Jedro

Pogodbeni stranki namreč v 11. čl. Pogodbe nista zapisali, da se glede na tam navedene elemente spreminja cena prevoznih storitev, temveč da se spreminja aneks, kar predpostavlja soglasje tožeče stranke za spremembo cene. Tudi v kolikor bi se pravdni stranki dogovorili tako, kot si to razlaga pritožnik, da cena v Pogodbi sicer ni bila določena, da pa je bila določljiva ter da je imela zato tožena stranka že na podlagi 11. člena Pogodbe pooblastilo oblikovati ceno sama, ob upoštevanju elementov, ki so v 11. čl. pogodbe navedeni kot spremenljivka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti elementi preohlapno določeni, tako, da je sprememba cene v preveliki meri prepuščena toženi stranki, kar je v nasprotju z določbo 1. odst. 50. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dopusti objektivna spremembe tožbe (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, kot je razvidno iz 2. točke izreka odločbe, je postopek ustavilo. Nato pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3,006.014,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov iz dneva dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 360.064,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne ter pritožbene stroške tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta tožnik in Ž. M. (pravni prednik sedanje tožene stranke) dne 28.4.1998 sklenila pogodbo o opravljanju voženj, s katero je Ž. M. d.o.o. (v nadaljevanju tožena stranka) kot naročnik poverila tožeči stranki kot izvajalcu opravljanja voženj za potrebe naročnika, da je tožnik opravljal storitve (prevoze) za toženo stranko in mu je tožena stranka te tudi plačevala, a ne v celoti, saj je od zneskov računov enostransko odštela 10 % kot nekakšen popust. Ugotovilo je, da vtoževana terjatev predstavlja prav teh 10 % premalo plačanih računov tožeče stranke. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo po sklenitvi pogodbe s tožnikom dogovorjeno znižanje plačila oziroma, da bi tožnik na znižanje pristal, da pa tožena stranka tudi zgolj na podlagi 11. člena pogodbe ni bila opravičena po lastni presoji in brez posebnega dogovora s tožnikom za znižanje cene. S takšno oceno prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se pridružuje razlogom zanjo, ki jih je podalo prvostopno sodišče. Pritožnik pravilno ugotavlja, da cena prevozov v pogodbi ni bila določena, da je bilo dogovorjeno, da stroške prevozov pogodbeni stranki določita v "aneksu", ter da se ta (aneks) spreminja glede na spremembe prevoznih storitev pri pooblaščenih prevoznih hišah oziroma s povečanjem cen goriva in splošno tržno situacijo. Pravdni stranki sta torej res določili elemente (dejstva in okoliščine), ki so (lahko) podlaga za spremembo aneksa, saj pa še ne pomeni, kot to trdi pritožnik, da je imela tožena stranka glede na takšno pogodbeno določilo upravičenje, da je sama oblikovala cene glede na elemente zapisane v 11. čl. pogodbe. Pogodbeni stranki namreč v 11. čl. pogodbe nista zapisali, da se glede na tam navedene elemente spreminja cena prevoznih storitev, temveč da se spreminja aneks, kar predpostavlja soglasje tožeče stranke za spremembo cene. Tudi v kolikor bi se pravdni stranki dogovorili tako, kot si to razlaga pritožnik, da cena v pogodbi sicer ni bila določena, da pa je bila določljiva ter da je imela zato tožena stranka že na podlagi 11. člena pogodbe pooblastilo oblikovati ceno sama, ob upoštevanju elementov, ki so v 11. čl. pogodbe navedeni kot spremenljivka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti elementi preohlapno določeni, tako, da je sprememba cene v preveliki meri prepuščena toženi stranki, kar je v nasprotju z določbo 1. odst. 50. čl. ZOR. Ob povedanem se izkažejo kot nerelevantni očitki pritožnika, da prvostopno sodišče ni ocenilo dokumenta, ki ga je predložil M. H., ki naj bi dokazoval, da so bile cene drugega prevoznika v spornem času 10 % nižje.

Ker je bila cena prevoza sporazumno določena z aneksom z dne 28.4.1998, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, tudi ni moč slediti pritožniku, da bi bil upravičen do primerne ocene, do običajnega oziroma pravičnega plačila. Določbe 641. čl. ZOR, na katero se sklicuje pritožnik, namreč v dani dejanski in pravni situaciji ni uporabljiva.

Prvostopno sodišče je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do cene dogovorjene v skladu z aneksom z dne 28.4.1998. Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožnik niti ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.