Jedro

Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo to tretjemu znano ali da bi mu moralo biti znano. Izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj se pa lahko nasprotuje s sicer težavnim dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved dedovanju z dne 12. 12. 2008 v razmerju do tožeče stranke in njenih terjatev v višini 18.367,65 EUR s pp. neučinkovita (tč. 1). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za izterjavo izvršljivih terjatev tožeče stranke, dovoliti izvršbo na 1/3 svojega premoženja, pridobljenega z odpovedjo dedovanja A. Ž. mlajšega (tč. 2). Toženko je še zavezalo k povračilu stroškov tožeče stranke v višini 446,02 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude plačila.

2. Proti sodbi se iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče pavšalno zavrnilo toženkin ugovor, da je pri odpovedi dedovanja šlo za prikrit odplačni pravni posel. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora toženke, da dolžnik leta 1997, v času sklepanja posojilne pogodbe, ni vedel in ni mogel vedeti, da bo s tem oškodoval tožečo stranko kot svojega upnika. Dolžnik se je bil dediščini primoran odpovedati, saj je že za časa življenja zapustnika dobil več, kot bi mu ob zapustnikovi smrti pripadalo. Sodba tako nima razlogov o tem, ali je toženka uspela izpodbiti domnevo, da je njen sin vedel, da s svojim razpolaganjem škoduje tožeči stranki (v zvezi s tem so pomembni datumi sklenitve posojilne pogodbe, odpoved dediščini, nastanek terjatve tožeče stranke).

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato se njene pravilnosti in zakonitosti ne dâ v celoti preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je terjala razveljavitev sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP).

6. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da prvostopenjska sodba nima razlogov o (pravočasno podanem) ugovoru toženke, da pri dolžniku ni obstajala zavest oškodovati tožnika, ko se je zavezal k odpovedi dediščini.

7. Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo to tretjemu znano ali da bi mu moralo biti znano (3. odst. 256 čl. OZ). Izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj se pa lahko nasprotuje s sicer težavnim dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.(1)

8. Prvostopenjsko sodišče v sodbi navaja zgolj, da se je dolžnik odpovedal dedovanju, ker naj bi mu pokojni oče in toženka v letu 1997 posodila 60.000,00 DEM, s katerim naj bi povrnil dolg do svojega dobavitelja, pri čemer sta starša ta denar prihranila za namen obnove stanovanjske hiše. Ker se odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje, se posledično šteje, da je tožnikov dolžnik vedel, da mu s takim razpolaganjem škoduje in se za izpodbijanje tega dejanja ne zahteva, da je bilo to toženki znano ali bi ji moralo biti znano. Prvostopenjsko sodišče se ob tem do ugovora, ki je izpodbijal domnevo o tem, da je bilo oškodovanje dolžniku znano, ne opredeli. Ker sodba ne vsebuje razlogov o tem odločilnem dejstvu, je ni mogoče preizkusiti, kar je procesna kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je zato glede na naravo kršitve, ki je samo ne more odpraviti, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presodi, ali je utemeljen ugovor toženke, da dolžnik ni vedel in ni mogel vedeti za oškodovanje tožnika. Pri tem naj upošteva čas nastanka terjatve in odpovedi dediščini (pri čemer se bo treba opredeli tudi do veljavnosti zatrjevane odpovedi še neuvedenemu dedovanju).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 263 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 444/2008.