Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da mora tožnika od 1. 5. 2014 do 30. 4. 2018 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za obdobje od maja 2014 do aprila 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v zneskih, kot izhajajo iz II. točke izreka. V III. točki izreka je višji tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja sledeča vprašanja: – ali je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tožene stranke in v sodbi sodišča druge stopnje, ko ni preizkusilo pritožbenih navedb tožene stranke in se do njih opredelilo, storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in odstopilo od enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba II Ips 348/2011, sodba II Ips 593/2006, sodba II Ips 235/2018, sklep II Ips 33/2015) glede standarda obrazloženosti sodnih odločb sodišča druge stopnje; – ali je sodišče druge stopnje s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje glede oblikovanja tožbenega zahtevka tožnika za sklenitev pogodbe s Kapitalsko družbo in prijavo tožnika v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; – ali je pravilno stališče, da je delavec aktivno legitimiran za vložitev zahtevka zoper delodajalca na sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje v primeru, da je taka že sklenjena pogodba med delodajalcem in upravljalcem sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje; – ali je pravilno stališče, da je delavec aktivno legitimiran za vložitev tožbenega zahtevka zoper delodajalca na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, če je sklenjena pogodba med delodajalcem in upravljalcem sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja o financiranju pokojninskega načrta; – ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ima tožnik (delavec) aktivno legitimacijo za vložitev tožbenega zahtevka zoper toženo stranko (delodajalca) na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje zato, ker mu je potrebno zagotoviti sodno varstvo po 23. členu Ustave RS zaradi pasivnosti KAD in FURS pri izterjavi prispevkov za poklicno zavarovanje; – ali je pravilen materialnopravni zaključek, da delodajalec nima pravice v sodnem postopku uveljavljati presoje, ali delovno mesto delavca voznika avtobusa še izpolnjuje pogoje za uvrstitev med delovna mesta, za katero je predpisana obvezna vključitev v poklicno zavarovanje na podlagi 413. člena ZPIZ-2, če ni sprejet podzakonski akt na podlagi četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2 in ni imenovana komisija po prvem odstavku 200. člena in prvem odstavku 201.a člena ZPIZ-2; – ali je sodišče pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev za poklicno zavarovanje tožnika pravilno upoštevalo materialno pravo za uporabo Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS 19/75), če ni sprejet podzakonski akt na podlagi četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-1 in ni imenovana komisija po prvem odstavku 200. člena in prvem odstavku 201.a člena ZPIZ-2. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Sodišče po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je praksa višjih sodišč neenotna; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.