doma). Takšne navedbe so nedovoljene, saj je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. To izhaja iz prepovedi revizijskega uveljavljanja zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh navedb zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Sicer pa revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno odločitvijo nižjih sodišč ter sprejema prepričljive razloge obeh sodb, ki takšno odločitev utemeljujejo. Res je, zveza med zapustnikom in tožnico je bila tesna, nedvomno tudi pristna, a kljub vsemu ne takšna, da bi ustrezala pravnemu standardu iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR. Čas sta preživljala skupaj, tudi intimno, pa vendar je imel vsak svoje stanovanje (v smislu: svoj dom, kamor se je lahko vselej vračal), ekonomsko sta bila vsak zase samostojna. Njuno tesno prijateljstvo je bilo tudi podlaga za ustvaritev solastninske skupnosti v zvezi z garsonjero v Kranjski gori. Vendar pa je šlo tudi v tem primeru za med njima jasno urejeno, (po enakih deležih) razmejeno in od ostalega premoženja ločeno razmerje.

Ker sta nižji sodišči pravni standard izvenzakonske skupnosti pravilno uporabili glede na vse konkretne okoliščine življenjskega primera, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je z revizijo propadla, tožena stranka pa s svojim predlogom za zavrnitev revizije uspela. V skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je zato revizijsko sodišče tožečo stranko zavezalo, naj toženi povrne njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP).