Jedro

V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnost postopka izdaje upravnega akta, presoja se pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega sodišča, preko tega pa tudi pravilnost in zakonitost upravnih aktov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 10. 2004. S slednjo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 1. 4. 1997, s katero je bilo davčnemu zavezancu v ponovljenem postopku od opravljanja dejavnosti za leto 1994 ugotovljena davčna osnova v višini 27.759.532,00 SIT in odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 12.153.934,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da obrazložitev odločbe tožene stranke odločilne razloge vsebuje, vendar pa manjkajo vsebinski razlogi za drugačno davčno odmero od napovedane, ki pa izhajajo iz zapisnika. Ob tem tudi ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku te pomanjkljivosti ni uveljavljal in zaključuje, da ni podana bistvena kršitev postopka.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 in odločiti, da zamudne obresti tečejo šele od izvršljivosti davčne odločbe dalje. Odločitev je v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 823/2001 z dne 26. 10. 2004, v kateri je bilo zavzeto stališče, da morajo biti odločbe upravnih organov obrazložene. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil opravljen tudi preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnost postopka izdaje upravnega akta, presoja se pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega sodišča, preko tega pa tudi pravilnost in zakonitost upravnih aktov. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi pravilno presodilo, da dejstvo, da se v upravni odločbi prvostopni organ sklicuje na zapisnik in ne povzame njegove vsebine v obrazložitev prvostopne odločbe, ne pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Pravilno je tudi pojasnilo, da je zapisnik nujni sestavni del odločbe, da je bil tožniku vročen hkrati z odločbo in da tožnik v tožbi take kršitve ni uveljavljal. Zato na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje revidenta na sklep Vrhovnega sodišča I Up 823/2001 z dne 26. 10. 2004. 9. Revident zgolj posredno v zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave smiselno zatrjuje kršitev določb postopka, ko navaja, da je pravica do pravnega sredstva lahko učinkovita le, če je odločba sodišča prve stopnje obrazložena. Vrhovno sodišče se ne strinja z navedenim pavšalnim revizijskim očitkom, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odgovorilo na vse tožbene navedbe in pravilno presodilo, da kljub pomanjkljivi obrazložitvi odločbe tožene stranke ni podana bistvena kršitev postopka, ki bi narekovala odpravo odločbe, zato je tožnikov ugovor neutemeljen.

10. Revident v reviziji zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, vendar ne pojasni, kako naj bi Upravno sodišče prekršilo ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato Vrhovno sodišče očitka o kršitvi te človekove pravice ni moglo presojati. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja prepoved samovolje oziroma arbitrarnosti sodišča. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da ob presoji sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti oziroma, da bi bili njegovi argumenti že na prvi pogled nerazumni, zato tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

11. Revizijska trditev, da bi moralo sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 in odločiti, da zamudne obresti tečejo šele od izvršljivosti davčne odločbe dalje, je brezpredmetna, saj v izreku odločbe upravnega organa ni odločeno o zamudnih obrestih.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).