Jedro

V izpodbijanem sklepu so poleg števila točk, dodeljenih pri posameznem kriteriju, navedeni tudi razlogi za njihovo dodelitev po posameznem ocenjevalcu, ti pa sledijo razlogom, ki jih je za posamezno število točk opredelila že toženka v razpisni dokumentaciji. To pa je po presoji sodišča ustrezno glede na vrsto postopka in obseg sodne kontrole, hkrati pa po presoji sodišča zadosti tudi standardu obrazložitve, kot izhaja iz 214. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom toženka ni izbrala v sofinanciranje tožničine vloge, ki jo je ta dne 6. 5. 2019 vložila v okviru prijave na Javni razpis za „Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij - Center za kreativnost 2019“ (JR CzK 2019), Sklop A1 (v nadaljevanju Javni razpis). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je vloga po dopolnitvi izpolnjevala formalne pogoje, zato se je uvrstila v postopek ocenjevanja. Komisija za vodenje postopka Javnega razpisa (v nadaljevanju komisija) je vlogo po posameznih merilih v skupnem seštevku ocenila s 35,3 od 100 možnih točk. Prag števila točk, nad katerim bo sofinanciranje odobreno, je 70 ali več. Tista vloga, ki prejme manj kot 70 točk, v nobenem primeru ne more biti sofinancirana.

2. V izpodbijanem sklepu so nadalje navedena še merila in podmerila Sklopa A1, največje možno število točk za posamezno merilo, opredelitev posameznega števila točk pri vsakem merilu, število točk, ki jih je posamezen ocenjevalec za konkretno merilo podelil tožničini vlogi, obrazložitev ocen po posameznih sklopih meril, povprečno število točk treh ocenjevalcev ter končni seštevek vseh povprečij. Tožničin projekt je za merilo „1. Ocena potenciala in kompetentnosti ekipe“ dosegel v povprečju 13,33 točke (pri podmerilu „1.1 Ekipa in spekter kompetenc“ 7,33 in pri podmerilu „1.2 Strategija ekipe in razumevanje projekta“ 6 točk); za merilo „2. Razumevanje in relevantnost problema in ustreznost rešitve“ je dosegel v povprečju 2,66 točke (pri podmerilu „2.1 Hipoteza problema in koncept rešitve“ 1,33 in pri podmerilu „2.2 Inovativnost poslovne ideje“ 1,33 točke); za merilo „3. Opredelitev segmentov kupcev/uporabnikov, validacija ter dostop do njih“ je dosegel v povprečju 4,66 točke; za merilo „4. Zasnova poslovnega modela in zasnova kazalnikov“ je dosegel v povprečju 3,33 točke; za merilo „5. Vzdržnost in trajnost poslovnega modela“ je dosegel v povprečju 4,66 točke (pri podmerilu „5.1 Strategija trženja“ 0,66 in pri podmerilu „5.2 Trajni učinek storitve/izdelka“ 4 točke) ter za merilo „6. Inovativnost“ je dosegel v povprečju 6,66 točke. Ker sta se oceni dveh ocenjevalcev razhajali za več kot 10 točk, je bil v postopek ocenjevanja vključen še tretji ocenjevalec in je bila končna ocena določena kot povprečje vseh treh ocen. Tožničina vloga ni dosegla skupnega seštevka 70 ali več točk, zato ni bila izbrana v sofinanciranje.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in navaja, da tretji ocenjevalec (za katerega meni, da je v izpodbijanem sklepu naveden kot ocenjevalec 1) ni imel možnosti slišati njene osebne predstavitve projekta, zato jo je ocenil bistveno slabše kot ocenjevalca, prisotna na predstavitvi, poleg tega pa je bila na predstavitvi predstavljena posodobljena različica projekta glede na samo oddano vlogo. Glede merila “6. Inovativnost“ ni razumljiv proporcionalno neusklajen ocenjevalni skok iz 0-4-16 točk, ki je tudi povzročil vključevanje tretjega ocenjevalca (za katerega meni, da je v izpodbijanem sklepu označen kot ocenjevalec 1), ki se v samo gradivo sploh ni poglobil. Tožbi prilaga tabelo s samoocenitvijo po posameznih merilih in njeno obrazložitev, ter navaja, da projekt dosega realnih 90 točk, zato bi se moral uvrstiti v sofinanciranje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo povzema navedbe izpodbijanega sklepa in navaja še, da je vse prijavitelje s formalno popolno vlogo pozvala na 10 minutno (vizualno) osebno predstavitev prijavljenega projekta pred dvema članoma komisije, ki pa je bila neobvezna in zgolj informativne narave. Tožničino vlogo sta po predstavitvi ločeno ocenila člana komisije (ocenjevalec 1 in ocenjevalec 2). Prvi ji je prisodil 12 točk, drugi 54 točk. Ker sta se oceni razlikovali za več kot 10 točk, je bilo potrebno v ocenjevanje vključiti ocenjevalca 3, ki je vlogo ocenil z 42 točkami (pravilno 40 - op. s.) na podlagi oddane vloge. Iz tega sledi, da je ocenjevalec 1 bil na tožničini predstavitvi projekta. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno in zakonito odločila, da se tožničin projekt „A.“ ne sprejme v sofinanciranje na podlagi javnega razpisa „Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij - Center za kreativnost 2019“, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 13/19 z dne 1. 3. 2019. Zlasti je sporno točkovanje ocenjevalca 3 in neusklajen ocenjevalni skok pri merilu „6. Inovativnost“ (kar je posledično tudi povzročilo vključitev ocenjevalca 3 v postopek ocenjevanja), prav tako pa tudi vrednotenje (točkovanje) tožničine prijave po ostalih kriterijih iz javnega razpisa.

7. Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Zadržana presoja pomeni, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona, odločitev pa odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta, očitno nerazumna. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene.1

8. Tožnica neutemeljeno oporeka točkovanju (tako pri merilu „6. Inovativnost“ kot tudi pri drugih merilih, kar izhaja iz tabele somoocenitve, ki je sestavni del tožbe). Toženka je po presoji sodišča pravilno in skladno z razpisom navedla oziroma pojasnila, zakaj je posamezen ocenjevalec dodelil določeno število točk za posamezni kriterij. Razlogi za takšno točkovanje po presoji sodišča niso očitno nerazumni in tudi sledijo obrazložitvi posameznega števila točk, kot je podana že v Javnem razpisu. Povedano drugače: v izpodbijanem sklepu so poleg števila točk, dodeljenih pri posameznem kriteriju, navedeni tudi razlogi za njihovo dodelitev po posameznem ocenjevalcu, ti pa sledijo razlogom, ki jih je za posamezno število točk opredelila že toženka v razpisni dokumentaciji. Za vsako merilo in podmerilo je namreč za posamezno število točk navedla, kdaj se to število točk lahko dodeli - na primer pri prvem merilu „Ocena potenciala in kompetentnosti ekipe“ je navedla: ekipa ni definirana - 0 točk; ekipa, ki ima samo enega člana, pridobi 2 točki; ekipa, ki ima vsaj dva člana, ki pa imata kompetence z istega področja - 4 točke; ekipa, ki ima vsaj 2 člana, katerih kompetence pokrivajo vsaj dve različni področji, pridobi 6 točk; ekipa, ki ima več kot dva člana, vendar podobne kompetence, pridobi 8 točk; ekipa, ki ima več kot dva člana, ki pokrivajo 2 ali več področij, med njimi je eden iz KKS, pridobi 10 točk. Torej je bilo že vnaprej opredeljeno, kdaj se lahko podeli določeno število točk, čemur je komisija sledila. To pa je po presoji sodišča ustrezno glede na vrsto postopka in obseg sodne kontrole, hkrati pa po presoji sodišča zadosti tudi standardu obrazložitve, kot izhaja iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Kot že navedeno, se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Slednjega pa tožnica niti ne izpodbija. Smiselno (glede na tožbene navedbe in priloženo tabelo) izpodbija število doseženih točk, ki pa so, kot je pojasnjeno zgoraj, rezultat ocene strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustreznega področja. Da je del vsake ocene tudi določena stopnja subjektivnosti, pa izhaja že iz narave stvari tovrstnih zadev. Pri tem sodišče še poudarja, da je pri sodelovanju na javnih razpisih treba vsem prijavljenim zagotoviti enako obravnavanje, vendar to ne pomeni, da bo vsak prijavitelj na razpisu tudi uspel in da mu bodo sredstva tudi dodeljena. V obravnavani zadevi je bila tožnici zagotovljena kvečjemu večja objektivnost ocene kot drugim prijaviteljem, saj je imela namesto dveh tri ocenjevalce, ki so vsak ločeno in neodvisno od drugega ocenili njeno vlogo.

10. Tudi če bi sodišče pri vsakem od meril upoštevalo tožničin ugovor, ki ga je podala za merilo „6. Inovativnost“, namreč da gre za neusklajene ocenjevalne skoke, in bi pri vsakem posameznem kriteriju kot povprečje upoštevalo oceno tistega ocenjevalca, ki je za ta konkretni kriterij podelil največ točk (torej pri prvem merilu 16 točk (2x po 8 točk), pri drugem merilu 4 točke (2x po 2 točki), pri tretjem merilu 6 točk, pri četrtem merilu 6 točk, pri petem merilu 8 točk (1x 2 točki in 1x 6 točk) in pri šestem merilu 16 točk, bi seštevek znesel 56 točk, kar je še vedno 14 točk manj, kot je minimalni predpisani prag 70 točk za pridobitev sofinanciranja. Tožnica tudi v tem primeru ne bi bila izbrana v sofinanciranje, več kot to pa se sodišče, kot pojasnjeno zgoraj, zaradi zadržane sodne presoje v oceno strokovne komisije ne more spuščati.

11. Tožnica prav tako nima prav, ko navaja, da jo je tretji ocenjevalec, ki je bil v postopek pritegnjen zaradi razhajanja ocen prvih dveh ocenjevalcev za več kot 10 točk, ocenil bistveno slabše, ker ni bil prisoten na predstavitvi, saj zmotno meni, da je ta ocenjevalec v izpodbijanem sklepu označen kot ocenjevalec 1. Kot izhaja iz odgovora na tožbo in čemur sodišče sledi, saj tožnica ne priloži dokazov, ki bi kazali drugače, je bil ocenjevalec 1, ki je tožnici podelil najnižje število točk (12), prisoten na predstavitvi, ni pa bil prisoten ocenjevalec 3, ki je tožnici dodelil 40 točk. Iz tega izhaja, da prisotnost na predstavitvi ni imela vpliva na ocenjevanje, kar pojasni tudi toženka in s čimer se sodišče strinja.

12. Glede na povedano je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo na nejavni seji, brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno dejansko stanje (točkovanju tožničine vloge), ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, saj tožničina vloga tudi ob upoštevanju najvišjega števila dodeljenih točk še vedno ne bi prestopila minimalnega praga določenega za pridobitev sofinanciranja, sodišče pa ne more presojati primernosti ocene strokovne komisije - posameznih ocenjevalcev.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.