Jedro

Tri in pol meseca trajajoče težave tožnice zaradi stresa zaradi ropa, ki jih kasneje ni mogoče potrditi kot objektivno škodo, ne predstavlja začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi opravičeval priznanje odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka 3 izreka) delno spremeni tako, da se v 3. točki izreka znesek 2.420,50 EUR nadomesti s pravilnim zneskom odškodnine 520,50 EUR in znesek za pravdne stroške v višini 2.675,48 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 359,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 165,00 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prisodilo toženi stranki odškodnino 2.420,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 do plačila ter zamudne obresti od 1.530,00 EUR od 1. 12. 2010 do 29. 3. 2011 in pravdne stroške v višini 75,48 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi glede obsodilnega dela vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče ni upoštevalo izvedeniškega mnenja in izoblikovane sodne prakse, da za podobne utrpele poškodbe ni moč priznati takšne odškodnine. Površinska poškodba je bila minorna in je imela tožnica le lahke bolečine. Mealgija in bolečine v prsnici in križu niso posledice oboroženega ropa, ampak od prej. Sodišče je nepravilno zaključilo, da sta pregleda pri ortopedu in nevrologu v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Nepravilno je sklepalo, da je bolniška tri mesece v vzročni zvezi s poškodbo. Previsoka je odškodnina 500,00 EUR za fizične bolečine. Nepravilno je zato uporabljen 179. in 182. člen OZ. Sodišče je priznalo tožnici odškodnino brez zmanjšanja življenjskih aktivnosti za tri mesece v višini 1.900,00 EUR. Izvedenec pa je ugotovil, da teh posledic ni imela. Sodišče sicer pravilno ugotovi, da niso bile trajne psihične bolečine. Nato pa presodi, da ji gre izjemoma odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Te pritožničine bolečine niso bile niti intenzivne niti dolgotrajne. Podobno je razsodilo Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 723/2008 in II Ips 947/2000. Sodišče je tožnici priznalo psihične bolečine že v mejah odškodnine za strah in sicer 1.500,00 EUR in tožena stranka je to že izplačala. Tako je presežena sodna praksa. Sodišče ni opravilo objektivizacije, ampak je odmerilo odškodnino na podlagi subjektivne ocene. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Graja priznane pravdne stroške. Sodišče bi moralo upoštevati uspeh in Odvetniško tarifo. Tožnici gre le plačilo sodne takse, nagrade za postopek, nagrade za narok, za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve in izvedenina. Tako je razsodilo že Vrhovno sodišče v II Ips 56/2011. Gre le za priznane stroške za en narok. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Med pravdnima strankama ni več spora o tem, kakšno škodo je utrpela tožnica. Tudi pritožba se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o vrsti poškodb, ki izhajajo predvsem iz izvedeniškega mnenja prof. dr. D. V., iz predložene dokumentacije in zaslišanja tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za odločanje o tožbenih zahtevkih iz različnih pravnih naslovov za pravno priznano nepremoženjsko škodo Obligacijski zakonik in sicer v členih 179 in 182. Po določbi 179. člena OZ gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

5. Tožena stranka meni, da je sodišče za ugotovljene fizične bolečine in neugodnosti priznalo previsoko odškodnino 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to manj kot ena povprečna plača v času sojenja na prvi stopnji (aprila 2013) in da ne more biti odškodnina nižja za ugotovljeno škodo. Nikakor pa to ni tako majhna škoda (površinska rana, bolečine izzvenele v treh dneh), da to ni pravno priznana škoda. Zato je odškodnina iz tega zneska primerna.

6. Pritožba graja tudi odškodnino za prestani strah, kar je tožeča stranka že prejela, saj je tožena stranka med pravdo iz tega naslova izplačala tožnici 1.500,00 EUR in sicer 1. 4. 2011. Tožena stranka trdi, da je v tem znesku zaobsežena tudi odškodnina za duševne bolečine za strah, ki so nastale v zvezi z dogodkom in so psihične bolečine trajale po ugotovitvah sodišča prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja od 18. 1. 2010 do konca aprila 2010. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede prestanega strahu strinja. Strinja se tudi, da je prišlo do popoškodbene stresne motnje, kar je ugotovil izvedenec. Izvedenec (in tudi tožnica je to potrdila) je ugotovil, da je obiskovala psihologa dvakrat. Sodišče je tudi ugotovilo, da se je zglasila pri ortopedu in nevrologu. Vendar je nato sodišče sledilo izvedencu, da ni mogoče objektivno slediti tožnici, da je imela po aprilu 2010 takšne težave, ki bi jih bilo moč objektivno ugotoviti in opredeliti za kronično stresno motnjo zaradi posledic škodnega dogodka, ki bo ostala v bodoče. 7. Pritožba pravilno opozarja, da mora biti odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trajna ali trajnejša. Sodišče pa je sledilo izvedencu, da je šlo za začasno motnjo, ki je trajala do konca aprila 2010. Sodišče je ugotovilo, da je v tem obdobju tožnica trpela. Ugotovilo je začasno prikrajšanje, ki je bilo sicer močnejše intenzivnosti in je trajalo do aprila 2010. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je šlo za intenzivno trpljenje oziroma psihično prikrajšanje do aprila 2010. Ne strinja pa se s sodiščem prve stopnje, da tri in pol mesece trajajoče duševne bolečine zaradi popoškodbene stresne motnje pomenijo takšno škodo, ki ji pravo priznava pravno varstvo z naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodna praksa je razmejila te primere tako, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja in če to opravičujejo posebne okoliščine (1). Tri in pol mesece trajajoče duševne bolečine, ki jih je utrpela tožnica ob neizkazanem nadaljevanju, ne pomenijo takšne pravnorelevantne škode, ki ji sodna praksa prizna varstvo.

8. Tako se izkaže, da ni mogoče tožnici priznati odškodnine za 1.900,00 EUR, ko jo je priznalo sodišče prve stopnje. Vendar pritožba nima prav, da je tožnica dobila to škodo plačano že v odškodnini za strah. Odškodnina za strah je v konkretnem primeru bila primerna v znesku 1.500,00 EUR in odškodnina iz naslova prestanih fizičnih bolečin 500,00 EUR.

9. Pač pa ima pritožba prav, ko graja sodbo glede odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici stroške v celoti in je pri tem le delno upoštevalo določbe Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08). Po spremenjeni priznani odškodnini znaša uspeh tožnice v pravdi le 42 %. Pritožbeno sodišče je v okviru odvetniške tarife na novo odmerilo pravdne stroške in priznalo tožnici stroške za zahtevek pred pravdo, za sestavo tožbe, za narok, za plačilo izvedeniških stroškov, potne stroške, materialne stroške in 20 % DDV Odvetniških storitev. Tako odmerjeni stroški so 895,40 EUR. 42 % tako znese 376,00 EUR. Stroški tožene stranke znesejo 30,00 EUR kot materialni stroški. Tožena je tako uspela 58 % in je treba priznati 17,00 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotanju in na podlagi 154. člena ZPP tako mora tožena stranka plačati tožnici še 359,00 EUR pravdnih stroškov. Odškodnina pa znaša 520,50 EUR. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugoditi in sodbo v 3. točki spremeniti tako, da je odškodnina 520,50 EUR, pravdni stroški pa 359,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek pa se tako zavrne in je obsežen v 5. točki izreka.

10. Tožena stranka je priglasila tudi stroške za pritožbo in sicer takso v znesku 165,00 EUR, kar mora plačati tožeča stranka. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, vendar s tem ni uspela.

11. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Sklep, bivša zvezna skupna seja 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86, stran 8.