Jedro

O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti le takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko-materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.3.2005 obsojeno M.P. pod točkama A in B/1 in 2 spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 3. odstavku 256. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojenki odvzelo zaseženo diplomo, izdano v Litiji dne 19.6.1986 in delovno knjižico, izdano v Pazinu dne 21.3.1972. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino v znesku 61.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenki pa po 1. odstavku 98. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - povprečnino odmerjeno na 80.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja "absolutne" kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zagovornikovo zahtevo navaja, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenkin zagovornik v zahtevi uvodoma navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je "sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti", vendar vložnik teh navedb z ničemer ne konkretizira.

Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti, pač pa se, kot to določa 1. odstavek 424. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v primeru, če niso dovolj konkretizirane, ni mogoče preizkusiti njihove utemeljenosti. Pri uveljavljanju navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa je obsojenkin zagovornik storil ravno to, saj je ostal na ravni golega zatrjevanja, zato ta procesna kršitev ni podana.

Kršitev kazenskega zakona vložnik v zahtevi utemeljuje z navedbo, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tako vložnikovo stališče je že v izhodišču napačno. O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko-materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Zato vložnik s tako formulirano navedbo na najsplošnejši način uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik tudi ni zadostil zahtevi po določnosti iz 1. odstavka 424. člena ZKP, ko navaja, da je "drugi del" kaznivega dejanja, kjer se obsojenki "očita", da je predrugačila javno listino z namenom, da jo uporabi kot pravo, "diskutabilen". Ne le, da iz take formulacije sploh ni mogoče razbrati, katero kršitev uveljavlja obsojenkin zagovornik, pač pa je taka navedba tudi v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi. Sodišče je namreč ugotovilo, da je obsojenka predrugačeno delovno knjižico hranila z namenom, da bi jo uporabila kot pravo in da je na svoje ime glasečo se srednješolsko diplomo, za katero je vedela, da je kriva listina, uporabila kot pravo, ne pa da je katero od teh listin predrugačila.

Kolikor pa vložnik v pretežnem delu obrazložitve zahteve izpodbija primernost obsojenki izrečene kazenske sankcije, pa je treba ugotoviti, da s tem sodbo izpodbija iz razloga po 1. odstavku 374. člena ZKP, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Iz zahteve ni mogoče razbrati, katero kršitev zakona vložnik sploh uveljavlja, tudi v delu, ko navaja, da mora glede zmožnosti poravnave stroškov postopka "dodati", da obsojenka še vedno ne uspe najti zaposlitve, da živi v skupnosti s svojim sinom, ki študira, ter da se nekako prebijata skozi življenje z opravljanjem postranskih dejavnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene M.P. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojena M.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine skromne gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma preprosto zadevo.