Jedro

Presoja uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 19.1.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 28.3.2000 je bil obsojeni M.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba s preizkusno dobo enega leta, v kateri je bila določena kazen en mesec zapora.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja vse kršitve po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Glede okoliščine, ali je bil oškodovanec na mestu kaznivega dejanja sam ali ne, naj bi sodbi ne imeli razlogov, oziroma naj bi bili ti nejasni in med sabo v nasprotju. Nadaljnje nasprotje vidi vložnik v izpovedbi priče B., poleg tega pa naj bi bila v nasprotju z zapisnikom navedba, da bi policist J. na sodišču izpovedoval o večih poškodbah oškodovančevega avtomobila. Vložnik meni, da so poškodbe nastale v času od obravnavanega dogodka pa do takrat, ko se je oškodovanec zglasil na policijski postaji. Nadalje navaja, da sodišče ni opravilo vseh procesnih dejanj, katera mu je naložilo sodišče druge stopnje v svoji sodbi, niti ni ponovno zaslišalo priče D. Kot posledica navedenih kršitev naj bi bilo dejansko stanje povsem zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva po njegovem neutemeljena. Sodišče je pravilno uporabilo kazenski zakon in ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, v ostalem pa zahteva nakazuje predvsem na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikova navedba, da sodišče v dokaznem postopku ni obravnavalo zapisnika rednega lovskega posveta z dne 2.6.1997, ne drži. Ta listina je namreč v kazenskem spisu označena kot priloga B3, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.1.2000 pa je razvidno, da je bil ta dokaz na glavni obravnavi obravnavan. Poleg tega sta bila zapis iz tega zapisnika in okoliščina, ali je bil oškodovanec na kraju kaznivega dejanja sam ali z D., pojasnjeni tudi z oškodovančevo izpovedbo na glavni obravnavi (list. št. 56). Razlogi glede tega dejstva so v sodbah sodišč prve in druge stopnje povsem konsistentni, kršitve, ki jih v zvezi s tem uveljavlja vložnik, pa niso podane. Glede izpovedb priče B. sodba ni protispisna, saj je navedena priča izrecno vztrajala pri pisni cenitvi, v kateri je navedeno, da je ena od udrtin posledica udarca z nogo, druga pa je bila lahko povzročena z roko ali neznanim predmetom. Pričanje je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeto. Sodišče je mehanizem nastanka poškodb ugotavljalo na podlagi večih dokazov in ne le na podlagi cenitve vozila in je povsem utemeljeno zaključilo, da je do poškodb prišlo na način, ki je opisan v izreku sodbe. Mehanizem nastanka poškodb v obravnavani zadevi niti ne predstavlja odločilnega dejstva, saj je zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja zgolj poškodovanje tuje stvari, ne pa poškodovanje le-te na specifičen način. V tej luči je potrebno presojati tudi pričanje policista J., ki na glavni obravnavi res ni govoril o večih poškodbah, temveč je govoril o eni poškodbi in sledi (odtisu) na njej. Glede na to, da je sodišče število poškodb na oškodovančevem vozilu ugotovilo na podlagi drugih dokazov, ta nedoslednost ne more predstavljati kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik skuša prikazati, da je sodišče druge stopnje v sodbi, s katero je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, le-temu naložilo pribavo celotnega spisa o disciplinskem postopku Lovske družine S.K., vendar temu ni tako. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi navedlo le, da naj bi sodišče prve stopnje pridobilo potrebno dokumentacijo o disciplinskem postopku. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je bil ta napotek podan predvsem v zvezi z ugotovitvijo dejstva, ali je bila priča D. prisotna na kraju kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo ugotovilo tudi z oškodovančevim zaslišanjem, v katerem je ta zadovoljivo pojasnil, od kod navedba v zapisniku, da je bil na kraju dejanja sam.

Vložnikove navedbe, ki merijo v smeri, da poškodb ni povzročil obsojenec, nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, s tem v zvezi pa Vrhovno sodišče pripominja še, da ni pomembno za dokazno oceno, če je bil policijski zapisnik izdelan nekaj ur po obravnavanem dogodku. Če bi oškodovanec hotel poškodbe na svojem avtu povzročiti sam, za to glede na ugotovljeni mehanizem njihovega nastanka ne bi potreboval daljšega časa.

Sodišči obeh stopenj sta ugotovili, da je obsojenec ravnal z naklepom. Vložnikove navedbe o tem, da je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotavljalo nova dejstva, tako nimajo podlage.

Vložnik zahteve v precejšnjem delu zahteve podaja svojo oceno dokazov, ki je nasprotna dokazni oceni sodišča in s tem nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati.

Kršitve zakona, ki jih vložnik navaja v svoji zahtevi, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.