Jedro

Pravno relevantno dejstvo za presojo ovire po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen je ugotovitev, katera pravica (lastninska pravica ali pravica uporabe) je bila ob nastopu ZDen vpisana v korist lovske družine.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se delna odločba Upravne enote A. št. ... z dne 24. 11. 2006, popravni sklep št. ... z dne 4. 12. 2006 in popravni sklep št. ... z dne 14. 12. 2006 odpravijo in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z delno odločbo v 1. točki izreka odločil, da je A.A. upravičen do obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 188,46 DEM kot odškodnine za podržavljeno zemljišče parc. št. 437 k.o. B., pašnik 3 v izmeri 1.543 m2; v 2. točki določil kot zavezanca Slovensko odškodninsko družbo; v 3. točki postavil skrbnika za poseben primer. S popravnima sklepoma z dne 4. 12. 2006 in 14. 12. 2006 pa je popravil številko odločbe in rok plačila naveden v 2. točki izreka delne odločbe. V obrazložitvi je navedel, da je bilo zemljišče parc. št. 437 k.o. B. podržavljeno pokojnemu razlaščencu A.A. na podlagi odločbe o zaplembi leta 1945. V času podržavljenja je bilo zemljišče pašnik 3 v izmeri 1.543 m2, danes pa je del parcele 437/1 gozd v izmeri 834 m2 in poslovna stavba 89 m2, del parc. št. 437/2 gozd v izmeri 373 m2 in del parc. št. 2836 cesta. Zemljišče, ki je v parceli 2836 je del javne infrastrukture, del, ki se nahaja v parc. št. 437/1 in 437/2 pa je v lasti lovske družine B., za katero je upravni organ po izvedenem postopku ugotovil, da gre za civilno pravno osebo, ki je premoženje pridobila z lastnimi sredstvi oziroma lastnimi viri sredstev, ki niso imela značaj družbenih sredstev. Lovska družina je zemljišče kupila na podlagi kupne pogodbe z dne 22. 11. 2006 in celotno kupnino plačala. v postopku je predložila sklep DN št. ..., zemljiško knjižni izpisek za vl. št. 1718 k.o. B., kopijo katastrskega načrta, odločbo z dne 26. 12. 1960 za gradnjo lovskega zavetja, blagajniško poročilo z dne 29. 3. 1962 in 23. 3. 1961, zapisnik z dne 7. 3. 1961, 18. 1. 1961, 5. 1. 1961, 19. 12. 1960 in 6. 12. 1960, dopis A.A.A. z dne 13. 2. 1961, dopis B.B.B. z dne 17. 10. 1945 in pravila lovske družine B.z dne 6. 5. 1997. Upravni organ je zavrnil ugovore predlagateljice, da je lovska družina zemljišče kupila z družbenimi sredstvi in v času nakupa ni bila društvo, torej civilno pravna oseba. Upravni organ meni, da je lovska družina z listinami in predloženimi zapisniki in blagajniškimi poročili izkazala, da je zemljišče kupila z lastnimi sredstvi, pridobljenimi iz članarine in ne z družbenimi sredstvi in da je v času vračanja organizirana kot društvo, torej civilno pravna oseba in je zato podana ovira za vračilo v naravi. V konkretnem primeru je Lovska družina B. zemljišče kupila leta 1960, to je pred uveljavitvijo Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o opravljanju zemljišč iz leta 1976 (v nadaljevanju ZVGLD), ki je lovske organizacije opredelil kot družbene organizacije, in kot izhaja iz listin v spisu, izključno s svojimi sredstvi. Res je sicer, da je nato šestnajst let kasneje sprejeti zakon to, z lastnimi sredstvi kupljeno premoženje, opredelil kot družbeno, vendar pa je za odločanje o obstoju ovir za vračilo v naravi pomembno tako stanje kot tudi lastništvo nepremičnin v času vračanja. V času vračanja položaj lovskih družin ureja Zakon o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/2004), ki v 64. členu Lovske družine opredeljuje kot lovske organizacije. Zakon o društvih pa v 5. členu določa, da je društvo pravna oseba zasebnega prava. Podana je torej ovira v skladu s 3. odstavkom 16. člena Zakona o denacionalizaciji.

Drugostopni organ je potrdil odločitev prvostopnega organa in navedel, da je bila vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča pravilno izračunana, neutemeljena pa je tudi navedba, da niso podane ovire za vrnitev v naravi. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1425/2004 z dne 29. 8. 2007 in z odločbo Ustavnega sodišča U- I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Da sta bili obravnavani zemljišči v lasti LD, po mnenju drugostopnega organa izhaja iz zemljiško knjižnega izpiska Okrajnega sodišča v C. z.k. vl. št. 1718 k.o. B. z dne 18. 3. 1993 in kupoprodajne pogodbe. Iz vpogleda v v elektronsko zemljiško knjigo pa izhaja, da sta obe parceli še vedno v lasti Lovske družine B. in ni vpisana zgolj pravica uporabe. Glede na navedeno tudi po mnenju drugostopnega organa ovire za vračanje v naravi obstajajo na podlagi 3. odstavka 16. člena ZDen.

Tožnica v tožbi navaja, da organa nista pribavila iz zbirke listin overjenega prepisa kupne pogodbe z dne 22. 11. 1960, saj če bi bila pribavljena kupoprodajna pogodba iz zbirke listin, bi bilo že organu prve stopnje jasno, da je lovska družina kupila "pravico uporabe" in ne lastninsko pravico. Neumestno je sklicevanje drugostopnega organa, da iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo izhaja, da sta obe parceli v lasti Lovske družine B. To je sicer res, vendar je pomembno, kako je Lovska družina B. dejansko pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah. Namreč iz elektronskega zemljiškega knjižnega izpiska je razvidno, da se je lastninska pravica na Lovsko družino knjižila na osnovi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Šele na podlagi tega zakona je bila torej na zemljiščih, kjer je predlagatelj imel pravico uporabe na zemljišču, na predlog imetnika pravice uporabe vzpostavljena lastninska pravica. Lovska družina B. je imela torej do leta 1997 pravico uporabe na spornih zemljiščih, lastninsko pravico pa je pridobila šele leta 1997 po predlogu za vpis. Vpis na podlagi ZLNDL pa nima pravnih posledic za stranke v postopku po denacionalizaciji. Ustavne odločbe na katere se sklicuje organ druge stopnje, nimajo zveze s predmetno zadevo in se ukvarjajo s premoženjem lovskih družin v zvezi oziroma z lastninjenjem kmetijskih zemljišč in gozdov na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in ki niso bila zajeta z določbami 5. člena ZLPP in 2. odstavkom 74. člena ZZ. Glede na to bi moral organ prve stopnje kot organ druge stopnje uporabiti določbo 51. člena ZDen in vrniti premoženje upravičencu. Predlaga odpravo prvostopne delne odločbe in obeh popravnih sklepov ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Lovska družina B. je na tožbo odgovorila in navedla, da je zemljišče kupila s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 11. 1960 in znesek tudi v celoti plačala, zemljišče pa je bilo s sklepom Okrajnega sodišča C. kot lastnina vpisano v zemljiško knjigo pod z.k. vl. št. 1718 k.o. B. Stranki z interesom SOD in B.B. na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ vrnitev nepremičnin 437/1 in 437/2 zavrnil na podlagi določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilno pravnih oseb. Svojo odločitev je utemeljil s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 11. 1960, z blagajniškimi poročili lovske družine iz let 1961 in 1962, ter na podlagi sedanjega statusa lovske družine kot društvo. Meni, da ne glede na vpis izveden na podlagi kupoprodajne pogodbe, ko se je v zemljiško knjigo s sklepom sodišča DN ... vpisala v korist lovske družine pravica uporabe, obstaja ovira za vrnitev zemljišča v naravi. Po mnenju prvostopnega organa je bila namreč pravica uporabe na lovsko družino vknjižena v skladu s tedanjimi pravnimi predpisi, čeprav je bila pred tem last fizičnih oseb in tako ni šlo za družbeno lastnino, ki bi prešla v last lovske družine na podlagi neodplačnega posla oziroma odločbe o dodelitvi v uporabo; nadalje, ker je lovska družina kupila nepremičnino z lastnimi in ne družbenimi sredstvi, kar naj bi izhajalo iz blagajniških potrdil, in ker je danes civilno pravno oseba.

Navedeno razumevanje dejstev pa ne narekuje uporabe določbe 3. odstavka 16. člena ZDen. Namreč pravno relevantno dejstvo za presojo ovire po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen je ugotovitev, katera pravica (lastninska pravica ali pravica uporabe) je bila ob nastopu ZDen vpisana v korist lovske družine. Nesporno med strankami je, da je bila v obravnavanem primeru vpisana pravica uporabe, kar lovsko družino zavezuje, da nastopa kot zavezanka za vrnitev nepremičnine po določbi 51. člena ZDen (odločba Ustavnega sodišča U-I-78/93). Ni bistveno, da je Lovska družina B. pridobila nepremičnini pred uveljavitvijo ZVGLD iz leta 1976, pač pa, kakšno pravico je pridobila. Namreč ni stvar denacionalizacijskega organa, da presoja vpis in ga za potrebe denacionalizacije razume kot vpis lastninske pravice, ker naj bi lovska družina pridobila nepremičnino odplačno. Dejstvo, da je bila nepremičnina pridobljena odplačno, ne spreminja narave družbene lastnine. ZDen tudi za te primere ne določa ustavno nedopustnega poseganja, saj zagotavlja kompenzacijo vloženih sredstev po določbi 73. člena ZDen. Upravni organ je bil pri odločanju torej vezan na stanje, ki ga izkazuje zemljiška knjiga. Zemljiška knjiga je uradna evidenca o lastništvu nepremičnin in podatki, ki jih izkazuje, veljajo za pravilne, vpisane pravice pa za obstoječe. Ne drži tudi ugotovitev, da so vpis pravice uporabe narekovala takratna zemljiško knjižna pravila (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1425/2004 z dne 29. 8. 2007 iz katere izhaja, da je lovska družina pridobila lastninsko pravico na podlagi nakupa v letu 1971, torej tudi pred uveljavitvijo ZVGLD). V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral prvostopni organ upoštevati stališče sodišča glede pravilne razlage 3. odstavka 16. člena ZDen, glede razumevanja vpisa pravice uporabe v zemljiški knjigi ter ugotoviti v kolikšnem obsegu na podlagi drugih določil ZDen obstajajo ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, glede na dejstvo, ki izhaja iz upravnih spisov in obeh izpodbijanih odločb, da na nepremičnini 437/1 stoji stavba, ki jo je zgradila lovska družina, ter da je del bivše parcele 437 v parceli 2836 cesta, ki je javna infrastruktura, in nato v zadevi ponovno odločiti.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno ter je zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku petnajst dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.