Jedro

Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le "upravljalska" odgovornost, izključena pa "strokovna", "poklicna", je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno "upravljalsko", odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje).

Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega in tega pritožbenega postopka v znesku 3621,91 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 23.485,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila, in s tretjo točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 2215,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem minimalnem delu (za 252,12 EUR z obrestmi) je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik je bivši predsednik uprave Banke X. V času, ko je bil predsednik uprave, je Banka X. (konec leta 2011) s toženko sklenila pogodbo o zavarovanju odgovornosti direktorjev in vodilnih delavcev. Tožnik sedaj kot zavarovana oseba na podlagi te pogodbe zahteva povračilo stroškov odvetnika, ki jih je imel v zvezi z dvema zadevama.

3. Avgusta 2012 je pri tožniku prišlo do hišne preiskave ter odvzema prostosti v zvezi s sumom zlorabe položaja, do katere naj bi prišlo z ravnanjem tožnika v kreditnem odboru oziroma kot predsednika uprave Banke X., ko naj bi dosegel, da je podjetju P. bil odobren kredit, s tem pa oškodovana Banka X. Kasneje je prišlo še do zaslišanja pri NPU ter vložitve kazenske ovadbe. V zvezi s tem naj bi mu nastali stroški odvetnika skupno nekaj več kot tisoč evrov. Druga zadeva je bila civilna, in sicer je šlo za večmilijonski odškodninski zahtevek Banke X. zoper tožnika. Tega je prejel novembra 2012, ko ni bil več predsednik uprave. V zvezi s tem naj bi mu nastali stroški v višini skoraj 23 tisoč evrov. Šlo je za odškodninski zahtevek v zvezi z odobritvijo kredita (ne istega kot v kazenski zadevi), kjer tožnik sicer ni bil član kreditnega odbora, ki je ta kredit odobril, vendar je bil sicer s tem povezan.

4. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnikov zahtevek krit z navedeno zavarovalno pogodbo in da ga klavzula št. 1 ne izključuje. Ker naj bi bilo po oceni sodišča prve stopnje njeno besedilo nejasno in deloma nerazumljivo, jo je v skladu z 83. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) razlagalo v korist tožnika, saj je bila pripravljena s strani toženke. Potem je še ocenilo, da je tožnik podal zahtevke do tožene zavarovalnice pravočasno, v 30-dnevnem roku od prenehanja veljavnosti relevantnega zavarovanja, zato se uporabljajo pravila zavarovalne police, ko še nista bili podpisani klavzuli št. 2 in 3. Odločilo je, da so tiste določbe klavzul št. 2 in 3, ki so iz zavarovalnega kritja za nazaj izključevale zavarovalne primere, nične.

5. Toženka se zoper ugodilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je klavzula št. 1 popolnoma jasna in razumljiva, saj je naslov klavzule „Izključitev poklicne odgovornosti“ tako v zavarovalništvu kot sodni praksi uveljavljen termin. Ta klavzula pa je izrecno izključila odgovornost za škodo, ki bi nastala zaradi ali izvirala iz nestrokovno opravljenih poklicnih storitev zavarovancev. Sodišče bi tako moralo presoditi, ali sta izvedena hišna preiskava in odškodninski zahtevek izvirala iz sfere (neopravljenih) poklicnih storitev, posledično enako pa potem velja glede povračila stroškov. Meni, da bi sodišče moralo presojati angleško verzijo klavzule št. 1. Sodišču očita, da sploh ni obrazložilo, ali zatrjevana škoda izvira iz neopravljenih strokovnih storitev zavarovanca. Nadalje opozarja na nerazumevanje in neupoštevanje posebnega koncepta zavarovalnih pogodb, s katerimi se zavaruje odgovornost direktorjev in vodilnih delavcev. Potem pa vztraja, da tožnik tudi ni pravočasno uveljavljal svojega zahtevka, ker je zavarovalnico o obstoju zahtevkov obvestil šele dne 19. 11. 2012, ko je že veljala nova zavarovalna polica št. 2, s tem pa naj ne bi izpolnil pogojev po pravočasni notifikaciji zavarovalnice. Pritožba poudarja, da brezplačni 30-dnevni rok za prijavo škode od prenehanja veljavnosti police za tožnika ne pride v poštev ter da sta klavzuli št. 2 in 3 veljavni, saj ne izključujeta zavarovalnih primerov za nazaj. Končno nasprotuje tudi višini zahtevka, češ da je uporabilo napačno tarifno številko in količnik.

6. Tožena stranka je pritožbo po izreku pritožbenega roka še dopolnila z navedbami, da so tožniku nastali stroški v funkciji člana kreditnega odbora in ne pri poslu, ki bi ga naredil kot član uprave, zato vztraja, da je ta škoda iz kritja izključena.

7. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril. V svojem odgovoru se ukvarja predvsem klavzulami št. 2 in 3, pravočasnostjo njegovih zahtevkov ter višino priznanih stroškov. Glede klavzule št. 1 pa tožnik med drugim navaja, da pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za škodo, ki je nastala oziroma izvira iz nestrokovno opravljenih poklicnih storitev tožnika, nimajo osnove v izvedenih dokazih. Navedbe iz odredbe o preiskavi in odškodninskega zahtevka naj bi bile nedovoljena pritožbena novota, prav tako pa naj bi bile tudi nepomembne.

8. Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o toženkini pritožbi ter ji ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Ocenilo je, da je predmetna pogodbena klavzula popolnoma jasna in zato ne rabi interpretacije, saj se jasna pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo (In claris non fit interpretatio, 1. odst. 82. čl. OZ). Klavzula 1 se glasi: „IZKLJUČITEV POKLICNE ODGOVORNOSTI (Z IZJEMO OPUSTITVE NADZORA) Zavarovalnica ni dolžna izplačati izgube/kriti zahtevkov v zvezi s škodo, ki temelji, izvira ali je v povezavi neposredno ali posredno ali je posledično kakorkoli povezana z/s poslovanjem družbe ali zavarovanca. Zgornja izključitev se ne uporablja za vse posredne ali skupinske tožbe delničarjev proti zavarovancu, ki navajajo opustitev nadzora nad osebami, ki so opravile ali niso izpolnile teh poklicnih storitev.“

9. Po uspešni reviziji tožnika, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 10. septembra 2018 s sklepom II Ips 236/2017 razveljavilo prejšnjo odločitev tukajšnjega pritožbenega sodišča, se pritožbeni postopek ponavlja.

10. Pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi in upoštevajoč vse razloge in napotke Vrhovnega sodišča sodi, da pritožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je najprej sporna razlaga oziroma dopustnost izključitvene klavzule št. 1 glede poklicne odgovornosti. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu izreklo, da glede na osnovni namen zavarovanja D&O (Directors and Officers Liability Insurance - Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora, za kar v konkretnem primeru gre) ne morejo biti izključena ravnanja v zvezi z opravljanjem funkcije predsednika uprave oziroma vodstvenih nalog uprave. Nadalje je še izreklo, da v obravnavanem primeru zaradi specifike bančnega poslovanja meja med "poklicno" oziroma strokovno in "vodstveno" oziroma upravljalsko odločitvijo nikakor ni ostra, marveč se lahko obe tesno prepletata (tako vsebinsko kot kadrovsko).1

12. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. čl. OZ). Vrhovno sodišče je v svojem sklepu izreklo, da razlaga tukajšnjega sodišča, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenju uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Po stališču Vrhovnega sodišča si sploh ni mogoče zamisliti, kaj je potem pomen predmetnega zavarovanja in kaj je z njim sploh krito. Nadalje, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavzula nična (86. čl. OZ).2 Kako naj bi upoštevanje angleške verzije klavzule 1 privedlo do drugačnega zaključka, pa tožena stranka v pritožbi konkretno ne pojasni.

13. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu nadalje zapisalo, da izključitvena klavzula št. 1 ni popolnoma jasna3 oz. da je sporna in nejasna.4 Pritožbenemu sodišču je naložilo ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank, kar da je treba opraviti na podlagi celovite presoje predloženih dokazov, vključno s predloženimi splošnimi pogoji ter sporno izključitveno klavzulo, pisno korespondenco med zavarovalnico in banko oziroma posredniki pri sklepanju zavarovanja v času pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe ter izpovedbami tožnika in zaslišanih prič.

14. Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse že pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, in sicer je vpogledalo vse predložene listine in v soglasju s pravdnima strankama prebralo prepis izpovedb tožnika ter prič T. S., M. Š. in I. C. tožnika pa je še dodatno zaslišalo.

15. Tožnik je povedal, da je ideja za zavarovanje odgovornosti prišla s strani strokovnjakov v nadzornem svetu, in sicer za zavarovanje njihove odgovornosti in odgovornosti članov uprave. V samih pogajanjih ni sodeloval, ker ni strokovnjak za tovrstne posle, je pa polico in izključitveno klavzulo 1 podpisal kot zakoniti zastopnik banke. Pri tem je zaupal pravnikom in se pozanimal le, ali se krije škoda zaradi katerega koli posla banke oz. njihovih aktivnosti v banki. To je bil namen banke, ki ga je kot zakoniti zastopnik želel udejaniti s sklenitvijo predmetne police. Na pritožbeni obravnavi je dodatno pojasnil, da je v bančništvu težko ločiti poklicno, strokovno in upravljalsko funkcijo. Pojasnil je še, da je vse, kar je v banki počel, počel kot predsednik uprave, v taki funkciji pa so bili nanj naslovljeni tudi očitki v kazenskem in odškodninskem postopku. Odločal je na podlagi strokovnih predlogov. Posebej za „upravljalsko“ odgovornost niso imeli sklenjene nobene druge zavarovalne police. Tudi priča Š., tedaj tajnik banke, je povedal, da je bil namen sklenitve te pogodbe zavarovanje odgovornosti vodilnih delavcev, pri čemer ni bil specifičen glede opisa narave njihovega dela (poklicna ali upravljalska funkcija). Tudi priča T. S., ki je posredoval pri sklepanju zavarovalne pogodbe med Banko X. in toženo stranko, dogovarjal pa se je s pričo M. Š., ni bil glede vsebine police in vrste izključenih rizikov nič specifičen („Šlo je za zavarovanje vodilnih in vodstvenih in njihove odgovornosti. Možnosti osebno predstaviti ponudbo nismo imeli“). Pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma glede verodostojnosti izpovedi ne tožnika ne zaslišanih prič.

16. Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le „upravljalska“ odgovornost, izključena pa „strokovna“, „poklicna“, je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno „upravljalsko“, odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje).

17. Zoper tožnika je bil odškodninski zahtevek, iz katerega je imel glavnino stroškov, ki jih sedaj uveljavlja iz zavarovanja, naperjen ravno iz naslova o odgovornosti predsednika uprave, kar je v tem zahtevku na koncu še poudarjeno (priloga A 30, zadnja stran). Kazenskopravni očitki glede preiskave, iz katere izvira drugi del uveljavljanih stroškov, pa so bili „mešane narave“, in sicer iz odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika izhaja očitek, da je tožnik utemeljeno osumljen posameznih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil kot član kreditnega odbora in kot predsednik uprave (priloga A 4, str. 3).

18. Ker pritožbeno sodišče torej niti po opravljeni pritožbeni obravnavi na način, kot mu je to naložilo Vrhovno sodišče, in v okviru trditev pravdnih strank, ni moglo enoznačno ugotoviti vsebine celotne relevantne pogodbene volje, pride v poštev uporaba pravila za razlago nejasnih pogodbenih določb (83. čl. OZ; Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.); Pri tem je upoštevalo okoliščine, ki jih je poudarilo Vrhovno sodišče, da je toženka profesionalna oseba, ki se je s tovrstnimi zavarovalnimi posli ukvarjala ter je tudi sama sestavila splošne pogoje ter sporno izključitveno klavzulo. V skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. čl. OZ) je bila dolžna ob sklenitvi pogodbe presoditi, kolikšen del tveganja bo prevzela nase in kolikšnega bo prevalila na zavarovalko oziroma zavarovanca ter je bila dolžna to tudi jasno zapisati v pogodbo.5 Izključitveno klavzulo 1 je zato treba razlagati v korist tožnika, kar pomeni, da ne izključuje njegovega zahtevka iz naslova stroškov, ki so mu nastali v kazenskem postopku in postopku z vloženim odškodninskim zahtevkom.

19. Glede na ostale pritožbene razloge je sporno še, ali je tožnik svoj zahtevek uveljavljal pravočasno oz. s tem v zvezi veljavnost izključitvenih klavzul št. 2 in 3, pritožbeno sporna pa je tudi višina zahtevka.

20. Med strankama ni sporno, da je družba Banka X., d. d., s toženo stranko pogodbo za zavarovanje odgovornosti direktorjev in vodilnih delavcev po polici št. 1 sklenila tako, da je zavarovanje po tej polici začelo veljati 10. 11. 2011, iztek pa je bil določen na 9. 11. 2012. Prav tako ni sporno, da je tožnik na toženo stranko 16. 11. 2012 naslovil dopis, s katerim jo je obvestil o zahtevku.

21.Banka X., d. d., in tožena stranka sta zavarovalno polico št. 1 podaljšali, in sicer sta 15. 11. 2011 podpisali podaljšanje zavarovalne police št. 1 za obdobje od 10. 11. 2011 do 16. 11. 2012. Ta polica je bila podaljšana z določenimi izključitvami, in sicer klavzulo št. 2, s klavzulo št. 3 pa sta pogodbo podaljšali z začetkom od 17. 11. 2012 do 16. 11. 2013, prav tako z določenimi izključitvami. Izključitve po klavzuli 2 in 3 bi se vsebinsko nanašale ravno tudi na sporni tožnikov zahtevek v tej pravdi.

22. Pritožbeno sodišče sicer, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da klavzuli 2 in 3 nista nični, saj ne izključujeta zavarovalnih primerov za nazaj; zato nista v nasprotju s kogentnimi predpisi (924. čl. OZ). Po izteku zavarovalne pogodbe je imela tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča upravičen interes, da ne zavaruje dogodkov, ki bi se zgodili po izteku obdobja, ki je bil krit z izteklim zavarovanjem. Tožnikov zahtevek pa je bil krit z izteklo polico, saj mu je škoda nastala v času njene veljavnosti, ob predpostavki, da je zavarovalnino pravočasno zahteval (toženo stranko obvestil). To pa je treba presoditi ne glede na klavzuli 2 in 3. Zavarovanje, po katerem zahteva tožnik plačilo, se je nesporno izteklo 9. 11. 2012, zahtevek na toženo stranko pa je tožnik podal, kot rečeno, 16. 11. 2012. Glede na 1. odst. 2.4. tč. 2. čl. Zavarovalne police je to pravočasno, saj je znotraj 30 dnevnega roka, ki ga ta točka določa za primer, da stranki ne obnovita oz. podaljšata pogodbe. Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno. Tudi klavzuli 2 in 3 torej ne izključujeta tožnikovega zahtevka, ki je bil po osnovni polici pravočasen.

23. Glede višine: Tožniku je večji (in v pritožbi sporni) del stroškov nastal zaradi predpravdnega odškodninskega zahtevka zoper njega za plačilo 8.757.358,67 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je treba uporabiti tarifo 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) za izvensodna pisanja, in ne 3100 za sodne postopke in je to tarifo tudi pravilno uporabilo. Količnik za opravilo po tarifi 2200 - nagrada za posel za izvensodna opravila - je predviden v razponu med 0,5 do 2,5. Presoja prvostopenjskega sodišča, ki je uporabilo količnik 1, je razumna in primerna ter ustrezno obrazložena; šlo je za zahtevnejši primer visoke vrednosti. Pritožnica zato nima prav, da bi bilo treba količnik znižati. Razen tega očitka višine tožena stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija.

24. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožniku povrniti stroške, ki so mu v zvezi s tem nastali, vključujejo pa tudi stroške uspešnega revizijskega postopka. Tožniku je pritožbeno sodišče tako priznalo naslednje stroške: nagrada za pritožbeni postopek (za odgovor na pritožbo) 712 EUR, 20 EUR materialnih stroškov, nagrada za revizijski postopek 890 EUR, sodna takso za predlog za dopustitev revizije 225 EUR, sodna taksa za revizijo 478,13 EUR, materialni stroški 20 EUR ter za pritožbeno obravnavo: 750 točk, za odsotnost iz pisarne 100 točk ter potne stroške tožnika in pooblaščenke, izdatke za storitve pa še povečano za DDV. Skupaj to znese 3621,91 EUR. Priznane stroške mora tožena stranka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Točka 20. obrazložitve sklepa II Ips 236/2017. 2 Točka 18. obrazložitve sklepa II Ips 236/2017. 3 Točka 19. obrazložitve sklepa II Ips 236/2017. 4 Točka 22. obrazložitve sklepa II Ips 236/2017. 5 Točka 22. obrazložitve sklepa II Ips 236/2017.