Jedro

V stečajnem postopku je treba prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj, pravni temelj za njihov nastanek pa že obstaja. Temelj za nastanek terjatve iz naslova pravdnih stroškov je v konkretnem primeru nastal z odločitvijo sodišča o glavni stvari, to je s sklepom o zavrženju tožbe. Zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo morala tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 874,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (15 dni) dalje do plačila.

Kar zahteva tožena stranka več, se zavrne.“

2. Proti prvem odstavku tega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep o stroških razveljavi in zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov zavrne.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom XIV Pg 353/2011 z dne 12. 4. 2013 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177361/2010 z dne 8. 12. 2010 in tožbo zavrglo (r. št. 16). Skladno s sedmim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je tožena stranka dne 16. 4. 2013 pravočasno predlagala povrnitev priglašenih stroškov postopka. Dobre štiri mesece za tem, natančneje 26. 8. 2013 je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1154/2013 nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Dne 21. 10. 2013 pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

6. Pritožnik opozarja, da so stroški tožene stranke nastali pred začetkom stečajnega postopka, zaradi česar gre za navadno terjatev, katere tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko ni priglasila. Zato meni, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

7. V stečajnem postopku je treba prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj, pravni temelj za njihov nastanek pa že obstaja (tako dr. Plavšak, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 227). Temelj za nastanek terjatve iz naslova pravdnih stroškov je v konkretnem primeru nastal z odločitvijo sodišča o glavni stvari, to je s sklepom o zavrženju tožbe z dne 8. 12. 2010. Takrat je za toženo stranko nastala tudi obveznost, da pravočasno zahteva povrnitev pravdnih stroškov. Ker je to storila, je bilo negotovo le, kakšna bo odmera stroškov s strani sodišča (prim. 59. člen Obligacijskega zakonika). Zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo morala tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Te terjatve namreč ni mogoče šteti kot strošek stečajnega postopka (prim. prvi odstavek 354. člen ZFPPIPP), saj ne gre za tekoče ali občasne stroške stečajnega postopka v smislu določbe 355. člena ZFPPIPP.

8. Ker tožena stranska stroškovne terjatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko ni priglasila, je ta prenehala (prim. peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Zato je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).