Jedro

Če za posamezen poslovni dogodek davčni zavezanec nima verodostojne listine, se šteje, da takega poslovnega dogodka ni bilo. Glede na to ni mogoče upoštevati odhodka, ki ni dokazan z računom. Kako pa je ta isti poslovni dogodek upoštevan pri zavezančevem kupcu, pa ni stvar te upravne zadeve, temveč obračuna davka od dobička pravne osebe - kupca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2000, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčnega urada K., Izpostave K. z dne 11.3.1997. S to odločbo je bila tožniku od opravljanja dejavnosti vzdrževanja telefonskih naprav za leto 1995 ugotovljena davčna osnova v višini 140,585.706 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 68,250.047 SIT. Prvostopni organ je v postopku ugotovil prihodke v višini 564,607.432 SIT, odhodke v višini 398,857.157 SIT ter dobiček v višini 156,241.600 SIT. Tožnik kupcu T.T. d.o.o. za dobavo blaga po dobavnici ... s prevzemnim listom ... z dne 5.6.1995 v vrednosti 153,036.992 SIT ni izstavil računa. Zato ta prodaja ni bila evidentirana v poslovnih knjigah, kar je tožnik tudi sam potrdil z izjavo z dne 8.11.1995. Glede na to mu je ob upoštevanju določb 41. in 45. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95), 1., 14. in 17. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95, Pravilnik) ter Slovenskega računovodskega standarda (SRS) 21 prvostopni organ utemeljeno povečal prihodke za navedeni znesek. Ugovor, da bi bilo treba ta znesek upoštevati kot odhodek pri podjetju T.T. d.o.o. K., pa ni upošteven, ker se ne nanaša na to zadevo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se je nanje izrecno tudi sklicevalo. Ob ugotovitvi, da med strankama ni sporno, da tožnik podjetju T.T. d.o.o. iz K. ni fakturiral blaga po dobavnici ... s prevzemnim listom ... z dne 5.6.1995, in da tožnik v poslovnih knjigah prihodkov od navedene prodaje ni izkazal, je odločitev tožene stranke, da se tožniku za nefakturirano vrednost blaga povečajo prihodki, utemeljena. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti upoštevanja odhodkov pri podjetju T.T. d.o.o. v znesku spornih prihodkov tožnika je predmet samostojnega odločanja in na vprašanje zakonitosti povečanja prihodkov pri tožniku ne more vplivati.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ponavlja tožbene navedbe, da je zaradi zmote in napake pri računovodenju izpadlo fakturiranje zaloge, ki jo je tožnik prenesel na podjetje T.T. d.o.o. v znesku 153,036.992 SIT. Ker pa je isti davčni organ hkrati opravljal pregled pravilnosti davčnega delovanja tožnika in podjetja T.T. in izdal zapisnik z dne 27.1.1997, s katerim so bile te nepravilnosti ugotovljene, bi moral ob hkratnem povečanju osnove za odmero davka od dejavnosti, na drugi strani pri podjetju T.T. d.o.o. ta znesek upoštevati kot odhodek. To izhaja iz zapisnika kot javne listine. V nasprotnem primeru gre za dvojno obdavčenje, ki pa je prepovedano. Res, da gre za dva samostojna postopka, vendar sta medsebojno povezana tako, da bi moral davčni organ najprej končati davčni postopek, ki teče proti podjetju T.T. d.o.o., in rešiti to vprašanje kot predhodno vprašanje, in šele na podlagi tega bi lahko relevantno odločal o odmeri davka od dejavnosti tožnika v tem postopku. Ker v obravnavanem primeru dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, je tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti vzdrževanja telefonskih naprav za leto 1995, ki jo tožnik opravlja kot samostojni podjetnik. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik podjetju T.T. d.o.o. K. za dobavo blaga po dobavnici ... s prevzemnim listom ... z dne 5.6.1995 v vrednosti 153,036.992 SIT ni izstavil računa in tega ni evidentiral v poslovnih knjigah, kar priznava tudi sam, je odmera davka od dejavnosti pravilna in zakonita. V tem upravnem sporu in predhodnem upravnem postopku pa ni predmet odločanja pravilnost in zakonitost odmere davka od dobička pravne osebe T.T. d.o.o. K. Zato tožnikovi pritožbeni ugovor, da bi bilo treba znesek, ki ga je pozabil fakturirati temu podjetju in je zato ta znesek tožnikov prihodek, kot odhodek upoštevati pri podjetju T.T. d.o.o. K., ni upošteven. Ugotavljanje davčne osnove za odmero davka od dobička pravnih oseb je namreč samostojen postopek, in ni predhodno vprašanje za postopek odmere davka od dohodkov iz dejavnosti. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba najprej zaključiti davčni postopek podjetja T.T. d.o.o. in to vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje, in šele na podlagi tega odločati o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti v tem postopku. Ne glede na to, da je bil inšpekcijski pregled pri tožniku in pri podjetju T.T. d.o.o. opravljen istočasno in da so ugotovitve vsebovane v istem zapisniku, to ne pomeni, da gre pri odmeri davka kot posledici ugotovitve inšpektorja za eno upravno stvar in en upravni postopek, temveč gre za dva samostojna davčna postopka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da lahko zaradi napačnega zaporedja pri odločanju v navedenih postopkih pride do nezakonite dvojne obdavčitve. Če davčni zavezanec ne izda verodostojnih listin in ne vodi poslovnih knjig v skladu s predpisi, kar ima za posledico drugačno ugotovitev njegove davčne osnove, v kateri so zajeti tudi prihodki, ki so zajeti tudi pri drugem zavezancu, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nezakonito dvojno obdavčenje.

Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrača uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka, kot nedovoljen pa uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog se v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.