Jedro

V 64. členu ZD je določeno, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko sestavi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati pred njima izjavi, da je to njegova oporoka. Tretja oporočna priča torej ni potrebna in zato njena izpoved ni merodajna. Sodišče pa bi moralo ugotoviti, ali je podpis zapustnika na oporoki pristen, saj je le takšna oporoka veljavna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pisna oporoka z dne 20.2.1998 R.R., rojenega 29.5.1944 v P., na zadnje stanujočega v I., z oporočnimi pričami M.C., N.V. in M.T.Š., neveljavna. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 509.481,00 SIT v 15 dneh. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka po svojih pooblaščencih. Obe pritožbi bo pritožbeno sodišče povzelo hkrati. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem pa sodišče ni zavzelo stališča o diametralno nasprotnih izvedeniških mnenjih izvedenca grafologa M.P. in izvedenke A.S.. Poleg tega pa sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, kajti oprlo se je le na izpovedi pristranske priče M.C., pri tem pa je spregledalo in ni ocenilo izpovedi ostalih dveh prič. Odločitev sodišča temelji na spremenjeni izjavi omenjene priče, do katere je prišlo na neobičajen način in sicer z uvedbo kazenskega postopka, ki ga je zoper njo sprožil prav tožnik. Poleg tega pa njena spremenjena izjava nikakor ne izpodbija pričevanja ostalih dveh prič, ki sta pri sestavi oporoke bili prisotni in kateri sta dejansko stanje skladno opisali. Celoten trud sodišča prve stopnje okrog priče C. je povsem nepotreben, kajti za veljavnost oporoke zadoščata že dve oporočni priči. To pa sta bili V. in T.Š.. Verodostojnost teh dveh prič v postopku na prvi stopnji pa ni bila izpodbita. Na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo napačno uporabilo. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je potrebno pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako pa tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in zato tudi materialno pravo ni pravilno uporabljeno. Tožeča stranka je namreč zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke zato, ker je trdila, da podpis na oporoki, ki predstavlja podpis oporočitelja R. R. ni njegov podpis. Sodišče prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku, pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da oporoke z dne 20.2.1998 ni sestavil oporočitelj oziroma je on pred pričami M.C., N.V. in M.T.Š. ni narekoval in niti podpisal, ker dne 20.2.1998 ni prišlo do srečanja med oporočiteljem in oporočnima pričama ter zapisovalko oporoke na oporočiteljevem domu ter da je bila oporoka napravljena neznano kje in tudi na neznan dan in če oporoke ni sestavil oporočitelj sledi tudi vprašanje pristnosti zapisa njegove volje. Takšna odločitev je v nasprotju z dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, je pa tudi materialnopravno napačna, kajti 64. čl. Zakona o dedovanju (ZD) določa, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v nazvočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Sodišče prve stopnje je sicer oporočni priči N.V. in M.T.Š. zaslišalo, vendar njune izpovedi ni ocenilo, ampak je le ocenjevalo izpoved priče M.C., ki naj bi bila tretja oporočna priča, katera je svojo prejšnjo izpoved, ki je bila skladna z izpovedbama ostalih dveh prič, preklicala in izpovedala, da ni bila navzoča pri zapisu oporoke, ampak je to podpisala kasneje. Kot pravilno opozarja pritožba, tretja oporočna priča ni potrebna, zato njena izpoved glede časa sestave oporoke, kot tudi glede sočasne prisotnosti ostalih dveh oporočnih prič ni merodajna. Priči N.V. in M.T.Š. pa sta v njunih izpovedbah opisali zapis oporoke na oporočiteljevem domu, njegovo izjavo in podpis oporoke. O (ne)pristnosti podpisa oporočitelja na sporni oporoki pa sodba nima razlogov, čeprav je sodišče prve stopnje postavilo dva izvedenca grafologa. V sodbi je povzelo izvedeniško mnenje izvedenca M.P. z vsemi detalji, ko je ta ocenil, da sporne oporoke ni podpisal oporočitelj ter izvedenke A.S., ko je ugotovila, da je sporno oporoko lastnoročno podpisal pokojni R.R.. Oba izvedenca je sodišče tudi zaslišalo na glavni obravnavi in ju soočilo, vendar sta ostala vsak pri svojem mnenju. Do diametralno nasprotnih stališč izvedencev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako pa tudi ni v tej smeri ocenilo mnenja Centra za kriminalistične preiskave, ki ga je tudi vpogledalo, kar bi gotovo moralo glede na trditev tožeče stranke, da podpis na oporoki ni oporočiteljev podpis. Oporoka je veljavna le, če je podpis zapustnika pristen, ta okoliščina pa ni bila ugotovljena, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati razloge tega sklepa v nakazani smeri, oceniti tudi izpovedi ostalih dveh oporočnih prič ter o zadevi ponovno odločiti.