Jedro

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokazov bistveno kršilo določbe postopka (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa je brez kakršnekoli obrazložitve pritožbo tožene stranke zoper tako kršitev zavrnilo. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da je bilo ponujeno delovno mesto pri drugem delodajalcu za tožnika ustrezno. Z ravnanjem sodišč ji taka možnost ni bila dana.

Tožniku je bila z odločbo ZPIZ ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI je bilo tožniku na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem ponujena zaposlitev pri tem delodajalcu za delo, ki ustreza tožnikovi dejanski strokovni izobrazbi (5 razredov osnovne šole) in njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma z upoštevanjem omejitev, ki izhajajo iz invalidske odločbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki bo ustrezalo njegovi delazmožnosti in bo enako vrsti in ravni izobrazbe, ki mu je bilo priznano na dosedanjem delovnem mestu, ter mu za čas od nezakonite odpovedi do vrnitve priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Tožnik je bil zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu sušilec PS 1, za katero se zahteva IV stopnja strokovne izobrazbe in mu je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 8. 4. 2013 priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila novo pogodbo za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, ki jo je tožnik podpisal. Za ponujeno delovno mesto se zahteva I. do II. stopnja strokovne izobrazbe in je po mnenju ZPIZ z dne 15. 5. 2013 ustrezno. Vendar je sodišče na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da ni ustrezno, ker tožnik dejansko opravlja drugačno delo, kot je navedeno v pogodbi o zaposlitvi. Delovno mesto tudi ni v skladu s strokovno izobrazbo, ki je bila zahtevana za prejšnje delovno mesto tožnika. Ker tožniku ponujeno delo ni bilo ustrezno, je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) in 89. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo dokaze z ogledom, postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu in medicinske stroke ter druge predlagane dokaze.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo ugotovljeno (uporabljeno?) tudi materialno pravo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče potrdilo postopkovne napake sodišča prve stopnje, ki je v celoti in povsem nekritično upoštevalo izpovedbo tožeče stranke kot ključen dokaz. S tem je ravnalo v nasprotju z določbo 257. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi, nikakor pa ne izključno, z zaslišanjem strank. Listinskih dokazov, ki dokazujejo ravno nasprotno, zlasti mnenja ZPIZ z dne 15. 5. 203 o ustreznosti delovnega mesta tožnikovim zdravstvenim omejitvam, pa ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zaslišanje ključne priče C. G., kakor tudi zaslišanje vseh drugih predlaganih prič in s tem odvzelo toženi stranki pravico do izjave in izvedbe dokazov v njeno korist in s tem kršilo določbo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je s potrditvijo sodbe prvostopnega sodišča to kršitev ponovilo. Sodišče je napačno uporabilo določbo 91. člena ZDR-1, čeprav bi moralo uporabiti določbo 40. člena ZZRZI. Sodišče druge stopnje je celo uporabilo tretji odstavek 90. člena ZDR, ki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni več veljal. Tožniku ponujeno delovno mesto je ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, kar je v skladu z določbo 40. člena ZZRZI.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene „prečitalo listinske dokaze v spisu in zaslišalo tožnika“. Ostalih dokazov sodišče ni izvajalo, ker naj bi se „z njihovim izvajanjem postopek bistveno podražil in podaljšal, poleg tega pa ne bi bistveno pripomogli k razjasnitvi zadeve“. Ocenilo je, da „ogleda ne bo opravilo, ne bo postavilo izvedenca iz varstva pri delu in medicinske stroke ter ne bo izvajalo ostalih predlaganih dokazov“. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo vseh predlaganih dokazov, tako tistih, ki jih je predlagal tožnik, kot tistih, ki jih je predlagala tožena stranka. Obe stranki sta na zadnji glavni obravnavi v zvezi s tem uveljavljali bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje o pritožbenih navedbah glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nima nobene obrazložitve, čeprav zapiše, da je prvostopno sodbo „preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov“.

8. Tožena stranka utemeljeno opozarja na kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišča (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat sicer lahko zavrne vendar mora navesti, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. 9. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o postopku ponudbe delovnega mesta tožniku in ustreznosti tega delovnega mesta glede na tožnikovo izobrazbo in omejitve po invalidski odločbi, in sicer kadrovskih delavk pri toženi stranki in v družbi L. K., ter tožnikovega nadrejenega delavca. Predlagani dokazi z zaslišanjem prič so, poleg mnenja ZPIZ z dne 15. 5. 2013, lahko pomembni za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo teh dokazov bistveno kršilo določbe postopka (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa je brez kakršnekoli obrazložitve pritožbo tožene stranke zoper tako kršitev zavrnilo. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da je bilo ponujeno delovno mesto pri drugem delodajalcu za tožnika ustrezno. Z ravnanjem sodišč ji taka možnost ni bila dana. Že zaradi te kršitve je bilo treba razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

10. Glede materialnega prava revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje nepravilno oprlo svojo odločitev na določbo ZDR (90. člen), ki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni več veljala. Vendar je določba 91. člena ZDR-1 v relevantnem delu (peti odstavek) v bistvu enaka kot je bila določba tretjega odstavka 90. člena ZDR. Pri tem pa je treba upoštevati, da gre za določbo, ki je vezana na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Tožniku pa pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz teh razlogov ampak zaradi invalidnosti. V teh primerih se po določbi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi odpoveduje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

11. Tožena stranka je tako tudi ravnala. Tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 8. 4. 2013 ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI je bilo tožniku na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem ponujena zaposlitev pri tem delodajalcu za delo, ki ustreza tožnikovi dejanski strokovni izobrazbi (5 razredov osnovne šole) in njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma z upoštevanjem omejitev, ki izhajajo iz invalidske odločbe. Tožnik je ponujeno pogodbo tudi podpisal in opravlja delo pri novem delodajalcu.

12. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti s strani tožene stranke predlagane dokaze in po potrebi dopolniti že izvedene dokaze. Šele potem, ko bo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo odločilna dejstva bo ob upoštevanju relevantnega materialnega prava lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o tožbenem zahtevku. Tožnik zatrjuje, da delo pri družbi L. ni ustrezno glede na njegovo invalidnost, pri čemer je treba upoštevati, da gre za drugo vprašanje, ali je dejansko opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in omejitvami iz odločbe ZPIZ, ki jih je novi delodajalec po tej pogodbi dolžan upoštevati.

13. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.