Jedro

Terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi nepravočasno izpolnjene nedenarne obveznosti je po ZOR samostojna terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Zato ne vpliva na nastanek terjatve iz naslova opravljenih del. To pomeni, da bi trditve tožene stranke o upravičenju do pogodbene kazni bile pravno upoštevne lahko le, če bi tožena stranka zatrjevala, da je podala pobotno izjavo pred pravdo, ali pa, če bi uveljavljala procesni ugovor zaradi pobota v obravnavanem gospodarskem sporu. Le v tem primeru bi nasprotna toženčeva terjatev bila razlog za prenehanje vtoževane terjatve.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o zakonskih zamudnih obresti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

2.V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi nepravočasno izpolnjene nedenarne obveznosti je po ZOR samostojna terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Zato ne vpliva na nastanek terjatve iz naslova opravljenih del. To pomeni, da bi trditve tožene stranke o upravičenju do pogodbene kazni bile pravno upoštevne lahko le, če bi tožena stranka zatrjevala, da je podala pobotno izjavo pred pravdo, ali pa, če bi uveljavljala procesni ugovor zaradi pobota v obravnavanem gospodarskem sporu. Le v tem primeru bi nasprotna toženčeva terjatev bila razlog za prenehanje vtoževane terjatve.

Tožena stranka ni zatrjevala, da bi podala pobotno izjavo (prim. 337. člen ZOR). Prav tako v okviru tega gospodarskega spora ni podala procesnega ugovora zaradi pobota. Trditve tožene stranke o upravičenju do pobotne terjatve se tako izkažejo kot pravno nepomembne. Pritožbeno sodišče ponavlja, da zgolj obstoj samostojne nasprotne terjatve ne vpliva niti na nastanek niti na prenehanje vtoževane terjatve. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje o nepravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni.

Enako velja za pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, češ da ni ugotovilo, kdaj je prišlo do dejanskega prevzema opravljenih del (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je na dobavnici št. 11/00 (v prilogi A14) zapisano, da je rok za reklamacije osem dni. Vendar v obravnavanem primeru potrditvah tožene stranke ni sporno, ali je tožena stranka podala reklamacijo v tem roku. Sporno je, kot je sama zatrjevala, ali jo je podala že ob dobavi in montaži navedenega elementa (prim. trditve tožene stranke v ugovoru pod 1., l. št. 11).

Upoštevaje ob tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil dobavljen pult v drugačni izvedbi glede materiala in dimenzij, kot je bil prvotno predviden (tako je zatrjevala tudi tožena stranka v ugovoru), pritožbene trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, te ne morejo omajati. Če bi tožena stranka namreč reklamacijo res podala, ni niti logično niti življenjsko sprejemljivo, da je pristala na montažo pulta, ki naj bi se po njenih trditvah razlikoval tako v dimenzijah kot v izbranem materialu naročenega pulta. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz zapisnika o izpovedbi tožene stranke izhaja, da najprej časovno ni mogla opredeliti podane reklamacije, iz nadaljnje izpovedbe pa, da naj bi reklamacijo podala takoj. Pritožbeno sodišče tudi zato sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala zatrjevane reklamacije ter je zato treba šteti, da je s tem priznala, da je izpolnitev v redu.

Pač pa pritožnik pravilno opozarja na pomanjkljivost obrazložitve v delu, v katerem se nanaša na prisojo zakonskih zamudnih obresti. S tem v zvezi prav tako pravilno opozarja, da je rok zapadlosti določen v 5. členu pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 4.1.2000 (v prilogi A13). Pravilen je tudi pritožbeni očitek o neskladnosti obrazložitve, češ da gredo obresti od zapadlosti posameznega računa, in prisojo teh obresti od zneska 48.790,00 od 9.5.2000 (na računu št. 25/2000 je zapisan rok plačila 15.5.2000; prim. prilogo A3) in od zneska 890.060,50 SIT od 7.4.2000, medtem ko iz računa št. 15/2000 sledi, da je rok plačila 22.4.2000 (prim. prilogo A5). Ker spredaj omenjeno pogodbeno določilo terja ugotovitev novega dejstva, to je dneva, na katerega sta pravdni stranki vezali zapadlost posameznih zneskov, zaenkrat ni moč odgovoriti, ali je pravilno izhodišče o zapadlosti, ki je navedeno na omenjenih računih. V obrestnem delu je zato podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.