Jedro

Zakon delavcu ne daje pravice, da samovoljno izostane z dela, če meni, da delovno mesto, na katerega je razporejen, ni v skladu z mnenjem invalidske komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 18.4.1996 odločila, da tožniku na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) preneha delovno razmerje 10.4.1996, ker je tega dne prvič neupravičeno izostal z dela in se na delo ni več vrnil. Tožnikov ugovor je bil zavrnjen s sklepom z dne 20.5.1996. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev teh sklepov, zavrnilo pa je tudi njegove nadaljnje zahtevke (vrnitev na delo, plačilo plače, vpis delovne dobe v delovno knjižico in priznanje pravic iz delovnega razmerja).

Zoper takšno sodbo vlaga tožnik, v odprtem pritožbenem roku, laično pritožbo, kjer navaja samo, da se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Smiselno predlaga ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je tožnikova pritožba neobrazložena, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (2. odst. 354. člena ZPP) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je prvostopno sodišče popolno ugotovilo odločilna dejstva in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je neupravičeno izostal z dela 5 zaporednih delovnih dni in se na delo ni vrnil, zato je bilo potrebno uporabiti 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, ki določa, da v takem primeru delavcu preneha delovno razmerje po samem zakonu s 1. dnem odsotnosti z dela. Tožniku zakon ne daje pravice, da bi izostal z dela, ker je menil, da delovno mesto, na katerega je bil razporejen, ni v skladu z mnenjem invalidske komisije. Tožnik je bil dolžan kljub takšnemu mišljenju prihajati na delo in se - kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje - za premestitev poslužiti drugih pravnih možnosti. O neustreznosti delovnega mesta bi moral obvestiti delodajalca oz. svojega nadrejenega. 37. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90) v 3. odst. daje delavcu pravico, da odkloni delo, če mu neposredno grozi nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni ukrepi predpisani za varstvo pri delu, vendar ta določba delavcu ne daje pravice, da bi lahko ostal doma in ne prihajal na delo. Prav tako nima pravice sam presojati ali je delovno mesto zanj res neustrezno, temveč bi to v konkretnem primeru lahko ugotovila le invalidska komisija. Tako je tožena stranka utemeljeno izdala tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka zaradi neupravičene odsotnosti zaporedoma 5 dni.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZTPDR in ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).