Jedro

Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predhodni upravni postopki

1.Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 9. 8. 2022. Toženka jo je z odločbo št. 2142-3794/2024/4 (1222-12) z dne 29. 8. 2022 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je naslovno sodišče s sodbo I U 1176/2022-8 z 19. 9. 2022 zavrnilo. Zoper to sodbo se je tožnik pritožil, Vrhovno sodišče je njegovi pritožbi s sklepom I Up 210/2022 z 21. 12. 2022 ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Naslovno sodišče je nato njegovo tožbo 5. 1. 2023 s sklepom I U 1762/2022-21 zavrglo, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se tja v treh dneh ni vrnil. Odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito je tako 25. 1. 2023 postala pravnomočna. Dne 15. 12. 2025 je Zvezna republika Nemčija tožnika skladno z določbami Uredbe Dublin III¹ predala Republiki Sloveniji, kjer je 22. 12. 2025 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju zahtevek za ponovni postopek).

Izpodbijani sklep

2.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za ponovni postopek (1. točka izreka) in sklenila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku (2. točka izreka). Izpodbijano odločitev je sprejela, ker je ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih, novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je povedal, da nima novih dejstev in dokazov, želi ostati v Sloveniji, si urediti status in tu delati. Toženka je ugotovila, da tožnikova želja po bivanju v Sloveniji ne izpolnjuje pogojev za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga naj zadevo po odpravi izpodbijanega akta vrne toženki v ponoven postopek. Navaja, da je nemudoma po izdaji izpodbijanega akta zaprosil za vpogled v celotno upravno dokumentacijo in posredovanje le-te, vendar je ni prejel. Zato ni mogel ustrezno in popolno napisati tožbe. Ko bo prejel zahtevano dokumentacijo, si pridržuje pravico do dopolnitve tožbenih navedb. Meni, da je izpodbijani akt obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj ni obrazložen skladno z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka je zgolj ugotovila, da tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki bi bistveno povečevali verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, ni pa tega konkretno in individualizirano pojasnila, prav tako pa se ni opredelila do njegovih osebnih okoliščin. Tožnik meni, da je toženka inštitut zahtevka za uvedbo ponovnega zahtevka obravnavala izrazito formalistično in v nasprotju z njegovim namenom. Morala bi opraviti vsebinsko presojo ali zatrjevanih okoliščin ki, tudi če ne pomenijo novih dejstev, lahko utemeljujejo potrebo po ponovni obravnavi prošnje. Toženka tega ni storila, zadovoljila se s strogo formalno presojo, brez da bi ob upoštevanju načela sorazmernosti pretehtala, kaj to pomeni za njegov pravni položaj in morebitno odstranitev iz države.

4.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.V pripravljalni vlogi tožnik navaja še, da je toženka ni upoštevala, da je bil na podlagi določb Uredbe Dublin III iz Nemčije vrnjen v Slovenijo. Gre za novo okoliščino, ki odpira vprašanje verižnega vračanja in vzpostavlja obveznost toženke, da pred njegovo vrnitvijo v izvorno državo preveri tveganje kršitve iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Iz naknadno prejete dokumentacije izhaja, da ima psihične in socialne težave in je torej oseba z večjo stopnjo ranljivosti, toženka se do te okoliščine ni opredelila.

Dokazovanje

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pregledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa in listino, ki je v sodnem spisu označena kot priloga A2. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil (prim. drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)).

Glede seznanitve tožnika s celotno upravno dokumentacijo

Tožnik v tožbi, vloženi 26. 1. 2026, uveljavlja, da mu toženka do izteka roka za vložitev tožbe, na njegovo prošnjo ni posredovala celotne upravne dokumentacije v tej zadevi in da iz tega razloga ni mogel ustrezno pripraviti popolne tožbe. Sodišče ugotavlja, da je iz priloženega upravnega spisa razvidno, da je bila pooblaščenki tožnika zahtevana dokumentacija posredovana po elektronski pošti dne 2. 2. 2026 in da je 5. 2. 2026 na sodišče vložila pripravljalno vlogo. Glede na to sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem upravnem sporu pravočasno razpolagal s celotno upravno dokumentacijo in je imel možnost podati svoje navedbe in dokazne predloge.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za ponovni postopek. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje² .

Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite³ . Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁴ Dolžnost prosilca, da sam navede nova dejstva in dokaze temelji na tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo.⁵ Šele po izpolnitvi tega trditvenega in dokaznega bremena pa se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.⁶ Tako stališče je skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II⁷ , iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik na zapisnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek izjavil, da nima nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako je izjavil, da nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe o zavrnitvi prošnje, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku. Izjavil je le, da je bil v Slovenijo vrnjen iz Nemčije, da si želi tu urediti status in delati. Na vprašanje uradne osebe, ali bi k temu želel še kaj dodati, je odgovoril nikalno.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (v predzadnjem odstavku na 2. strani) se je toženka do teh zelo skopih tožnikovih izjav vsebinsko in konkretno opredelila. Sodišče pritrjuje njeni ugotovitvi, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih, novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, kljub temu, da ga je uradna oseba ob vložitvi zahtevka izrecno opozorila, da mora bodisi predložiti takšne nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikova želja po bivanju v Sloveniji tudi po oceni sodišča sama po sebi ne more biti razlog uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

Kot neutemeljen se zato izkaže tožben ugovor, da izpodbijan sklep nima sestavin, ki jih predpisuje 214. člen ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijan sklep sestavljen skladno z določbo 214. člena ZUP, saj ima vse sestavine, ki jih ta določba zahteva.

Glede na ugotovljeno tudi ni mogoče pritrditi tožnikovi navedbi, da se je toženka zadovoljila s strogo formalno presojo, brez da bi ob upoštevanju načela sorazmernosti pretehtala, kaj to pomeni za njegov pravni položaj in morebitno odstranitev iz države. Glede na to, da je tožnik svoj zahtevek za ponovni postopek utemeljil le s tem, da želi ostati v Sloveniji, si tu urediti status in delati, ni mogla sprejeti drugačne odločitve kot jo je. Kako naj bi s tem kršila načelo sorazmernosti, pa tožnik v svojih vlogah in na naroku za glavno obravnavo ni konkretiziral, zato lahko sodišče ta njegov ugovor le splošno zavrne. Enako velja za njegovo posplošeno trditev v pripravljalni vlogi, da naj bi imel psihične in socialne težave. Kakšne naj bi te bile in kako se kažejo navzven, tožnik ni pojasnil, o tem pa tudi ni izpovedal na naroku za glavno obravnavo, kamor brez opravičila ni pristopil.

Na pravilnost izpodbijanega sklepa nima vpliva okoliščina, da je Zvezna Republika Nemčija tožnika na podlagi določb Uredbe Dublin III vrnila Republiki Sloveniji. Tožnik zmotno meni, da to v tem postopku odpira vprašanje verižnega vračanja in predstavlja obveznost toženke, da pred njegovo vrnitvijo v izvorno državo preveri tveganje kršitve iz 3. člena EKČP. To ne drži, saj z izpodbijanim aktom toženka ni odločala o tožnikovi vrnitvi v izvorno državo. Okoliščina, da je prišlo do predaje, kaže samo in zgolj na učinkovito izvrševanje člena 3(1) Uredbe Dublin III ki določa, da prošnjo za mednarodno zaščito lahko obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, v konkretnem primeru je to Slovenija⁸ .

Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdan izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

3Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

4Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015.

5Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023.

6Prav tam.

7Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je Republika Slovenija sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III, skladno s katerim je zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.