Jedro

Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pošti naročila, naj se ji pisanja vročajo na drug naslov. Nad takšnim naslovnikovim naročilom oziroma kakršnim koli drugim dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev prevladajo določbe ZPP o vročanju, kot je določeno v drugem odstavku 42. člena ZPSto-2. Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor toženki na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP pravilno vročalo na naslov, vpisan v registru, pri čemer je, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP, vročitev izvedlo na način, da je pisanje izročilo delavcu v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kdaj je ta delavec pošto posredoval naprej v okviru toženke, za ugotavljanje datuma vročitve ni bistveno. Vročitev je bila opravljena, kot je bila delavcu poštna pošiljka vročena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz dne 6. 8. 2019 nezakonita (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak traja z vsemi pravicami in obveznosti, zato je toženka dolžna tožnico pozvati na delo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračuna in plača nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2017 in aneksu št. 1 k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 1. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, je s sklepom, ki ni pod pritožbo, tožbo zavrglo (točka IV izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno zamudno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da vročitev tožbe toženki v odgovor ni bila izvedena pravilno. Toženka ima s Pošto Slovenije sklenjeno naročnikovo naročilo, ki ga prilaga, da se poštne pošiljke vročajo na naslovu A. Na tem naslovu se nahajajo njene skupne službe, vključno z zakonitim zastopnikom. Vročevalcu je bilo to znano, kar pomeni, da bi moral vročanje opraviti na naslovu A. Ni je pravilno opravil na način, da je pošiljko vročil eni od delavk v varstveno delovnem centru na naslovu B. To je bilo dne 9. 9. 20119, šele naslednjega dne, torej dne 10. 9. 2019, je bila ta pošiljka predana pooblaščeni delavki toženke C.C., ta pa jo je izročila zakonitemu zastopniku. Tega dne je bila pri toženki odtisnjena prejemna štempiljka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč iz sklepa Pdp 718/2014. Kot datum vročitve je treba šteti datum, ko je naslovnik, torej toženka, pošiljko dejansko prejela, saj so bila pravila o vročanju kršena. Ob upoštevanju tega datuma je na tožbo odgovorila pravočasno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podane so tudi kršitve 139., 139.b in 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da tožnici v času tožbe odpovedni rok še ni potekel in tako še ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je za čas po prenehanju delovnega razmerja, ker ji je bila podana odpoved iz poslovnega razloga, upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti, kar je treba upoštevati pri reparaciji. V nasprotnem primeru bi bila tožnica neupravičeno obogatena. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno da odločitev o reparacijskem zahtevku ustrezno spremeni, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP: - izostanek odgovora na tožbo, ki mora biti toženi stranki pravilno vročena v odgovor, - ne sme iti za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati, - utemeljenost zahtevka mora izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi, - ta dejstva ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati, saj s tem sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožba se po prvem odstavku 142. člena ZPP vroča osebno stranki oziroma glede na šesti odstavek 142. člena ZPP, kadar gre za vročanje pravni osebi, po 133. členu ZPP, če pa vročitev po tem členu ni mogoča, se smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

7. Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravdnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Za vročanje na drugem naslovu, za kar si prizadeva toženka, ni podlage. Zakonita vročitev se lahko opravi le na naslovu, vpisanem v register (Pdp 498/2011, Pdp 1546/2008). Toženkine navedbe, da so njene skupne službe in zakoniti zastopnik na drugem naslovu, kot je vpisan v register, niso upoštevne. Pravne osebe so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v registru, omogočeno sprejemanje pisanj, oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register (prvi odstavek 48. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1; Ur. l. RS, 42/2006 in nadalj., v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZGD-1).

8. Nadalje je neupoštevno pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pošti naročila, naj se ji pisanja vročajo na drug naslov, na naslov A. Nad takšnim naslovnikovim naročilom oziroma kakršnim koli drugim dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev prevladajo določbe ZPP o vročanju, kot je določeno v drugem odstavku 42. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2; Ur. l. RS, št. 51/2009 in nadlj.). To je ne nazadnje razvidno iz predloženega toženkinega naslovnikovega naročila, v katerem je jasno navedeno, da se pisanja v pravdnem postopku (kljub naročilu) vročajo po posebnem zakonu, torej ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor toženki na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP pravilno vročalo na naslov, vpisan v registru, na naslov B., pri čemer je, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP, vročitev izvedlo na način, da je pisanje izročilo delavcu v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kdaj je ta delavec pošto posredoval naprej v okviru toženke, za ugotavljanje datuma vročitve ni bistveno. Vročitev je bila opravljena, kot je bila delavcu poštna pošiljka vročena, to pa je bilo dne 9. 9. 2019. 10. V zadevi Pdp 718/2014, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, je šlo za drugačno situacijo, ko poštne pošiljke na naslovu, vpisanem v register, ni bilo mogoče vročiti, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, ki ga je podala prepozno, po poteku petnajstdnevnega roka, določenega v drugem odstavku 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Upoštevaje navedbe tožnice je pravilno razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je določen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), nezakonita, ker toženka postopka podaje odpovedi ni izvedla pravilno, skladno z določbo 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), pa tudi ker je v delu, v katerem se nanaša na prenehanje potreb po delu animatorja, ni obrazložila, kot ji nalaga drugi odstavek 87. člena ZDR-1. V posledici nezakonite odpovedi je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.

12. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer navaja, da tožnici delovno razmerje v času vložitve tožbe ni prenehalo in da je prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. S tem oporeka dejanskemu stanju, kot ga je na podlagi navedb tožnice upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).