Jedro

V sklepu na popravo tožbe je sodišče prve stopnje natančno napisalo, kaj oziroma kako mora tožeča stranka tožbo popraviti oziroma dopolniti. Ni naloga sodišča, da stranko večkrat opozarja in poziva na dopolnitev. Ker pa gre za spor majhne vrednosti, je število vlog omejeno. Na podlagi 451. čl. ZPP pa mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130667/2008 z dne 31.12.2008 za obe toženi stranki razveljavilo še v delu, v katerem je bilo toženima strankama naloženo plačilo glavnice v višini 146,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih naštetih zneskov od zapadlosti dalje ter v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške tožeče stranke v znesku 137,00 EUR. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške v znesku 40,00 EUR in drugotoženi stranki v znesku 85,20 EUR.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče v sodbi napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ker naj ne bi navedla, po kakšnem ključu je zaračunavala stroške po postavkah 703,007, 712, 740 in 741. Tožeča stranka je v vlogi zatrjevala, da je vse stroške obračunavala v skladu z najemno pogodbo oziroma z zakonom, saj etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, v katerih bi lahko dogovorili drugačen ključ delitve. Tožeča stranka kot upravnik je dolžna spoštovati zakon in stroške obračunavati po bruto kvadraturi. Kvadratura stanovanja je razvidna iz faktur ter registra enote. Kvadratura je obračunana po PEL-u. Iz dokazov, ki jih je priložila je razvidno, da gre za 84,86 m2. Navedene trditve niso zgolj pavšalne. Tožeča stranka je navedla, na kaj se predloženi dokazi nanašajo. Če je sodišče štelo, da je dokazov preveč oziroma so nepregledni, bi lahko postopala po 226. čl. ZPP. Pritožnik meni, da je pritožba utemeljena in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila čl. 443/1 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba, izdana v takem sporu se po določbi 1. odst. 458. čl. ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz navedenih razlogov, vendar pa je iz same obrazložitve razvidno, da se pritožbene trditve nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila tožeča stranka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po presoji sodišča druge stopnje pa ne gre niti za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (čl. 458/2 ZPP).

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, ker je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje in jih povzema kot svoje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Prvo sodišče zahtevka tožeče stranke ni zavrnilo le zato, ker ta ni navedla, po kakšnem ključu je zaračunavala stroške oziroma da jih je obračunavala po površini stanovanja. Tožeča stranka niti ni povedala, kolikšno površino stanovanja je pri obračunu upoštevala. To je sodišče ugotovilo iz dokazov, vendar dokazi ne nadomeščajo pomanjkljivih trditev. Poleg tega pa se podatki o površini, ki jih je upoštevala tožeča stranka, tožena stranka pa jim je ugovarjala, razlikujejo, dokaza za ugotovitev dejanske površine (npr. z izvedencem) pa stranki nista predlagali. Sodišče je po povedanem utemeljeno zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožba se sklicuje tudi na določilo 226. čl. ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je tožečo stranko s sklepom z dne 27.8.2009 pozvalo, da tožbo popravi. V sklepu je natančno napisalo, kaj oziroma kako mora tožeča stranka tožbo popraviti oziroma dopolniti. Ni naloga sodišča, da stranko večkrat opozarja in poziva na dopolnitev. Ker pa gre za spor majhne vrednosti, pa je število vlog omejeno. Na podlagi 451. čl. ZPP pa mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi.

Po povedanem se pokaže pritožba kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).