Jedro

Sodišča včasih izrecno dajo strankam možnost poznejšega navajanja, vendar to ne pomeni, da se prvi narok v takem primeru še ni zaključil, le strankam je sodišče dalo dodatno možnost glede točno določenih navedb in predlogov. Da so se v času zunajzakonske skupnosti v stanovanju na novo postavljali tlaki, ometi, električna napeljava, na novo naj bi se delali kopalnica in kuhinja, vendar opisana dela (tudi če bi se izkazalo, da so bila res opravljena v času skupnosti pravdnih strank) ob nespornem dejstvu, da je v istem stanovanju že pred letom 1999 bival zakonski par I., da je torej stanovanje že bilo in je bilo tudi primerno in dejansko uporabljeno za bivanje, ne vodijo do nastanka nove stvari. Le v primeru, da bi nastala nova stvar, bi namreč tožnica po ustaljeni sodni praksi lahko imela stvarnopravni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina s parc.št. 1595/2 k.o. B. in da znaša deleže vsake od strank ena polovica. Višji zahtevek (da v skupno premoženje spadata tudi nepremičnina s parc.št. 1623/1 k.o. B. in stanovanje v pritličju hiše G.) pa zavrnilo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.228 EUR pravdnih stroškov. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo na naslednjih ugotovitvah: (1) da v obdobju 2000 do 2003 med strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost, (2) da je bilo toženčevo stanovanje v pritličju hiše G. končano že pred letom 2000, nekatera dela pa so bila opravljena še v času pred 2003, (3) da je bila nepremičnina s parc.št. 1623/1 sicer kupljena v času trajanja zakonske zveze, vendar s toženčevimi posebnimi sredstvi, to je zavarovalnino in odškodnino za prometno nezgodo, ter (4) da je bila parc.št. 1595/2 k.o. B. kupljena s skupnimi sredstvi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da je že na naroku opozorila na procesne kršitve. Sodišče je napačno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič S.E. in D.I. Po koncu prvega naroka v zadevi sodišče namreč ni sprejelo izrecnega sklepa o tem, da je prvi narok zaključen. Ker nikjer ni določeno, da mora biti prvi narok zaključen na enem naroku, stranki pa sta si tudi po zaključku tega naroka izmenjavali pripravljalne vloge, je bil dokazni predlog pravočasen. Napačno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke. Pri ocenjevanju dokazov sodišče ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP. Za obstoj zunajzakonske skupnosti zakon nikjer ne postavlja pogoja, da bi morali stranki živeti na istem naslovu. Ni sporno, da je tožeča stranka do leta 2002 živela v O., kjer je bila zaposlena, vendar so vse priče izpovedale, da sta bili stranki že takrat v tesni čustveni zvezi in sta vse proste trenutke preživljali skupaj. Zgodilo se je, da je bila tožnica v M. pri tožencu tudi po ves mesec. V letu 2000 je bila na porodniškem dopustu, ki ga je v celoti preživela pri tožencu. Ko sta se stranki obiskovali, sta živeli kot mož in žena. Nenazadnje je toženec že leta 2000 nagovarjal tožnico, naj pusti službo in se preseli k njemu. Priče so izpovedala, da je tožnica prihajal v G. in tam kuhala, pospravljala, čistila in skrbela za hišo, dokončno pa se je priselila leta 2002. Sodišče je pristransko ocenjevalo izpovedi prič in iz njihovih izpovedi povzelo le tisto, kar je bilo v korist tožencu. Tako priči M.I. ne verjame, da je tožnica leto in pol pred poroko živela pri tožencu, verjame pa mu vse ostalo. Podobno velja za O.J., ki je izpovedal, da je tožnica prišla v G., ko je bila njena hči še na vozičku. Toženec je stanovanje v pritličju hiše G. prenavljal po letu 2000, kar vse bi sodišče izvedelo, če bi zaslišalo predlagano pričo D.I. Na novo so se postavljali tlaki, ometi, električna napeljava, izdelali so kopalnico, kuhinjo, kupili pohištvo. Pri prenovi mu je pomagala tožnica. O tem je izpovedala tožnica in tudi zaslišane priče, poleg tega je tožnica po svojih močeh kuhala delavcem, skrbela za hišo, pospravljala, čistila. Zaslišane priče so kot toženčevi sorodniki imeli interes za njegov uspeh v pravdi. Z izpovedmi pa so si prihajali v nasprotje (M.I. je najprej izpovedal, da je bilo stanovanje končano v letih 1997 – 1998, nato pa, da sta do leta 1999 v njem živela I. in da je toženec po letu 2000 še nekaj delal, da je imela hiša fasado pred letom 2000, čeprav fasada še danes ni dokončana in podobno). Ker je po mnenju tožnice dokazano, da je zunajzakonska skupnost obstajala v času 2000 do 2003, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, katera dela so se v tem obdobju izvajala. Napačne so tudi ugotovitve glede parc.št. 1623/1 k.o. B. V času nakupa je toženec prejemal pokojnino manj od 500 EUR, imel je tudi sodne prepovedi, tako da mu je za življenje ostalo le 287 EUR. Drugih dohodkov ni niti dokazoval. Zato je neverjetno, da bi odškodnino, tudi če jo je prejel, porabil za nakup nepremičnine. Toženca je morala s svojimi dohodki preživljati tožnica, kar bi moralo sodišče upoštevati.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navede in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na kršitev iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Določba je namreč jasna: stranke lahko nova dejstva in dokaze navajajo oziroma predlagajo najkasneje na prvem naroku, kasneje pa le, če jih pred tem niso mogle predlagati brez svoje krivde. Drži, da sodišča včasih izrecno dajo strankam možnost poznejšega navajanja, vendar to ne pomeni, da se prvi narok v takem primeru še ni zaključil, le strankam je sodišče dalo dodatno možnost glede točno določenih navedb in predlogov. Tudi v predmetnem postopku je bilo tako. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki dodelilo rok 15 dni za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je tožena stranka vložila neposredno na prvem naroku. Ta rok je tožeča stranka izkoristila, vendar v pripravljalni vlogi, v kateri je odgovorila na navedbe tožeče stranke, podane na prvem naroku, še ni predlagala zaslišanja S.E. in D.I., ampak je ta dokazni predlog podala šele v eni od kasnejših vlog. Pritožbene trditve, da ob opisanem poteku postopka in ob jasnih zakonskih določbah, tožeča stranka ni vedela, da je prvi narok že zaključen, niso opravičljiv razlog za prepozno predlaganje.

6. Z le pavšalnim očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker ni imenovalo izvedenca, pritožba ne more uspeti. Ob za to zadevo enem od odločilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da z vlaganji po letu 2000 ni nastala nova stvar, pa bi bilo imenovanje izvedenca tako ali tako nepotrebno.

7. Glede na v sodbi ugotovljeni časovni potek dogodkov: nakup in bistveni del vlaganj v stanovanjsko hišo G. je bil opravljen pred letom 2000, parc.št. 1623/1 k.o. B. pa je bila kupljena leta 2004, že v času zakonske zveze, vprašanje, ali je med strankama v letih 2000 do 2003 obstajala zunajzakonska skupnost, v tej pravdi ni odločilno. Tožnica v pritožbi sicer vztraja, da so se v času zunajzakonske skupnosti v stanovanju na novo postavljali tlaki, ometi, električna napeljava, na novo naj bi se delali kopalnica in kuhinja, vendar opisana dela (tudi če bi se izkazalo, da so bila res opravljena v času skupnosti pravdnih strank) ob nespornem dejstvu, da je v istem stanovanju že pred letom 1999 bival zakonski par I., da je torej stanovanje že bilo in je bilo tudi primerno in dejansko uporabljeno za bivanje, ne vodijo do nastanka nove stvari. Za novo stvar namreč ne gre v primeru morebitne drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen. Le v primeru, da bi nastala nova stvar, bi namreč tožnica po ustaljeni sodni praksi lahko imela stvarnopravni zahtevek. Ker torej za odločitev v tej pravdi ni pomembno, ali je v letih 2000 do 2003 med pravdnim strankama obstajala zunajzakonska skupnost, pritožba z očitki o napačni dokazni oceni glede tega dejstva ne more uspeti.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z nakupom parc.št. 1623/1 k.o. B. Pritožba nizke dohodke toženca prikazuje enostransko, saj so bili tudi dohodki tožnice očitno zelo nizki. Sama je namreč predložila potrdilo CSD, da ji je bila (sicer konec) leta 2004 dodeljena socialna pomoč (priloga A6). Ker sta obe stranki imeli nizke dohodke, kljub temu pa je bila v tem obdobju kupljena nepremičnina, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so bila za nakup porabljena prav sredstva odškodnine oziroma zavarovalnine, posebej še, ker je kupnina znašala 150.000 SIT, toženec pa je prejel skupaj 628.409 SIT odškodnine. Skladna je tudi izpoved toženca in priče I. o tem, da si je toženec denar za kupnino najprej izposodil od I. in da mu je posojilo po prejemu zavarovalnine nato vrnil. Toženec je torej v dokaz svojim trditvam predložil listinske dokaze, poleg tega pa so bile njegova izpoved in izpoved predlaganih prič skladne. Zato ne drži pritožbena trditev, da naj bi sodišče nekritično verjelo tožencu, tožnici pa ne. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze ocenjevalo in tudi po mnenju pritožbenega sodišča za razliko od toženca tožnica svojih trditev ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je tožnica v zvezi z nakupom parc.št. 1623/1 vse svoje trditve vezala na zavarovalnino iz prometne nesreče v letu 2006, za kar se je izkazalo, da ne drži. Konkretiziranih trditev o tem, da naj bi morala toženca v času skupnosti preživljati, pa pravočasno ni podala, zato teh njenih navedb, podanih šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi zgoraj povedanega o neutemeljenosti pritožbe, le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženo. Strošek odgovora na pritožbo namreč glede na stanje zadevi in vsebino pritožbe ni bil potreben strošek postopka.