Jedro

Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile izpolnjene, če bi bila kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor, še vedno podana poškodba okolja; pri opredelitvi pojma poškodbe okolja je treba izhajati iz definicije 8. točke 5. člena ZVO. Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, razveljavita se: a) sodba sodišča druge stopnje v I.2. točki v delu, v katerem je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke in 3. točke izreka, ter v II. in III. točki izreka, b) sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke, v 3. in 4. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Revizija se v preostalem delu zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da obstaja odškodninska terjatev tožeče stranke v znesku 44.315,43 EUR (10,619.750,00 SIT) zaradi protipravnega izkopa gramoza. Ker je "zavrnilo v pobot uveljavljeni zahtevek" v znesku 47.895,84 EUR (11,477.760,00 SIT) iz naslova povrnitve stroškov za nasuti humus, je toženi stranki naložilo plačilo 44.315,43 EUR (10,619.750,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2001 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu, v katerem je bilo odločeno o zakonskih zamudnih obrestih. Glede odločitve o glavni stvari je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

**K odločitvi o ugovoru zaradi pobota**

7. Revizijsko sodišče sprejema argument pritožbenega sodišča, da dolžnost sanacije posledic nedovoljenega posega v prostor izključuje obstoj pravice tožene stranke do povračila stroškov, ki naj bi jih imela tožena stranka z zasutjem izkopane jame in agromelioracijskimi deli na zemljišču (po skladnih trditvah pravdnih strank v lasti tožeče stranke, tožena stranka pa ga ima v zakupu). Odločitev sodišč prve in druge stopnje o ugovoru zaradi pobota je zato materialnopravno pravilna. V tem delu revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je zavrnilo ta del revizije na podlagi 378. člena ZPP.

**K odločitvi o odškodninskem zahtevku**

8. Protipravnosti izkopa gramoza ne izključuje naknadna sanacija zemljišča, ki je v lasti tožeče stranke. Sanacija zemljišča namreč ne more (za nazaj) spreminjati dejstev, ki utemeljujejo protipravnost ravnanja tožene stranke. Ponujena dobava gramoza v obravnavanem primeru ne bi mogla imeti pomena vzpostavitve v prejšnje stanje, kot pravilno sklepa pritožbeno sodišče. Temu stališču revident pritrjuje, ko navaja, da odkopanega gramoza ni smiselno nadomeščati v raščeno stanje. Tožena stranka se zato na podlagi prvega odstavka 185. člena ZOR ne more razbremeniti obveznosti plačila denarne odškodnine z zagotovitvijo enake količine gramoza, kot ga je izkopala (prim. tretji odstavek 185. člena ZOR).

9. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) je v 76.b členu urejal obveznost plačila odškodnine (med drugim) za primer, kadar je bila kljub izvršenim ukrepom, odrejenim po 73. in 75. členu tega zakona, in kljub izvršenim ukrepom po drugih predpisih, povzročena poškodba okolja. Pojma poškodbe okolja ZUN ni definiral. Ta pojem je natančneje opredeljeval Zakon o varstvu okolja (ZVO) v 8. točki 5. člena, ki je bil matični predpis za področje varstva okolja v času spornega izkopa gramoza (v prvem polletju 2001).

10. ZVO je za povzročitelja čezmerne obremenitve (to je obremenitve, ki je presegala okvire dovoljenih posegov v okolje - 6.2. točka 5. člena ZVO) predpisoval odškodninsko odgovornost v skladu z zakonom (prvi odstavek 9. člena ZVO). Če je šlo za nedovoljeni poseg v prostor, s katerim si je oškodovalec prisvojil naravni vir, kamor je 17. člen ZVO uvrščal tudi mineralne surovine (mednje sodi prod in pesek - 12. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o rudarstvu), je bilo s tem okrnjeno naravno okolje. Ker pa se je ZVO glede odškodninske odgovornosti pri čezmerni obremenitvi skliceval na zakon, je treba šteti, da je tovrsten zakon (tudi) ZUN, konkretno, določilo 76. b člena ZUN. ZUN je tako urejal odškodninsko odgovornost zaradi protipravnih posegov v okolje, skladno temu izhodišču pa je treba, upoštevaje sistematično razlago, za razumevanje pojmov iz ZUN, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost zaradi protipravnih posegov v okolje, uporabljati definicije teh pojmov v ZVO.

11. Pojem poškodbe okolja je natančneje opredeljeval ZVO v 8. točki 5. člena kot posledico posega v okolje, (1) ki presega njegove (i) regeneracijske sposobnosti, (ii) okvire dovoljenih posegov v okolje in (2) pomeni (i) degradacijo v večjem obsegu ali (ii) uničenje okolja ali njegovega dela. Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile zato izpolnjene v primeru, če bi kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor bila še vedno podana poškodba okolja, pri čemer je treba pri opredelitvi pojma poškodbe okolja izhajati iz definicije, ki jo podaja 8. točka 5. člena ZVO. Pojma poškodbe okolja zato ni mogoče enačiti s pojmom škode, kot ga je opredeljeval 155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

12. Tožeča stranka trditev o nedovoljenem izkopu 6.272 m3 gramoza ni postavila niti v kontekst opredelitve pojma poškodbe okolja iz 8. točke 5. člena ZVO niti v kontekst trditev tožene stranke o sanaciji izkopa s kvalitetno pripravo tal z 12.000 m3 humusa za sadovnjak. Tožeča stranka tako ni utemeljila, zakaj naj bi nedovoljeni izkop gramoza kljub trditvam tožene stranke o sanaciji z "najmanj 12.000 m3 humusa", povzročil poškodbo okolja, ker pomeni degradacijo v večjem obsegu ali uničenje okolja ali njegovega dela. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali dejstev, ki bi utemeljevala predpostavke, s katerimi je definiran pojem poškodbe okolja (prim. 11. točko te obrazložitve). Prav tako nista presojali pomena trditev tožene stranke o sanaciji z najmanj 12.000 m3 humusa, ki bi bile lahko pomembne za odgovor na vprašanje obstoja poškodbe okolja po 76. b členu ZUN v obravnavanem primeru. Kljub temu sta uporabili določbe ZUN o odškodninski odgovornosti. S tem v zvezi revizijsko sodišče dodaja, da revident upravičeno graja stališče pritožbenega sodišča o neprimernosti dokaza z izvedencem kmetijske stroke. Za odgovor na vprašanje, ali stroka (pedologija) omogoča (izvid in) mnenje o resničnosti trditev tožene stranke o nasutju najmanj 12.000 m3 humusa, ki naj bi nadomestil protipravno izkopani gramoz, je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odgovor nanj je pridržan izvedencu ustrezne stroke (243. člen ZPP).

13. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 76. b člena ZUN. Ker pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Razlogi za nadaljevanje postopka so v pretežni meri razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Revizijsko sodišče dodaja dvoje. Prvič, dodaja napotke za nadaljevanje, če bi se postopek osredotočil na vprašanje škode zaradi zatrjevane odtujitve stvari in ne na vprašanja, povezana s predpostavkami za odškodninsko odgovornost zaradi poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN. In drugič, dodaja odgovor na tiste revizijske trditve, ki se dotikajo vrste in obsega škode ter višine odškodnine in ki se utegnejo znova izpostaviti v nadaljnjem postopku.

14. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo zaradi protipravnega odvzema njene mineralne surovine na njenem zemljišču parc. št. 1197/68 k.o. ... zmanjšano njeno premoženje. Takšne trditve ne izključujejo uporabe splošnih načel odškodninske odgovornosti (154. člen ZOR in nasl.), pri čemer bi šlo za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari (in ne za poškodbo okolja).

15. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da za ugotavljanje kvalitete izkopane mineralne surovine ne zadošča le opis njenega stanja, ki ga je (in kot ga je) podala tožena stranka. Temu argumentu se revizijsko sodišče pridružuje. Le splošen opis značilnosti izkopane mineralne surovine (precejšnje primesi zemlje, mivke in ostalega odpadnega materiala) namreč v konkretnem primeru ne zadosti kriteriju nasprotnega argumenta izhodišču iz izvedenskega mnenja o lastnostih izkopane mineralne surovine, ki je služilo za izračun ustrezne vsote kot odškodnine za izkopani gramoz (tretji odstavek 185. člena ZOR). S tem v zvezi revizijsko sodišče povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o povprečni granulacijski sestavi proda na mestu odvzema: 74 % prod (2-63 mm), 18 % pesek (0,063-2mm), 8 % melj in glina (pod 0,063 mm). Ker je zaslišanje prič namenjeno dokazovanju pravno pomembnih trditev, ne pa dopolnjevanju trditvene podlage (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP), predlagano zaslišanje prič v opisani procesni situaciji ne bi moglo odpraviti pomanjkljivosti preveč splošnega argumenta tožene stranke o pesku slabše kvalitete. Sodišči prve in druge stopnje tako nista imeli dolžnosti glede zaslišanja prič v prid ugotavljanja resničnosti te trditve.

16. Revizijsko sodišče nima pomisleka, da je tržna cena izkopanega gramoza primerno izhodišče za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR), če gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari. Nobenega razloga ni za odstop od uveljavljenega stališča, da se v primerih uničenja ali odtujitve stvari za izračun ustrezne vsote kot odškodnine upošteva tržna cena stvari. A tržno ceno ima (le) že izkopani gramoz. Mineralna surovina v raščenem stanju pa ni niti stvar niti ni v pravnem prometu. Dokler se kot sestavni del narave nahaja v raščenem stanju, nima tržne cene. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, katere stroške bi bilo treba odšteti od tržne cene gramoza za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR), pri čemer bi bilo treba razlikovati med (1) stroški, potrebnimi za pretvorbo mineralne surovine iz raščenega stanja v stvar, in (2) morebitnimi stroški, potrebnimi za pripravo že izluščenega gramoza v stanje, v kakršnem je na razpolago kupcem, ki zanj plačujejo tržno ceno. Za odgovor na nadaljnje vprašanje, namreč, kateri stroški sodijo v prvo in kateri v drugo skupino, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Razlikovanje med omenjenimi stroški pa je pravno pomembno zato, ker se zatrjuje škoda zaradi protipravnega odvzema stvari, to je gramoza, ki je že izluščen iz njegovega prvotnega okolja. Zato so bili stroški pretvorbe mineralne surovine iz raščenega stanja v stanje stvari potrebni za pridobitev nove oblike premoženja, ki (šele) ima tržno ceno. V tem pogledu so bili koristni za tožečo stranko. Pri presoji o tem, kateri stroški se odštevajo od tržne cene gramoza, pa bi kazalo upoštevati še, (1) da tožeča stranka ne bi smela dobiti plačila za strošek za pretvorbo njenega premoženja brez tržne cene (gramoz v raščenem stanju) v premoženje s tržno ceno, ker tega stroška ni imela, in (2) da toženi stranki ne bi z odštevanjem teh stroškov od tržne cene denarno (za nazaj) podprli njenega protipravnega ravnanja.

17. Pravkar navedena izhodišča izpostavijo pomen trditev tožeče stranke, da je tožena stranka nadaljevala z izkopom kljub odločbi Inšpektorata za okolje in prostor, izdani na podlagi 72. in 73. člena ZUN, in v času od 23. 2. 2001 do 3. 4. 2001 izkop povečala za faktor 4. Če bi se te trditve namreč izkazale za resnične, se zdi, da je odtlej tožena stranka izkopavala gramoz, kljub temu da je vedela, da za to ravnanje nima ustreznega dovoljenja. To bi lahko morda govorilo v prid presoji, da je tožena stranka (vsaj) odtlej opravljala tuj posel kljub prepovedi, za katero je vedela ali pa bi morala vedeti. V takšnem primeru tožena stranka, ki se je vtaknila v tuj posel (to je izkoriščanje mineralnih surovin), ne bi imela pravic poslovodje brez naročila (prvi odstavek 226. člena ZOR). Zato ne bi mogla zahtevati povračila koristnih izdatkov, ki jih je imela s pretvorbo mineralne surovine v stanje stvari, ki ima tržno vrednost. Ker ni razloga, da bi bil položaj osebe, ki se je vtaknila v tuj posel in pri tem še odsvojila tujo stvar, boljši v primeru njene odškodninske odgovornosti zaradi protipravne odtujitve stvari, revident nima prav, ko trdi, da se stroški "izkoriščanja" mineralne surovine pri izračunu ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR) vselej odštevajo od njene tržne cene.

18. Zakaj naj bi bili za oblikovanje tržne cene gramoza v gramoznici pomembni stroški "odvažanja" izkopanega gramoza, revident ni pojasnil. Revizijsko sodišče zato na to revizijsko trditev ne more odgovoriti. Revident pa pravilno opozarja, da bi bilo treba od tržne cene odšteti stroške nalaganja na transportno sredstvo, saj tržna cena za (razsuti) gramoz, ki je bil tožeči stranki odvzet, po ugotovitvah sodišča druge stopnje vsebuje stroške nalaganja na transportno sredstvo.

19. Tožeča stranka ni trdila, da bi tožena stranka z nedovoljenim izkopom gramoza posegla v njeno pravico, da podeljuje rudarsko pravico, skladno določbi 13. člena Zakona o rudarstvu. Zato višina koncesnine ne more biti izhodišče za izračun odškodnine. Prav tako za izračun ustrezne vsote kot odškodnine ni pomembno, koliko bi lahko država iztržila v primeru legalnega izkoriščanja glede na predpisani način razpolaganja z mineralnimi surovinami. Protipravni izkop mineralne surovine je zmanjšal premoženje tožeče stranke. Morebitna škoda zaradi onemogočanja razpolaganja s tem premoženjem je lahko le nadaljnja škoda, ki je tožeča stranka niti ne zatrjuje. V zvezi s sklicevanjem revidenta na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 9/2004 z dne 18. 3. 2005 to sodišče dodaja, da je bilo v tem sklepu zavzeto stališče spremenjeno v sodbi I Ips 189/2008 z dne 4. 9. 2008. V tej sodbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije potrdilo pravilnost izhodišča o tržni ceni odvzete kamnine v razsutem stanju za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku zaradi tatvine premične stvari.

20. Če bo sodišče v nadaljevanju postopka presojalo odškodninsko odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava, naj trditve tožene stranke o nasutju najmanj 12.000 m3 humusa upošteva kot ugovor compensatio lucri cum damno. Dolžnost sanacije posledic nedovoljenega izkopa gramoza sama zase namreč nima vpliva na dejstvo (zatrjevane) koristi zaradi zasutja jame s humusom. Zato te trditve v kontekstu splošnih načel odškodninskega prava lahko vplivajo na izračun odškodnine zaradi načela, da se z odškodnino poračuna korist, ki jo je oškodovanec prejel zaradi škodnega dogodka, ker bi sicer prisojena denarna odškodnina presegla škodo. To bi bilo v nasprotju z reparacijskim namenom odškodninskega prava (prim. tretji odstavek 185. člena in 190. člen ZOR). Morebitna korist tožeče stranke zaradi nasutja humusa na njeno zemljišče ni odvisna od nabavne cene humusa. Pomanjkanje trditev tožene stranke o tej ceni zato ne onemogoča presoje o ugovoru compensatio lucri cum damno. Ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi protipravne odtujitve njene mineralne surovine (prvi odstavek 17. člena ZVO), pa trditve o izboljšanju kvalitete zemljišča zaradi še drugih agromelioracijskih del ne morejo biti pravno pomembne za ugovor poračuna koristi z odškodnino.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.