Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije ter Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije in tožniku priznalo regres za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 v višini po tej kolektivni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: „I. a) Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 800,00 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 830,00 bruto in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 71,25 EUR bruto, od teh zneskov odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek regresa za letni dopust za leto 2011, zmanjšan za 100,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila, neto znesek regresa za letni dopust za leto 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila in neto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila, pod pogoji s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 2543/2015 z dne 1. 10. 2015 potrjene poenostavljene prisilne poravnave.

b) V presežku, tj za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov regresov za letni dopust in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2013 od 11. 2. 2013 do 1. 7. 2013, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. a) Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v znesku 3.902,83 EUR, po odtegnitvi davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 2. 2013 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

b) V presežku, tj. za plačilo 150,14 EUR, se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne.

c) Tožbeni zahtevek iz naslova plačila odpravnine se zoper drugotoženo stranko zavrne v celoti.

III. a) Prvotožena stranka je dolžna za tožečo stranko za obdobje od marca 2012 do januarja 2014 na izplačane neto zneske plač obračunati in plačati še neplačane prispevke za socialno varnost, v 15 dneh pod izvršbo.

b) Drugotožena stranka je dolžna za tožečo stranko za obdobje od februarja 2009 do julija 2010 na izplačane neto zneske plač obračunati in plačati še neplačane prispevke za socialno varnost, v 15 dneh pod izvršbo.

c) V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka in sta dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v višini 1.186,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.“

2. Toženi stranki podajata pritožbo zoper sodbo pod točko I a), II a), III a) in b) ter IV iz vseh pritožbenih razlogov in sicer ocenjujeta, da je sodišče bistveno kršilo pravdni postopek, hkrati pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot izhaja iz nadaljnjega. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je pri odločitvi glede višine regresa uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. Prav tako je zmotno odločilo o plačilu regresa za leto 2011, leto 2012 in leto 2013, ker je uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn. Prvotožena stranka ne spada v dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, ampak spada v gradbeno dejavnost, pri čemer zanjo velja Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti, zanjo pa se uporabljajo tudi določila glede izplačila regresa po tej kolektivni pogodbi. Tožena stranka je bila v letih 2011, 2012 in 2013 v težki gospodarski situaciji, v tem primeru pa kolektivna pogodba dopušča možnost, da se regres izplača šele 1. 11. tekočega leta. Glede na navedeno bi moralo sodišče upoštevati navedbe toženih strank podane v tej smeri, česar pa ni. Sodišče je zmotno odločilo glede odpravnine v višini 3.902,83 EUR s tem, ko je upoštevalo obdobje zaposlitve pri obeh toženih strankah, kar pa ni pravilno. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato toženi stranki predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma, da o zadevi razsodi ter zahtevek tožnika zavrne. Toženi stranki priglašata pritožbene stroške postopka.

3. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je v spis vložena tudi pripravljalna vloga z dne 30. 9. 2015, ki jo je sodišče prejelo dne 2. 10. 2015 z naslovom pripravljalna vloga, tako da navedene pripravljalne vloge ni mogoče tolmačiti kot odgovora na pritožbo, saj iz vročilnice izhaja, da je pritožbo tožene stranke z dne 4. 7. 2016 prejel pooblaščenec tožnika 11. 7. 2016, tretja pripravljalna vloga pa je prispela na sodišče 2. 10. 2015, vložena pa je - očitno napačno pod list. št. 76, pri čemer sta predhodni vlogi pod list. št. 74 in 75 na primer datirani z datumom 11. 7. 2016 in 2. 9. 2016, sodba vložena pod list. št. 55 pa je bila izdana 16. 6. 2016. Glede na navedeno te pripravljalne vloge ni mogoče šteti za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba toženih strank ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo uporabiti glede odločanja o višini regresa določila Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da v podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu pripada delavcu regres najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa, prav tako pa, da se v firmah s težko finančno situacijo izplača regres šele 1. 11. tekočega leta. Pritožbeno sodišče navaja, da je pritožbeni ugovor zavajujoč in ob navedenem ugotavlja, da iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9. 6. 2015 izrecno izhaja, da sta bila na glavni obravnavi prisotna tako pooblaščenec tožeče stranke odvetnik A.A., kot pooblaščenka tožene stranke odvetnica B.B.. Iz zapisnika glavne obravnave na strani 3 izhaja, da: „Med strankami nadalje ni sporna okoliščina, da je pri toženi stranki veljala Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije“. Zapisnik je brez morebitnih pripomb tudi podpisan od vseh prisotnih na glavni obravnavi. Tako je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve, ki med strankama niso bile sporne na obravnavi pravilno uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 70/2011), Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 70/2012) ter Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 59/2013) in tožniku priznalo regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 v višini po tej kolektivni pogodbi. Glede izplačila regresa z dnem 1. 11. posameznega leta v primeru, če gre za poslovne subjekte v težki finančni situaciji pa je poudariti, da Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti navedenega določila nima, tako je sodišče pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od 1. 7. tekočega leta za posamezno leto skladno z veljavno kolektivno pogodbo. Ob tem ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru o tem, da tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa možnost izplačila z 1. 11. v posameznem letu, saj drugi odstavek 131. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu regres izplačati najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta, tretji odstavek tega člena pa določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. 11. tekočega koledarskega leta. V konkretnem primeru pa veljavna kolektivna pogodba tega ne določa. 7. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede prisojene višine odpravnine v znesku 3.902,83 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo obdobje zaposlitve tožnika pri obeh toženih strankah. Ob navedenem ni podana pritožbena navedba o bistvenih kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil tožnik od 1. 6. 2010 zaposlen pri prvotoženi stranki, pri čemer iz sklepa prvotožene stranke z dne 11. 2. 2013 izhaja, da je prvotožena stranka svojemu računovodstvu posredovala ugotovitveni sklep, v katerem je navedeno, da se na osnovi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih o izplačilu odpravnine izda sklep, da se tožniku izplača odpravnina iz razloga, ker mu je prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga dne 11. 2. 2013, pri čemer je bil pri C. d. o. o. zaposlen od 1. 1. 2010 do 11. 2. 2013 in v podjetju D. d. o. o. od 5. 8. 1999 do 31. 5. 2010, kar skupno predstavlja 13 let, 6 mesecev in 6 dni. Tako gre pri odločitvi o višini odpravnine oziroma trajanju delovnega razmerja pri toženi stranki za priznanje skupne delovne dobe, kar nedvomno izhaja tudi iz uvoda, ki govori o 109. členu ZDR-1. Navedeno očitno za toženi stranki ni bilo sporno. Višino odpravnine pa je sodišče izračunalo glede na višino plače, ki med strankama tudi ni bila sporna in tožniku priznalo odpravnino v višini 3.902,83 EUR, pri čemer je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 150,14 EUR. Poudariti tudi je, da sicer potrjena prisilna poravnava Okrožnega sodišča v Mariboru St 2543/2015 z dne 1. 10. 2015 na terjatev iz naslova odpravnine ne učinkuje.

8. Pritožba zoper obračun in plačilo neizplačanih prispevkov za socialno varnost v točki III (a in b) nima razlogov, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna odločitev, kot jo je sprejelo sodišče v točki III predstavlja le vmesno sodbo, saj je sicer izrek v točki III a) in III b) neizvršljiv, pri čemer pa pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo glede na način pravdanja obeh strank oziroma v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in jih odmerilo skladno z določili 154. in 155. člena ZPP ter skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.