Jedro

Na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati po izdaji izpodbijane odločbe izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo ograje z dne 19. 6. 2012, ki ga je tožnica priložila tožbi. Vsekakor pa je navedeno gradbeno dovoljenje, v kolikor se nanaša na objekt, ki je predmet izpodbijane odločbe, lahko podlaga za ustavitev izvršbe v delu, v katerem se nanaša na ta objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje ograje iz armiranobetonskega parapetnega zidu in polnil iz betonskih modularnih blokov v skupni višini do 1,5 m, debelini 0,2 m ter dolžini 26 m, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 2107/1, 2107/12 in 5607/7, vse k.o. …. Naložila ji je, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenega objekta (1. točka) in da ga mora v roku enega meseca po prejemu te odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (4. točka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1; 3. točka) in navedla, da bo o stroških postopka izdan posebni sklep (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na osnovi opravljenega inšpekcijskega ogleda, zaslišanja in vpogleda v razpoložljive uradne listine ugotovil, da se del zidane ograje (11 m) nahaja na zemljišču, ki je last investitorke, preostali del (15 m) pa je izveden na parceli št. 5607/7 k.o. ..., ki je v lasti Občine …. Za ta del objekta tožnica ne izkazuje pravice graditi. Ker tudi za gradnjo na svojih zemljiščih ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga morala imeti po prvem odstavku 3. člena ZGO-1, je podana podlaga za izrek ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je v postopku odločanja o tožničini pritožbi odpravil 3. točko izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo 3. točko, v kateri je spremenil prepovedi iz 158. člena ZGO-1, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da iz podatkov v predloženih dokumentih izhaja, da je tožnica leta 2011 dogradila že obstoječi betonski zid, ki je bil zgrajen pred 40. leti in se nahaja na zemljiščih parc. št. 2107/1 in 2107/12 in na zemljišču parcela št. 5607/7, vse k.o. …. Za omenjeno gradnjo investitorka ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga po 3. členu ZGO-1 morala pridobiti. Navaja, da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja za takšen objekt obstajala že v času, ko je tožnica po lastni izjavi pričela z gradnjo, namreč pred 40. leti. Takrat je bil v veljavi Zakon o urbanističnem planiranju, ki je v 19. členu določal, da mora investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje ali potrdilo o priglasitvi del, ki pa ga pravni prednik tožnice ni pridobil. Obravnavani objekt „nesporno“ v celoti predstavlja nelegalno gradnjo. Poleg tega ni sporno, da se del ograje nahaja na parc. št. 5607/7 k.o. ..., ki je v lasti Občine ..., od katere pa tožnica ni pridobila ustreznega soglasja za gradnjo na njenem zemljišču. Sklicuje se še na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, po kateri je ograjo, nižjo od 2,2 m, šteti za nezahtevne objekte, za katere je obvezna pridobitev gradbenega dovoljenja (2. točka 11. člena).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je pridobila gradbeno dovoljenje za nadzidavo ograje na parcelah št. 2107/1 in 2107/12, ki ga tudi prilaga. Nadalje navaja, da je obstoječo ograjo zgradil njen oče že leta 1966, glede nadzidave ograje na parceli št. 5607/7 k.o. ... pa potekajo razgovori za ureditev lastništva. Prosi, da se postopek za parcelo 5607/7 začasno ustavi. V dopolnitvi tožbe navaja še okoliščine v zvezi z izgubo lastništva in aktivnostmi za ponovno pridobitev lastništva na parceli št. 5607/7 k.o. ….

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bil izpodbijani ukrep zakonit. Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da so tožnica oziroma njeni pravni predniki izvedli v izreku odločbe navedena dela in da za to pred izdajo izpodbijane odločbe niso pridobili gradbenega dovoljenja oz. drugih predpisanih dovoljenj. Tožnica namreč v upravnem postopku tega ni zanikala, v tožbi pa navaja, da je bil spodnji del ograje v višini 0,50 m zgrajen v letih 1965 in 1966, ostali del ograje pa leta 2011. Prav tako tožnica izrecno ne oporeka ugotovitvi toženke, da bi za izvedbo navedenih del morala pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma drugo predpisano dovoljenje. Pri tem se je toženka pravilno sklicevala na določbo 3. člena ZGO-1 in na v času izvedbe spodnjega dela ograje veljavno določbo 19. člena Zakona o urbanističnem planiranju.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko ni sporno, da so bila izvedena dela, za katera bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje oz. za spodnji del ograje lokacijsko dovoljenje oz. potrdilo o priglasitvi del, ki pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pridobljeno, je imela toženka podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v 152. členu ZGO-1. Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati po izdaji izpodbijane odločbe izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo ograje na parcelah 2107/1 in 2107/2 (pravilno 2107/12) z dne 19. 6. 2012, ki ga je tožnica priložila tožbi. Vsekakor pa je navedeno gradbeno dovoljenje, v kolikor se nanaša na objekt, ki je predmet izpodbijane odločbe, lahko podlaga za ustavitev izvršbe v delu, v katerem se nanaša na ta objekt. Glede tožničine prošnje za začasno ustavitev izvršbe za parcelo št. 5607/7 pa sodišče pripominja, da je za odločanje o odlogu upravne izvršbe v obravnavanem primeru pristojen prvostopenjski upravni organ.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).